Našli so slovensko vejo bluesa

Hamo & Tribute 2 love so tokrat v roke vzeli čopiče in slikali.

Uspelo jim je likovno žilico udejanjiti na sto ovitkih vinilnih plošč z naslovom Pol, namenjenih tistim pravim poslušalcem, ki razumejo, da jim Matevž Šalehar - Hamo, Denis Horvat - Duki, Uroš Škerl - Hipi, Martin Janežič - Buco, Uroš Primožič - Spretan, Matej Mršnik - Mrle ter Jani Baš - Praslovan resnično v kompletu podajajo svojo umetnost, svojo glasbo. Material z najnovejšega albuma bodo fantje predstavili na koncertu 5. marca v ljubljanskem SiTi teatru. Nove pesmi bodo le tisti dan na voljo izključno v obliki ročno poslikanih vinilnih plošč, na izid zgoščenke pa bo potrebno počakati najverjetneje do konca tega leta.

Hamo se je s preostalimi člani skupine tokrat vrnil nazaj h koreninam in za izdelavo albuma izbral “old school” način. Ustvarjene pesmi se od dosedanjih razlikujejo po tem, da so izvedene izključno v slovenskem jeziku. Sicer pa gre tokrat na glasbenem področju za iskanje poti iz klasičnega bluesa, novosti pa po besedah ustvarjalcev vsebujejo manj soula, pesmi so bolj osebne, kar so dokazali s prvo skladbo z istoimenske plošče. Izbrali so modernejši zvok, saj so iskali način, kako postaviti blues v ta čas in prostor. O tem, kako so zavihali rokave in slikali, priča tudi videospot za skladbo Pol. Hamo nam je teden dni pred koncertom v SiTi Teatru namenil nekaj besed.

> Tokrat ste v roke vzeli čopiče in slikali. Kaj natančno ste naslikali?

“To pa je kompleksno vprašanje. V resnici smo ročno poslikali kar sto naslovnic vinilnih plošč in vsaka je popolnoma drugačna. Če začnem pri prvi ... (smeh) Gre za abstraktno različico ovce, ki meketa v belino in se ob tem počuti nekoliko vznemirjeno. Pri drugi sem izbral povsem drugo tehniko, geometrijsko študijo črte, ki ponazarja nesmisel premočrtnega razmišljanja prvobitnih priseljencev mariborskega Pohorja ... (smeh) Ne vem več natančno, kaj sem naslikal in koga upodobil. Skupno pa je bilo sto akrilov na plati, četudi nisem prav talentiran slikar.”

> Kaj ste pa zaigrali oziroma spravili pod umetniški ovitek?

“To je zagotovo lepša stran te zgodbe. Na vinilni plošči bo osem popolnoma novih komadov, ki se v veliki večini ukvarjajo z zapleti, ki jih ponuja tako imenovana l'ubezen.”

> Zakaj boste tokratni album najprej izdali na vinilni plošči, šele čez več kot pol leta pa na zgoščenki?

“V bistvu smo želeli narediti nekaj, kar je samo za naše zveste poslušalce, neko predizdajo, ki ne bo šla na radie, ki se je ne bo dalo dobiti nikjer drugje, kot le na naših koncertih. Želeli smo primarni občutek, da delamo samo in izključno za naše občinstvo, brez aditivov, brez korporacij, brez vsega. To imenujemo neposredni kontakt med nami in občinstvom, podobno kot gramofonska igla na vinilni plošči. Ti ljudje nas zvesto spremljajo že deset let in zagotovo so oni tisti, zaradi katerih vztrajamo. Ostali bodo počakali še pol leta. Sicer pa nosi album naslov Pol, morda se prav tukaj skriva odgovor zakaj (smeh).”

> Tokrat ste torej posebni v marsičem. Nov material ste snemali v “old school” stilu. Kaj ga je zaznamovalo?

“Celoten pristop snemanja je bil zelo 'old school', kar pomeni - brez produkcije za boljšo produkcijo. Ta način pa smo izbrali zato, da smo lahko dobili bolj moderen zvok. Ali ni to hecno? Plošča bi zato lahko imela naslov tudi Paradoks (smeh). Osnovna ideja je bila, da se zvok, po tem, ko je posnet, čim manj obdeluje. Torej je treba popačenja in vse anomalije posneti že v surovi fazi. Potem je v resnici zelo malo postprodukcije. Poleg tega smo želeli na ploščo spraviti energijo, ki jo imamo na koncertih. V studijih je to energijo zelo težko dobiti iz glasbenikov. Hermetično zaprte luknje niso preveč stimulativno in ustvarjalno okolje. Zato smo snemali v 'placu' za vaje. Tam smo doma, tam je naša energija spočeta. In vesel sem, ker nam je to uspelo spraviti na ploščo. Vse je narejeno po principu naredi si sam, saj je bilo posneto, narisano in 'zmiksano v placu', brez založbe, brez multinacionalk, samo naše. In ker je naše, se je vredno tudi tako potruditi, da se za dva tedna vržemo v slikarsko sceno. Ker če se sami zase ne zmigamo, se ne bo tudi nihče drug.”

> Vseeno pa ste uporabili modernejši zvok. Ostajate zvesti blues, soul in podobnim melodijam?

“Korenine se zagotovo razraščajo iz bluesa. Če smo na prejšnjem albumu uspeli najti nek generični čisti blues soul zvok, pod katerim se podpisuje Amerika, nam je tokrat uspelo nekaj povsem drugačnega. Iskali in našli smo delto Bežigrada (smeh). Nekako nam je uspelo najti neko slovensko vejo tega zvoka in zdaj bomo to razvijali, dokler se ne naveličamo.”

> Za razliko od prejšnjih projektov so nove pesmi izključno v slovenskem jeziku. Katerih tem se dotikate in kdo jih je prispeval?

“Za bežigrajsko delto je značilno, da so vsa besedila v slovenskem jeziku, zato smo bili brezkompromisni (smeh). Tekste in večino muzike sem napisal jaz in lahko rečem, da gre za zelo osebno ploščo. Z leti sem spoznal, da je l'ubezen polovičarska veda, da jo lahko dam samo pol, da obstaja samo, dokler obstaja dvojina, tudi zaradi tega ni bilo več možno pisati v amerikanščini. Oni dvojine sploh ne poznajo. In tako se celo plato v večini ukvarjam z različnimi fazami l'ubezni in teh je neskončno veliko. Še bodo plate.”

> Ta izdelek zaznamuje tudi prepričanje, da se je mogoče distancirati od klasičnega negodovanja sodobnega prebijajočega se glasbenika. Imate kak nasvet, morda recept za to?

“Ja-, ja-, ja-, jamranje, je odlika, ki ne da zvoka, kot se šika. Tudi sam sem večji del življenja prejamral. Na neki točki sem spoznal, da je to blazna ovira pri ustvarjanju. Z jamranjem si zapiraš vrata. Božje zapovedi jamranja: ne da se, nimamo denarja, ne moremo ... Če to prekonvertiraš v nek skromni optimizem, dobiš bistveno lepšo sliko. Seveda nimamo denarja, ampak se da. Treba se je izklopiti iz jamrarske mantre in namesto tega vaditi, delati in ne preveč pričakovati, hkrati pa cilje postaviti višje, kot so bili v fazi jamranja. Rezultati so izvrstni.”

> Vaš slikarski in na sploh umetniški duh je moč zaznati tudi v zadnjem videospotu Pol . So to vaši skriti talenti, ali jih poleg glasbe redno negujete?

“Ne, to slikanje je prišlo čisto sproti. Odločili smo se naslikati sto omejenih vinilnih plošč in ker ne smem več jamrati, sem se usedel in jih narisal. Ob tem sem montiral še kamero in posnel dolgometražni 'selfie', ki ga je gospodična Tina Istenič zelo spretno zmontirala v spot. Če bi bil to moj talent, bi bile vse te plate videti bistveno bolje. Ampak ni bil smisel v tem ... Bistvo te plošče je, da smo vse naredili čim bolj in čim več sami. Želeli smo od sebe dati čim več nas. Absolutno ne smem mimo Draga Popoviča, ki nas je prenašal v placu in nas potrpežljivo snemal, in potem še Marka Jakopanca, ki je vse skupaj zmiksal. To so bila nujna druga ušesa, brez katerih bi težko zapakirali ta projekt. Ostalo smo brez kančka jamranja naredili sami.”

> Vas bomo v letu 2015 morda ponovno videli na katerem od domačih festivalov ali zgolj na glasbenih odrih po Sloveniji?

“Ne vem, glede Eme in Slovenske popevke sem v svoji evidenci že naredil kljukico ... Vse to sem posredno naredil tudi zato, da bi medijsko pozornost preusmeril v projekt Hamo & Tribute 2 love, kar mi je delno tudi uspelo. V tem bendu se dobro počutim, zdi se mi, da kakovostno delamo, da smo lahko to, kar želimo, da imamo svoj in samo svoj obraz. Pri festivalih pa so vedno potrebni neki žanrski kompromisi. Želim si, da bi v prihodnosti dobili kak festival, kamor se lahko prištulimo z bendom in pokažemo vse prvine bežigrajske delte.”

Ana Cukijati

---