Od delte Misisipija do delte Bežigrada

Zasedbo Hamo & Tribute 2 love čaka pester december. Začeli ga bodo z že razprodanim koncertom ob izidu novega albuma. Zaradi velikega zanimanja bodo tako oder zatresli še večer zatem, 2. decembra.

Obeh dogodkov se že veseli pevec in kitarist Matevž Šalehar - Hamo. Zaljubljenec v glasbo, ki so ga nekoč zamenjali za terorista, si želi, da bi nehali razmišljati o ograjah in da bi na svetu zavladala ljubezen. In mu je povsem vseeno, če ob tem zveni kot misica.

Osnovni cilj banda Hamo & Tribute 2 love, ki bo prihodnje leto star deset let, je igrati in se ob tem počutiti nadvse super. “Kadar nam to uspe, kar je zavoljo cilja skoraj vedno (smeh), enake občutke žanje tudi naše občinstvo in to nas strašansko zabava in motivira, da še naprej vztrajno brcamo,” je pojasnil Hamo. Zaradi njegove prepoznavnosti so njegovo ime postavili pred band. “To je bila zgolj marketinška poteza. Ko bodo vsi vedeli, kdo smo, se bomo zopet imenovali Tribute 2 love. To je bil soglasno sprejet aneks k temeljni ustavi naše ljubezenske organizacije,” je v smehu nadaljeval sogovornik.

Po njegovih besedah vsi v zasedbi, v kateri so še Denis Horvat, Martin Janežič Buco, Uroš Škerl Kramberger in Uroš Primožič Spretan, prihajajo iz lepih glasbenih zgodb in prav vsi so igrali v projektih, ki so kdaj pa kdaj poskušali loviti trende tistega časa. Kot pravi, je to precej sitno početje, saj se trudiš ugajati nekemu splošnemu glasbenemu okusu: “Ko se je Tribute 2 love sestavil, je bila prva ustavna točka programa, da tega ne bomo nikdar več počeli. Od takrat igramo glasbo, ki je všeč nam, ne glede na trend, vreme ali splošno domovinsko glasbeno razpoloženje. To je osnovno vodilo benda in tukaj ne popuščamo. V začetku je bil to naš največji minus, zdaj pa postaja naš največji plus. Občinstvo, ki smo ga v desetletju nabrali po koncertih, to ceni, nas dojema kot homogen bend in razume naš specifičen smisel za humor.” Zdaj jih imajo radi, ker stvari počnejo po svoje.

In to bodo delali tudi 1. in 2. decembra na posebnih koncertih v ljubljanskem SiTi Teatru BTC. Tam se bo seveda dogajalo predvsem veliko glasbe. “Na oder bomo poskušali postaviti presek našega opusa v vseh možnih odtenkih. Od tihe akustike do glasne elektrike. Od marca letos štejemo že čez štirideset koncertov in prav vsak je bil drugačna izkušnja. Slednje bomo poskušali združiti v en koncert. Mislim, da bosta to res super špila,” je vznemirjen Hamo, ki se že dolgo ni tako veselil koncerta.

Sanje o rdeče-črnih podobicah

Fantje bodo na koncertu predstavili svoj novi album, ki so ga poimenovali Pol S. In kakšen je? “Ne vem, ali sem kot avtor najbolj objektiven kritik svojih stvaritev (smeh), je pa res, da lahko brez slabe vesti trdim, da je to naš najboljši album. Zdi se mi, da nam je uspelo povezati tako vsebino kot zvok, nekako najti slovensko v 'amerikanskem' nastavku. To nam na prejšnjem ni popolnoma uspelo, pa je bil super, da ne bo pomote. Ampak ta je še vedno v nekaterih delih lovil zvok delte Misisipija, Pol S pa je v celoti obelodanil delto Bežigrada,” je v smehu odgovoril glasbenik.

Meni, da je bend bolj zrel in da končno vedo, kako naj zveni njihov blues. “Jaša Lorenčič nas je za moje pojme vrgel v najboljši predalček. Poredni bluesrock za dva. To z lahkoto opiše tudi album Pol S,” je dodal.

Za razliko od porednega bluesrocka pa so sami bili pridni že marca, ko so predstavili in tudi razprodali vinilno različico albuma, ki se je imenovala Pol. Vsaka je imela unikatno naslovnico: “Pol je izšel v omejeni nakladi sto kosov, samo na vinilu, in bil razprodan v enem dnevu. Na to smo kar ponosni!(smeh).” Kar se tiče unikatnega slikanja, pa je zgodba po njegovih besedah malo bolj boleča. Imeli so idejo narediti omejeno naklado samo za oboževalce na vinilu. Želeli so se namreč zahvaliti za njihovo podporo in zanje pripraviti nekaj posebnega. Na forumu benda so sklenili, da bodo ročno poslikali sto naslovk, vsak približno 20. Ker se to ni izšlo, je risal zgolj Hamo, ki zato še danes sanja rdeče-črne podobice.

“Rop” grške zlatarne

Hamo si sicer življenja brez glasbe sploh ne predstavlja: “Moji kitarski začetki segajo v enajsto leto starosti, krivdo za to pa zagotovo nosi Spretan (o. p., kitarist Tribute 2 love), prijatelj, sošolec, ki je prvi na vasi začel brenkati in že takrat sva sanjarila o bendu. Potem so se poti malo razšle in nato spet srečale. Zdaj že skoraj 15 let igrava skupaj po raznih bendih.”

Glasbenik si je tako želel postati že od malega, čeprav ga je takrat privlačil tudi poklic kuharja. Oboje je nato v njegovo življenje prišlo z zamikom, saj ga je izobraževalna pot peljala v popolnoma drugo smer. “Po poklicu sem strojnik in 'faliran' študent agronomije. Če odkrito priznam, sem s svojim izobraževanjem resnično brcnil v temo. Če bi se znal takrat bolje poslušati, bi bil zdajle verjetno kuhar z glasbeno akademijo. Tega si sicer ne očitam, je pa res, da je šlo ogromno energije v popolnoma napačno smer. Ampak spet, vsaka stvar za nekaj šteje. Zdaj so moji hobiji moji poklici. Morda je bolje tako. Da ne bo pomote, kuhanje je še vedno samo hobi,” je pojasnil Matevž Šalaher, znan po vzdevku Hamo.

Seveda tudi tega ni dobil kar tako. Pred mnogimi leti, ko so s skupino Babewatch igrali v Grčiji, je nekoliko zaraščen in v usnjeni jakni pri štiridesetih stopinjah vstopil v zlatarno, da bi zamenjal denar: “Ko sem roko vtaknil pod jakno in segel po denarnico, se je zlatar za pultom prestrašil, stisnil alarm in vse je začelo utripati. Vrata so se avtomatsko zaprla in skozi rešetke, ki so se spustile čez okna, sem lahko opazoval, kako se moj bend valja po tleh od smeha. Ko sem potegnil denarnico namesto pištole, je sledilo opravičilo zlatarja, jaz pa sem že na vratih dobil vzdevek terorista, Hamas. Z leti se je to generično skrajšalo v Hamo in mislim, da sem za vselej pečen in kuhan.”

Usekani avtomobilski sopotniki

Zgodba, v kateri je bil Hamo skoraj obtožen ropa zlatarne, pa seveda ni edina zabavna anekdota tega benda. Te pišejo tudi kar na poteh do koncertov. “Enkrat je Hipi (o. p., basit Tribute 2 love) organiziral, da poberemo neko deklino, ker si želela na naš koncert. Igrali smo nekje na Koroškem, punco pa naj bi pobrali v Velenju. Kombi se je ustavil na postaji, ona je vstopila, mi pa smo se že prej dogovorili, da bomo vsi govorili v nekem našem dialektu, ki nam tudi sicer krajša duhomorne vožnje po koncertih,” je začel pripoved.

Vsi v kombiju so se nato pogovarjali v neki latovščini. Njihovi sopotnici pa ni bilo jasno, kam oziroma med koga je prišla: “Moram priznati, da smo bili res 'žleht' in se kar lep čas nihče od nas ni niti nasmehnil. V latovščini smo se dogovorili za postanek na neki avtobusni postaji sredi ničesar. Blaž (o. p., roady Tribute 2 love) je odprl prtljažnik, vzel ven preprogo, ki jo sicer uporabljamo za pod bobne, in jo razvil na postaji. Jaz sem suvereno sezul čevlje in nogavice, si umil noge in se pripravil na molitev …”

Na tej točki pa več niso zdržali in so planili v smeh, dekletu pa se je odvalil kamen od srca. “Revica je bila do tega trenutka prepričana, da smo popolnoma usekani. Hudič je, ker te ljudje poznajo samo z odra … Kaj pa, če nismo, kot delujemo tam?” se je v smehu vprašal Hamo, ki ga čaka naporen veseli december.

Slednji bo namreč zelo delaven. Prvega bo izšel album, na koledarju ima še vsaj deset koncertov in kup promocijskih aktivnosti. V šali tako pravi, da se boji letošnjega decembra. Kakšna pa so njegova pričakovanja od novega leta? “Želim si, da nehamo razmišljati o ograjah, da fokus obrnemo v smer sobivanja, da na svetu zavlada ljubezen. Zvenim kot misica. Tudi prav,” je sklenil.

Polona Ambrožič Bombek

---