Najbolj uživam, ko se z bendom stlačim v kombi

Sivega, deževnega popoldneva stoji v uličici sredi stare Ljubljane, pred hotelom, na suhem, pod napuščem, in v mehki slovenščini s hrvaškimi primesmi sprašuje po svojih slovenskih kolegih, ki jih ni videl že dolgo, pa jih že kar pogreša.

Pevec Massimo Savić (1962) je iz Zagreba pripotoval, da bi slovenskim novinarjem pripovedoval o svojem novem albumu 1 dan ljubavi in napovedal skorajšnji veliki ljubljanski koncert: s svojim bendom bo 14. maja nastopil v Križankah. Tam se bodo starejše klasike, med njimi kajpada tudi kultna Sjaj u tami iz obdobja benda Dorian Gray, izvrstna priredba pol stoletja stare ameriške The sun ain't gonna shine (anymore), prepletale z novitetami, na katere pevec ni nič manj ponosen.

> Ste tudi vi eden tistih, ki pravijo, da je najnovejši album tudi najboljši v njihovi karieri?

“Sem, tudi jaz zmeraj pravim, da je zadnji album najboljši. Logično, saj imaš z vsakim albumom več znanja, od albuma do albuma ga kopičiš ...”

> Pa se ne iztrošiš?

“Če čutiš pravo vokacijo, kakor jo jaz, se ne. Glasbi sem posvečen, kakor je svečenik svoji religiji. Ogromno mi pomeni. Pa bi bil raje outsider, ne insider. Pogosto si zaželim, da bi glasbo lahko slišal kot občinstvo, ne kot glasbenik, neobremenjeno. Res, za to bi dal eno nogo! Roke ne morem, ker igram kitaro, nogi pa se lahko odrečem.” (smeh)

> Kako slišite glasbo?

“Slišim jo v več slojih, na več ravneh. Najbrž preveč pomena pripisujem detajlom. Glasbo bi raje slišal kot celoto, ne kot skupek detajlov.”

> Radi hodite na koncerte svojih kolegov?

“Zelo rad.”

> Na čigave?

“Nazadnje sem bil na Petru Gabrielu v Zagrebu. Tam sem se seznanil z njegovim kitaristom Davidom Rhodesom, ki je bil zatem moj gost na koncertu v Zadru in je igral na petih pesmih, objavljenih na mojem novem cedeju. Bil sem tudi na koncertu Depeche Mode, v italijanski glasbi pa je zame glavni Renato Zero. Obožujem ga, sem pravi 'sorcino', kakor pravijo njegovim fanom. Če ima dobro turnejo, ga grem gotovo poslušat. Ljudje niti ne vedo, kako čudovite koncerte ima. So še bolj izbrušeni od nastopov Depeche Mode. Zero ima na turneji recimo petindvajset koncertov, in vsak od njih je grandiozen, stadionski, na ravni Rolling Stonesov. Nazadnje sem ga gledal na milanskem San Siru.”

> Ampak tako veliki koncerti niso intimni ...

“Res je, niso tako intimni, ampak na njih se naučiš, kaj je produkcija. Zadnji dve leti sam skrbim za odrski dizajn na svojih koncertih, tudi osvetljavo domislim sam, vse hočem imeti pod nazorom ...”

> Ste “control freak”?

“Malo pa že. Sem, sem.” (smeh)

> Še uživate med nastopi?

“Absolutno! Uživam, a pred vsakim nastopom imam ogromno tremo.”

> To ni njuno slabo. Pomeni, da svoj posel opravljate odgovorno.

“Res je. Zmeraj se sprašujem, ali bom dovolj dober. Bom danes pel super ali ne?”

> Verjetno se sprašujete tudi, koga nagovoriti. Stare fane ali nove poslušalce?

“Pri predzadnjem albumu Dodirni me slučajno je prišlo do preskoka v občinstvu. S pesmimi Iz jednog pogleda, Tišina in tudi z novo Suze nam stale na put sem vzpostavil stik z novim občinstvom. Na moje koncerte prihaja veliko mladih, pod odrom zdaj opažam več generacij.”

> Vas nikoli ni strah, da vas bo glasba začela dolgočasiti, da boste hoteli pobegniti iz tega sveta?

“Ah, vedno hočem pobegniti iz tega sveta. Veste, nimam rad snemanj, nimam rad intervjujev ... Najbolj uživam, ko se s svojim bendom stlačim v kombi, ko gremo nekam v neznano, na koncert ...”

> Čakajte malo, najbolj uživate v kombiju?! Bolj kakor na odru?

“Tako je. Strašno všeč mi je druženje z bendom. Sestavljajo ga ljudje, ki že dolgo delajo z mano. Smo familija!”

> Kako izbirate sodelavce? Tudi na novem albumu se jih zvrsti ogromno.

“Sodelavce izbiram glede na njihovo energijo. Sploh me ne zanima glasbenik, ki je virtuoz na svojem glasbilu, a je sporen kot oseba. S takim ne delam.”

> Torej se morate s sodelavcem ujeti na čisto osebni ravni?

“Tako je, najpomembnejši mi je osebni stik. Kajti če se z glasbenikom ujamem, mu bom lahko potem tudi pojasnil, kaj bi o njega rad v studiu.”

> Producent vašega novega albuma je Nikša Bratoš, sicer odličen kitarist ...

“Vam povem, kakšen je: za eno od pesmi je sam posnel kitare, potem mi je rekel, da bom za to pesem kitare odigral še jaz, zatem pa bova videla, kako in kaj. Posnel sem kitare, naslednjega dne prišel v studio in slišal, da je Nikša izbrisal vse svoje kitare in pustil samo moje. To veliko pove o njem kot aranžerju brez ega. Zanj je ego pesem. Pesem naj bo egocentrična, ne pa mi, ki jo ustvarjamo.”

> Tudi vi očitno niste egocentrični, če sodimo po novih pesmih, ki so vse po vrsti delo drugih skladateljev in besedilopiscev ...

“Tudi jaz pišem, veliko pišem, a samo v angleščini. Smo namreč na pragu ustanovitve novega benda, v katerem bomo Rok Golob, Dominic Miller, David Rhodes, tolkalec Rhani Krija, ki igra s Princeom in Stingom ... Sodelovati želim s temi velikimi svetovnimi glasbeniki, a jih ne izkoriščati za oglaševanje samega sebe. Z njimi želim napraviti pravi bend, ustvarjati z njimi. Vidite, takrat bomo igrali moje pesmi.”

> Zakaj pa jih ne že zdaj, na albumu 1 dan ljubavi , in v hrvaščini?

“Ker se mi zdi, da bi zvenele precej hermetično, če bi jih prevedel. Na primer, za Iz jednog pogleda, pesem Predraga Martinjaka - Peggyja, sem najprej sam napisal besedilo. V angleščini se imenuje The liquid state of mind. Takšni naslovi ne bi najbolje nagovarjali našega občinstva.”

> V angleščini ste torej hermetični, v hrvaščini pa ...

“... povsem romantičen in odprt! To je shizofren položaj. Ampak saj smo vsi malce shizofreni.”

> Ostaja ljubezen neizčrpen vir navdiha?

“To je bila vedno največja inspiracija vseh muzikantov tega sveta, od Binga Crosbyja do Franka Sinatre, ki je utrl pot pop kulturi. Na njegovih koncertih se je prvič zgodilo, da so poslušalke začele metati svoja oblačila na oder. Takrat so prvič zavohali, da bi bila glasba lahko dober posel. Potem se je zgodil Elvis Presley, za njim Beatli, potem Led Zeppelin, Jimi Hendrix ... Zgodovina.”

> So pa tudi drugačni glasbeniki, taki, ki hočejo s pesmijo spreminjati svet, angažirani, bojeviti.

“Angažiranost je primernejša za trši, punkovski ali raperski izraz. Če je glasba sofisticirana, recimo bryanferryjevska, pa so družbene teme neumnost, saj taki atmosferi preprosto ne pristajajo.”

> Kakšna je zgodba pesmi Pirova pobjeda ? Besedilo sta podpisala kar dva avtorja, tako Peggy kakor vaša žena Eni Kondić ...

“Peggy je začel delati na besedilu te pesmi. Pirova zmaga pomeni lažna zmaga ...”

> Grenka zmaga.

“Tako, grenka zmaga. Polovica besedila je bila zelo depresivna, črna. Peggy jo je poskušal spremeniti, a mu ni šlo. Poklical je mojo ženo, ki je rešila pesem. Ona je komandos, ki priskoči v zadnjem hipu in vse reši. Zdaj je pesem v redu, zdaj jo čutim za svojo.”

> Kaj pa vaše starejše? Se še zmeraj lahko povežete s svojimi zgodnjimi pesmimi, recimo iz obdobja benda Dorian Gray?

“Seveda, še zmeraj igramo Sjaj u tami, pa tudi mojo Samo za tvoje oči, ki sem jo napisal na Švedskem, leta 1984. Res, Sjaj u tami še zmeraj zapojem z izjemnim guštom. Je zelo močna skladba nekako srednjega tempa, ki pa vedno dvigne občinstvo. To je pesem, ki jo začnejo z mano peti vsi. Na koncertih je pomembno, da ima glasbenik take pesmi.”

> Vam kakšni koncerti ostajajo tudi v slabem spominu?

“Bi se našel kakšen. V slabem spominu mi ostaja koncert v Šabcu, vendar zaradi vnetja grla. Imel sem laringitis, izgubil sem glas. A se je končalo dobro. Občinstvu sem že pri drugi pesmi rekel, da mi mora tokrat zares in zelo pomagati. In potem se je začela prekrasna atmosfera. Končalo se je v redu.”

> Pa sploh pazite na svoj glas? Med tem intervjujem sedite na prepihu, odpeti, pijete pivo, kadite ...

“Takih reči se ne bojim. Zelo poznam tehniko petja, študiral sem tako indijski kakor evropski način petja in ogrevanja glasu. Tako skrbim, da je glas vedno v odlični formi. Kadim, a ne kot nor, nikotina ne potegnem do diafragme.”

> No, Leonard Cohen je rekel, da je njegovemu pevskemu glasu nikotin pomagal, ga poglobil ...

“Res je, on ima lep, globok bariton. Ampak Leonard Cohen je eden in edini. Naredil sem napako, ko nisem šel na njegov koncert. Rekel sem si, da bi ga šel poslušat, že, ampak v teater, ne v Dom sportova ali v zagrebško Areno. Zgražal sem se: kako je mogoče, da Leonarda Cohena povabijo v Areno! Potem pa sem videl posnetek na hrvaški televiziji. Bilo je odlično! Zelo mi je žal, da nisem bil tam.”

> Tudi sicer obžalujete dejanja, ki ste jih storili v življenju? Ali pa tista, ki ste jih zamudili?

“Ne. Zadovoljen sem s tem, kar imam. Nikoli se ne oziram, ne pregledujem minulosti. Zanimata me samo sedanjost in prihodnost. Kar je bilo, je bilo, tega ne morem spremeniti.”

> Pa vendar ste se prav v intervjujih prisiljeni ozirati na prehojeno pot.

“Saj proti temu nimam nič. Navsezadnje me je vse, kar se je dogajalo v mojem življenju, oblikovalo, da sem zdaj tak, kakršen sem.”

> Kako pa so na vas vplivale številne selitve? Rodili ste se v Pulju, živeli v Italiji ...

“... pa v Avstraliji ...”

> ... dve leti v Kopru ... Kako to vpliva na človekovo identiteto?

“Dobiš širšo izobrazbo, postaneš neke vrste kozmopolit, prebivalec planeta Zemlja. In nimaš predsodkov ali kompleksa manjvrednosti, kar je zelo pomembno. Na primer, kadar sem v Londonu, Angleži zame niso nič posebnega. Prav tako ne mistificiram velikih svetovnih glasbenikov.”

> Mistificira kdo vas?

“Ja, žal me. Ampak brez te mistifikacije ne bi bilo pop biznisa. Na koncert greš, ker mistificiraš glasbenika oziroma bend. Renato Zero je zame še zmeraj ogromna enigma.”

> Ste ga že srečali?

“Ne, žal ne. Srečal naj bi ga v Rimu, ampak iz tega nazadnje ni bilo nič. Malo mistificiram tudi Petra Gabriela. Kako ga ne bi, ko pa ga imam za enega največjih umetnikov na svetu.”

> Kaj sledi? Že zbirate pesmi za naslednjo ploščo?

“Seveda. Še več, že pet pesmi je posnetih!”

> Res? Ampak ne govorite o tistih pesmih v angleščini, ki jih boste posneli z mednarodnim bendom?

“Ne, ne, govorim o petih pesmih čisto mojega projekta. Posneli smo veliko pesmi, načrtovali, da bomo vse izdali na albumu 1 dan ljubavi, a na koncu smo ugotovili, da vse preprosto ne gredo na en sam cede. Odprla se je možnost dvojnega albuma, ki pa mi ni dišala. In tako je pet pesmi ostalo za naslednji album. Z njimi bom presenetil obiskovalce tokratnega ljubljanskega koncerta. Zanima me, kako jih bodo sprejeli.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---