Patti Smith in njeni divji konji galopirajo k nam
tv-okno
16. 07. 2015, 11.20
, posodobljeno: 01. 11. 2017, 11.03
Stara dobra botra punka Patti Smith 40-letnico svojega kultnega prvenca Horses glasno praznuje na očarljivih poletnih prizoriščih. In se nam hitro bliža: prvega avgustovskega večera bo album v celoti zaigrala pri vili Manin v furlanskem Codroipu, že večer zatem pa v ljubljanskih Križankah.
Leto 1975 je bilo nasploh zelo darežljivo z močnimi albumi: Bruce Springsteen se je naposled prebil z Born to run, Bob Dylan je objavil eno svojih najboljših plošč Blood on the tracks, Pink Floyd so izdali Wish you were here, Neil Young je svojo diskografijo obogatil s kar dvema, Tonight's the night in Zuma, prav tako Lou Reed z eksperimentalnim Metal machine music in neprimerljivo bolj poslušljivim Coney Island baby, Led Zeppelin so postregli sPhysical graffiti, Queen z A night at the Opera ... in, navsezadnje, naši Buldožerji z izzivalnim Pljuni istini u oči.
Poslušalci se ne starajo
Patti Smith, 30. decembra 1946 rojena v Chicagu, se je ob izteku šestdesetih let kot takrat še brezimno, v umetnost zatrapano dekle s prijateljem Robertom Mapplethorpom, šele uveljavljajočim se fotografom, naselila v legendarnem newyorškem hotelu Chelsea, velikem križišču najraznovrstnejših umetnikov. Delala je v knjigarni - knjiga ji je najlepši predmet v tem našem materialnem svetu -, se napajala pri kantavtorju Bobu Dylanu, predromantiku Williamu Blaku, simbolističnem pesniku Arthurju Rimbaudu, slikarju abstraktnega ekspresionizma Jacksonu Pollocku, pri Rolling Stonesih in mnogih drugih, brenkala po strunah gibsonke, s prijatelji rohnela v newyorških klubih, zlasti v CBGB ... in čisto poezijo poročila z umazanim rockom.
Zgovorna je že naslovnica njenega prvenca Horses, ena najznamenitejših sploh. Z nje v poslušalca samozavestno zre prav nič ženstvena ženska, mladenka fantovskega videza, ki je v podstrešnem newyorškem stanovanju pozirala Mapplethorpu, osvetljena zgolj z zahajajočim soncem. Belo srajco si je omislila, ker se je spomnila neke stare fotografije, na kateri v beli srajci z zavihanimi rokavi pozira eden njenih junakov, kontroverzni francoski književnik, lopov, gej Jean Genet, suknjič pa si je čez ramo vrgla v slogu Franka Sinatre. Ni bila pop pevka, ki bi se poslušalcem skušala dobrikati, marveč samosvoja umetnica, ki se je uprla malomeščanski morali in prepričanju, da mora biti dekle lepo in prikupno. Patti se je oblačila v “moške” obleke, na odru preklinjala, pesnila o “nespodobnih” seksualnih praksah, preklinjala ko Turek.
Njene odlike je prepoznal tudi John Cale, soustanovitelj benda Velvet Undergorund, ki je pri prvencu Horses sodeloval kot producent, medtem ko so se v studio nagnetli danes že pokojni klaviaturist Richard Sohl, kitarist in basist Ivan Kral, ki je pred leti gostoval tudi na vnovični turneji naših Pankrtov, ter bobnar Jay Dee Daugherty in kitarist Lenny Kaye, ki Patti spremljata tudi na letošnji jubilejni turneji. V pevkini zgodbi je pomemben zlasti Kaye: s kitaro je bogatil že njena prva javna branja poezije, ji pomagal posneti prvo malo ploščo Hey Joe/Piss factory, v poznejših letih in desetletjih pa svoje ime ob njeno pripisal pod marsikatero skladbo. Ni samo njen kitarist, marveč veliko več kakor to. Sopotnik in prijatelj.
Nedavno je v intervjuju za Independent dejal, da ga uvrstitev albuma Horses v panteon rokenrola kajpada veseli, a še bolj ga nekaj drugega: “Med koncerti opazujem občinstvo in ugotavljam, da se poslušalci, zbrani v prvih petih, desetih vrstah, vse od sedemdesetih let niso kaj dosti postarali.”
Ljudje, mislite s svojo glavo!
Nove in nove generacije odkrivajo bisere, nanizane na mojstrski plošči. Ta se začne z močno prirejenim hitom irskega rhythm'n'blues benda Them, ki ga je Patti nadgradila v veliko umetnikovo molitev Gloria (In Excelsis Deo). Pevka, sprva pospremljena le s tihim klavirjem, svečano zapoje: “Jezus je umrl za grehe drugih, za moje ni.”Blasfemičen verz, pogosto slišimo. Pa niti ni, odkimava pevka. Ob lanskem božiču je že drugič zapored nastopila pred papežem v Vatikanu in se otepala očitkov, češ da se je pomehkužila: pred štiridesetimi leti je tako rekoč preklinjala Jezusa, zdajle ti gre pa opevat sveto noč in nekam lest Frančišku! Ni blasfemičen, ni, se priduša Patti in pojasnjuje, da je s to izjavo zgolj prevzela breme svojih grehov, nikakor pa blatila Jezusa. Bo kar držalo, ji lahko pritegnemo, če pobrskamo po zbirki njenih pesmi in poiščemo Prisego (Oath) iz leta 1970, ki je avtorici služila kot temelj za prvi del Glorie (In Excelsis Deo). V verzu, ki ga ni vključila v pesem, pravi tudi, da prevzema “popolno odgovornost” za svoje grehe. “Torej, Kristus, maham ti v slovo, nocoj te odpuščam,” piše. Jezusu prizna, da je rešil njenega brata, ne pusti mu pa, da bi reševal še njo. “Verz sem napisala nekaj let prej kot življenjsko deklaracijo,” se spominja v avtobiografski knjigi Just kids (2010), ki smo jo v prevodu Jureta Potokarja pod naslovom Pač mulca dobili tudi Slovenci, “kot prisego, da bom prevzela odgovornost za svoja dejanja. Kristus je bil človek, ki se mu je bilo vredno upreti, ker je bil sam upornik.”
Kakor se je Camusov tujec Meursault pred smrtjo na giljotini odrekel spovedi in iz svoje zaporniške celice nagnal duhovnika, tako je Patti odpustila odrešenika. Ga brcnila iz svojega življenja. In vendar je v marsikaterem verzu obdržala visoko svetopisemsko retoriko, jo prepletla z robustnimi rifi, vpila v nebo in pridigala poslušalcu. Zna biti tako glasna in jezna in ostra kakor tudi blaga in mehkobna in lirična. To je dokazala že na Horses, z reggaejem Redondo Beach in s prav tako zgolj na prvi posluh nedolžno Kimberly. Mimogrede, obe pesmi sta navdihnili pevkini sestri, prvo Linda, drugo pa precej mlajša Kimberly.
Z bolj jazzovsko glasbo pospremljeno daljšo pesnitev Birdland je zasnovala na spominski Knjigi sanj, ki jo je samo dve leti prej objavil Peter Reich, sin znamenitega avstrijskega psihoanalitika Wilhelma Reicha. Njegovo videnje pokojnega očeta v vesoljskem plovilu je izbrusila v presunljivo žalostinko. Zbirka, ki se nadaljuje z imenitno, udarno Free money, je tudi sicer precej elegična: v Break it up Patti prepeva o sanjskem prizoru, med katerim se Jim Morrison, vklenjen kakor Prometej, osvobodi spon, kompleksno Land in sklepno Elegiepa prežema spomin na Jimija Hendrixa - in na letošnjih koncertih še na vse druge, ki so nas zapustili v letih 1975-2015: na pevca Clashev Joeja Strummerja, brate iz benda Ramones, Sida Viciousa iz Sex Pistols, Pattijinega brata Todda Pollarda Smitha, njenega moža Freda “Sonica” Smitha, Roberta Mapplethorpa, Louja Reeda ... Poslušalci seznam lahko nadaljujejo v neskončnost.
Kot bonus posnetek je albumu dodana še Pattijina podivjana koncertna izvedba uporniške generacijske himne My generation. Zgolj kot zanimivost: te dni jo na evropskih koncertih vreščijo tako njeni avtorji, stari dobri Who, kakor tudi Patti.
Trojici Smith-Kaye-Daugherty, ki se je bratila že na Horses, hrušč na odru pomagata zganjati še pevkin sin Jackson na kitari ter njen stari tovariš in soavtor več skladb Tony Shanahan na basu. Da koncerti le ne bi bili prekratki in preveč konjski, pevka jubilejnim pesmim prida še prgišče poznejših uspešnic, najpogosteje Dancing barefoot, Because the night in pa seveda himnično People have the power, med katero poslušalcem gromko deli nasvete, ki jih upesnjuje že vse življenje: bodite močni, samosvoji, uporabljajte svojo glavo, ne pustite se barabam, ostanite svobodni!
ANDRAŽ GOMBAČ