Ne tako idilično: grozljivke v Sloveniji

Modni fotograf in manekenki so na poti v prelepo slovensko gorsko pokrajino. Prelepo? Če ne štejemo nekaterih ne tako lepih osebkov. In njihovih posebnih potreb. In nenazadnje Francla, ki mu nihče ne ubeži. In to ni nikakor mišljeno metaforično.

Kri, harmonika in zloba (in nekaj lepih telesc). To vas čaka v Idili, slovenski grozljivki Tomaža Gorkiča, predstavljeni na letošnjem Grossmannovem festivalu, ki je brez diha v enem krvavem posegu postala najboljši film leta 18. Festivala slovenskega filma (FSF). (In mimogrede pobrala v rdeče cedečo se vrečo še glave treh drugih vesen).

Tomaž Gorkič si je slavo koval preko Blade productions - z videi, s kratkimi filmi. Po lastnih besedah je velik potrošnik stripa, filma, glasbe. Med mnogimi kratkimi filmi je recimo Veriga mesa dobila prvo nagrado na festivalu neodvisnega filma v Sloveniji in prav tako na šestem trash filma. (To je bilo leta 2010). Z Idilo je Gorkič celo primahal na sceno v Cannesu - kjer so film predstavljali skupaj z Grossmannovim festivalom filma in vina.Marcel Štefančič Jr.Idilo omenja v isti sapi z Davidom Cronenbergom (in do neke mere Takashijem Miikejem). Drugi komentatorji so pisali o prelomnem slovenskem filmu. Vesna za najboljši film je le (sumljivo rdeča) češnja na sladoledu.

Grozljivka kot žanr ima v Sloveniji še težjo pot kot recimo romantične komedije ali mladinski filmi - na katere se sicer znamo ozirati z le napol odobravajočim mežikanjem, a vendarle so. Ne, Idila ni ravno prva slovenska grozljivka. Imeli smo Rabljevo fresko (1996) Antona Tomašiča - o preteklosti, ki preganja obmorsko mesto - in še pred tem Morano (1994) Aleša Verbiča, zagotovo prvo slovensko grozljivko, ki je sicer združevala na papirju dobro idejo plezanja in stare slovenske boginje smrti.

Nemogoče je pozabiti tudi Vampirja z GorjancevVinčija Vogua Anžlovarja (po odličnem romanu Mateta Dolenca). Res pa je, da nobeden od teh filmov ni bil niti uspešen niti zares dober, predvsem pa ne grozljiv (morda moreč). Filmom so manjkali “banalni” pristopi grozljivke - “naj te brcnem v želodec in šokiram, da ti bo res slabo”. Seveda za to potrebuješ like, s katerimi se lahko nekako poistovetiš - kredibilne, (morda) celo simpatične. In za to potrebuješ verjetne okoliščine. In še kaj. V resnici so se temu pojmu šoka, čeprav z astronomskim pomanjkanjem denarja in amaterskostjo, mnogo bolj približal Plan 9 s Ptuja - z Vinopirji. Ekipa Plana 9 (ali vsaj del nje) se je kasneje posvetila ustanavljanju Grossmannovega festivala v Ljutomeru - prvega res obsežnega” horror” festivala pri nas. (Kaj se dogaja na tistih koncih, da so postali neke vrste rodovitna gruda za grozljivko, je vprašanje, ki ga je težko načeti. Verjetno ni krivo vino.)

Kakorkoli, direktno iz Portoroža imate priložnost na velikih platnih videti … idilo, ki ni zares idila. (Nenehno imam asociacije na Modri žamet (Blue Velvet)Davida Lyncha in na odrezano uho v travi, ki ga obedujejo mravlje. Tudi to je mikroskopski pogled na neke vrste idilo.) V filmu igrajo, lepi ali iznakaženi - če ne prej, pa kasneje - Sebastijan Cavazza, Nina Ivanišin, Lotos VincencŠparovec, Nika Rozman in drugi.

PETER ZUPANC

---