Ne podpirajte sistema, poslušajte Morrisseya

Pravijo, da mora večina pop zvezd umreti, preden dosežejo tak status ikone, kakršnega je Morrissey za časa življenja. Tako so nekoč zapisali v Independentu, in težko jim je oporekati. Moz, kakor ga imenujejo prijatelji in oboževalci, je eden najvplivnejših britanskih glasbenikov, soustanovitelj legendarnih The Smiths, ki je tudi po razpadu skupine konec osemdesetih let ohranil status glasbene ikone. 10. oktobra bo nastopil v Hali Tivoli.

Na zadnji avtorski plošči prepeva, da svetovni mir ni naša stvar. Kot bi iz njegovih ust govorila tista mogočna manjšina, odstotek vplivnih, ki iz zakulisja vlečejo niti našega vsakdana in si mislijo: “Ti, mali prdec, proti nam ne moreš nič.” A Morrissey, ki je v osemdesetih letih s kitaristom Johnnyjem Marrom rodil in pokopal enega najvplivnejših bendov britanske glasbene zgodovine, The Smiths, nadaljuje in poslušalca svari: “Vsakič, ko greste na volitve, podprete sistem ...” Zavoljo glasbenega užitka kajpada ni potrebno vselej soglašati z njegovimi stališči, ki jih od nekdaj javno oznanja, a treba mu je priznati, da se ni nikoli vdal udobju morebitnega nevtralnega položaja, kakršnega rade zavzemajo pop zvezde.

V katerem mestu je odraščal Morrissey in kako se glasi njegov nadimek? Pravilne odgovore pošljite do torka, 6. oktobra, na naslov TV okno - Primorske novice, OF 12, 6000 ali na elektronski naslov tvokno@primorske.si. Dvema bomo podarili po eno vstopnico za ljubljanski koncert, ki bo 10. oktobra v Hali Tivoli.

Najprej dejstva

A začnimo, kjer se vse začne: Steven Patrick Morrissey se je rodil 22. maja 1959 v Manchestru. Po prebijanju skozi šolski sistem, ki ga večkrat opisuje kot pravo moro, je zmedeni in k malodušju nagnjeni dečko svoje novo življenje leta 1982 zaživel s skupino The Smiths. S kitaristom Johnnyjem Marrom (“Pretresen sem, ko ga slišim igrati kitaro, saj je očitno nadarjen in skorajda nadnaravni multitalent,” se spominja v avtobiografiji Morrissey.) sta obveljala za enega najbolj vražjih ustvarjalnih tandemov. Vpetih letih je izbruhnil štiri plošče in za britansko ter svetovno glasbeno zgodovino naredil več kot McDonna, kakor ljubko imenuje Madonno, ne bo niti po desetletjih plesnih koreografij.

Melodični alternativni rock, ki se je po zvenu in spevnosti spogledoval s popom, a je bil obenem svetlobna leta oddaljen od tedaj vse bolj sintesizerskih plesnih popevčic, je v besedilih razgaljal najrahločutnejša stanja duše, tako neznačilna za predstave o mačo rocku, kakor zavzemal ostro kritično držo do družbe, sistema in nesmisla monarhije. Že naslovi plošč, kakor sta Meat Is Murder (Meso je umor) iz leta 1985 in The Queen Is Dead (Kraljica je mrtva) iz leta 1986, povedo, kar je še danes Morrisseyu pri srcu oziroma bolje, česa zagrizeni varuh živali in protimonarhist resnično ne prebavlja.

Po mnenju nekaterih se lahko le še The Smiths z Beatli potegujejo za naziv najvplivnejšega britanskega benda doslej, ki pa se je razšel še prej, kakor Lennon in kompanija - že po pičlih petih letih so jih razdružila, kaj pa drugega, “nesoglasja” med Morrisseyem in Marrom.

“Smithsi zvenijo kot rakete z meteoritsko progresivnostjo: bobni, kot bi pokale bombe, eksplozivni akordi, bojevite basovske linije, in ob vsem tem sem kakor sokol svoboden, da po svoje pobarvam platno. To je Jezusov dar,” se Morrissey spominja v avtobiografiji, ki je leta 2013 podrla vse rekorde prodaje avtobiografij dotlej, vključno s spomini Keitha Richardsa.

Sicer pa ga vprašanja o Smithsih dolgočasijo, zanj so zgodovina, iz katere se danes učijo drugi; sam je to poglavje zgolj spisal.

Že leta 1988, le leto po razhodu četverice, je namreč izdal ploščo Viva Hate, s katero je osvojil vrh britanske lestvice, skladbi Suedehead in Everyday Is Like Sunday vpisal med klasike (na plošči napadel tudi takrat vladajočo železno lady in si prislužil celo zaslišanje pri britanskih varuhih javne varnosti), ter se strumno podal na solistično pot. Do danes je nanizal že deset plošč, glasbeni stampedo za nekaj let prekinil le konec devetdesetih in v začetku novega tisočletja, ki je prineslo nove-stare teme. Med njimi še vedno prevladujejo vsakovrstne čustvene nevihte, trpljenje, ki “je bilo in ostaja najmočnejši vir navdiha”, ter obsodbe anomalij družbe, ki jo obvladuje peščica, in kjer v resnici ni videti pravičnosti za povprečne primerke človeške vrste, še zlasti ne, če se ti kakor vešče zaletavajo v pogubni blišč niča.

Brez vsakršne dlake na jeziku

Morrissey, ki je za umetniško ime posvojil kar svoj priimek (med drugim, ker mu je všeč misel, da po priimku poznamo mojstre klasične glasbe), velja za kompleksno, zahtevno, milo rečeno težko osebnost, ki pa se lahko pohvali z najzvestejšimi oboževalci.

Njegovo glasbo, ki jo - to pa je treba poudariti - še vedno zaznamuje prepoznaven globok baritonski glas - si je najbolje kar predvajati, za boljšo predstavo o gospodu, ki s svojimi vrlinami in muhami prihaja k nam, pa še največ povedo kar njegove besede.

> O kontroverznosti - “Nikoli nisem želel biti kontroverzen, a zelo enostavno je biti kontroverzen v pop glasbi, kjer nihče nikoli ni.”

> O mesni industriji - “Nasilje bodisi podpiraš ali mu nasprotuješ, in nič ni bolj nasilnega ali skrajnega od mesne industrije. Mediji večinoma še vedno verjamejo, da si živali to zaslužijo - nenazadnje niso ljudje, torej kako bi lahko bila njihova občutja kakorkoli pomembna? V zameno mesna industrija človeški vrsti nudi jedilnik, sestavljen iz raka debelega črevesa, bolezni srca, prašičje gripe, bakterije E.coli, salmonele, osteoporoze, prekomerne debelosti, Crohnove bolezni, bolezni norih krav, listerioze, zastrupitve z lupinarji, ptičje gripe, raka jezika in tako dalje. Bodisi počasi ali hitro, vse našteto ubija mesojedce, a nič od tega ni pomembno, dokler bo pritekal denar za mogotce industrije vzreje,” piše v Avtobiografiji iz leta 2013.

> O homoseksualnosti - “Na žalost nisem homoseksualec. Tehnično gledano sem človekoseksualec, ker me privlačijo ljudje. Ampak, kajpada, ... ni jih prav veliko.” V avtobiografiji je zapisal, da je bil njegoiv dolgoletni partner fotograf Jake Walters, a je ta del v ameriški izdaji črtal.

> O sreči - “Mnogokrat sem se boril za srečo, ampak preprosto ni mogoča. Zoprna stvar je, da človek nikdar ne obupa, pa bi bilo dosti koristneje, če bi.” Tako je zatrdil Katji Perat v pisnem intervjuju, nedavno objavljenem v tedniku Mladina.

> O svoji Angliji - “Sanjam o času, ko bo Angležem slabo ob laburistih in torijcih, in bodo pljunili ob imenu Oliver Cromwell in odpovedali to 'kraljevo' linijo, ki mu še vedno salutira,” poje v eni svojih največjih uspešnic Irish Blood, English Heart z albuma You Are The Quarry, s katerim se je po nekajletni odsotnosti leta 2004 vrnil na oder in na vrh lestvic.

> O monarhiji in aroganci mogočnežev - Citatov na to temo je ogromno, zato objavljamo najbolj svežega iz septembrske Mladine: “Ko enkrat pripadaš vzpostavljeni eliti, si zavarovan s tistimi, ki te obdajajo, in si lahko privoščiš tako rekoč vse. Pred kakšnimi osemnajstimi meseci je prišlo na plan, da je bil princ Andrew vpleten v spolni odnos z mladoletno osebo, in primer je čarobno izginil, kar se vam ali meni ne bi moglo zgoditi. Princ Harry je domnevno ustrelil nekaj ptic ogrožene vrste, policija ga je sicer zaslišala, a tudi izpustila. Vas ali mene bi zaprli. Kraljica se je s svojo materjo pojavila na prvih straneh britanskih časopisov, fotografirana med nacističnim pozdravom, in esteblišment je napadel medije, ker so sliko objavili, kraljičine geste pa ni problematiziral nihče. Iz tega je mogoče sklepati, da je javnost večinsko sestavljena iz idiotov, ki so zmožni podpirati idejo monarhije, čeprav je bolj anarhična od kateregakoli vedenja, ki bi ga bilo mogoče videti kjerkoli drugje. Nič ni bolj anarhičnega od ideje monarhije.”

> In še o živalih - “Nosorog je bolj ali manj izumrl, vendar ne zaradi globalnega segrevanja ali krčenja habitatov, temveč zaradi torbic, ki jih nosi Beyoncé.”

Večni konec

Morrissey je dramatičen, večkrat v izjavah skrajen, strasten borec, poln hrepenenja, večno v ringu z občutkom nemoči, ki pa se mu očitno ni pripravljen predati. Lani je razkril, da se bori z rakom, a navkljub drugačnim priporočilom zdravnikov ni nehal koncertirati: “Počival bom, ko bom umrl.” Zdaj se menda počuti dobro, novice o zdravju pa so se umaknile ne najboljšim kritikam njegovega prvega romana List Of The Lost, ki je izšel pred nekaj dnevi.

Medtem se Ljubljana pripravlja na njegov prihod. Da je tako imenovani “rider”, seznam zahtev, ki jih menedžment predloži prireditelju, eden najzahtevnejših, je že znano. Med zahtevami je običajno tudi prepoved prodaje mesne hrane na prizorišču. Bo torej 10. oktobra znameniti kiosk s konjskimi hamburgerji v neposredni bližini prizorišča zaprt? Ne, ker ne sodi v sklop Hale Tivoli, zagotavljajo prireditelji, Mars Koncerti. Oboževalci že držijo pesti, da vonj po pečenem konjskem mesu ne doseže nosu britanskega zvezdnika ... Ali njegove mačke, ki naj bi bila - take so govorice - v Ljubljani njegova edina spremljevalka.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---