Nick Cave ne potrebuje šova

Ljubljenec ljubljanskih odrov Nick Cave je na zadnjem koncertu v areni Stožice v Ljubljani poleg brezhibne glasbene izkušnje postregel z nekaterimi zanj dokaj neobičajnimi trenutki. Avstralski bard, ki slovi po svoji odrski, zbadljivi nepredvidljivosti, se je na tokratni turneji, kot kaže, odločil za bolj predvidljiv šov pristop.

Koncert Nicka Cavea je namreč eden tistih, ki ga raje opazuješ z “varne” razdalje, saj je občinstvo v prvih vrstah običajno tarča neusmiljenega zbadanja in srepih pogledov. A v ljubljanskih Stožicah, kjer si je Cave občasno privoščil kakšnega oboževalca zaradi obsedenega rokovanja s telefonom, je bilo bolj v ospredju njegovo ekstremno razdajanje občinstvu. Oboževalci v prvih vrstah so nanj polagali roke, delili rože, prosili za avtograme, med enim od vrhuncev večera (The Weeping Song) pa se je tudi prerinil globlje med občinstvo v parterju. Cave se je občutno bolj, kot so bili doslej vajeni redni obiskovalci njegovih koncertov, prepuščal občinstvu in fizičnemu stiku z njim, za najbolj (ne)pričakovan trenutek pa je poskrbel, ko je v dodatku med še enim glasbenim vrhuncem večera na oder povabil oboževalce iz prvih vrst in z njimi odpel punkovsko nabrito Stagger Lee, v zadnji skladbi večera, Push the Sky Away, pa je četico na odru posedel in v mirnejših tonih sklenil več kot dveurno druženje.

Takšnega “protokola” se drži na skorajda vseh koncertih na najnovejši turneji. A Cave, ki na odru še bolj blesti prav zaradi svoje neukrotljivosti in nepredvidljivosti, ne potrebuje tovrstnih, predvidljivih šov trenutkov. Lahko bi se, denimo, bolj posvetil svojemu glasbenemu bratu Warrenu Ellisu, s katerim na odru lahko razvijeta neverjetno kemijo, tako pa njunega bolj intenzivnega bratenja na odru v Stožicah nismo dočakali, saj je bil Cave, kot omenjeno, zelo zaposlen z občinstvom.

Glede na okoliščine nastanka zadnjega albuma, ki je zaznamovan z nenadno izgubo sina in je nekakšna avtoterapija za Cavea, velja omeniti še en vidik koncerta. Čeprav so mnogi ta koncert oklicali za koncertni dogodek leta na Slovenskem, saj je Cave s svojo druščino ponovno dokazal, da je v koncertnem smislu brezhiben in da tudi pri najstarejših klasikah venomer postreže s kakšno novo, vznemirljivo interpretacijo, se pri skladbah z najnovejšega albuma Skeleton Tree, v katerem se sooča z nepredstavljivo bolečino izgube sina, ni bilo moč otresti občutka, da poslušalec parazitira na njegovi bolečini. Nekaj neopisljivo perverznega in mučnega je viselo v zraku, ko so zazvenele skladbe z zadnjega albuma. Neverjeten pogum in moč sta namreč potrebna, da se samo pol leta po tragediji zapreš v studio in se skozi glasbo lotiš procesiranja velike izgube. A zdi se, da Cave v sebi premore še veliko več moči, saj se je pred 7000-glavo množico brez zadržkov razdajal v vsej svoji bolečini.

BILJANA PAVLOVIĆ

---