Nagrajeni V imenu očeta

Da tudi majhni zmorejo biti veliki je dokazala ekipa TV Koper-Capodistria v okviru projekta regionalnega združenja sredozemskih RTV ustanov COPEAM in ASBU. Med 12 dokumentarnimi filmi je koprski Nel nome del padre - V imenu očeta (skupaj z maroškim filmom Halima) prejel prvo nagrado.

Nagrado natečaja Interrives 4 sta prevzela režiser Peter 
Leban (levo) in soavtor dokumentarca Tomasso Mania. Foto: Osebni Arhiv Tommaso Mania
Nagrado natečaja Interrives 4 sta prevzela režiser Peter Leban (levo) in soavtor dokumentarca Tomasso Mania. Foto: Osebni Arhiv Tommaso Mania

12-minutni film govori o petih bratih Skofič, Angležih s slovenskimi koreninami. Njihovega deda Alojza so Angleži rešili iz nemškega ujetništva in po vojni je z njimi odšel v Anglijo. Želel si je, da bi vseh pet vnukov igralo ragbi. George, Archie, Jack, Frankie in Max so dedovo in očetovo (oče Jonathan je leta 2011 umrl v nesreči) željo uresničili z igranjem za slovensko reprezentanco leta 2014 proti Bolgariji. So prva peterica bratov na svetu, ki je kdaj skupaj igrala za katero od državnih reprezentanc, zato so pristali v sloviti Guinnessovi knjigi rekordov. O dokumentarcu, ki še čaka na slovensko premiero, so spregovorili scenarista Tommaso Manià in Peter Leban, ki ga je tudi režiral, ter snemalec Jaka Kodarin.

Ideja je dokaj nenavadna, saj ragbi pri nas ni najbolj priljubljen šport.

Leban: “Dobili smo merila, kako narediti dokumentarec na športno tematiko. Sprva smo imeli v mislih znane športnike, recimo Tino Maze, potem smo ugotovili, da je pomembnejša zgodba. Kolega iz italijanske športne redakcije Arden Stancich je nekoč omenil brate Skofič, nanje se je nato spomnil Tommaso.”

Manià: “Sprva nismo vedeli niti tega, kje bratje živijo, še manj je bilo jasno, če bomo sploh dobili sredstva za snemanje.”

Ampak ta bratska zgodba je bila verjetno poseben izziv?

Manià: “Seveda: bratje so delno Angleži in delno Slovenci. Iz dežele, kjer je ta šport v vrhu priljubljenosti, so prišli v deželo, kjer je ta šport obroben. Z njimi je slovenska reprezentanca prišla v medije. Bili so srečni, ker so uresničili očetove oziroma dedove sanje, da vsi igrajo v isti ekipi. Igrati za reprezentanco so sanje vsakega športnika, zanje je bila angleška zaradi kakovosti utopija.”

Kakšna je pripovedna rdeča niti dokumentarca?

Leban: “Želeli smo, da je čim bolj filmska. Rdeča nit je njihova pot iz Anglije, iz Tarletona v Slovenijo.”

Manià: “Slika je morala povedati vse, saj je oddaja namenjena tudi tujini. Zato je bilo zelo pomembno delo snemalca. Vsak lahko zgolj iz slike razbere, kaj se dogaja. To je bila tudi naša zmagovalna poteza.”

Kodarin: “No, snemalec je imel enake zasluge za uspeh kot vsi ostali. Podlaga je dobro napisana snemalna knjiga in to, da bi v Angliji vse posneli po zamisli. Takoj je bilo jasno, da bo to težko. Zbrati pet ljudi, ki naj prisluhnejo vsaki naši želji, je izjemno zahtevna naloga. Veliko nam je pomagalo nenavadno lepo vreme.”

Koliko časa ste imeli na voljo za snemanje?

Leban: “ V Angliji samo tri dni, pa še od tega smo skoraj en dan zapravili za potovanja. Šli smo na slepo. Ponavadi greš prej na ogled terena in se vnaprej dogovoriš z akterji. Mi smo precej improvizirali. Tam smo recimo izvedeli, da je ob petih bratih še majhna sestrica.”

V Kopru ste očitno vajeni takega dela. Drži?

Leban: “Ja, TV Koper je majhna televizijska hiša, nimamo veliko denarja in zato moramo včasih improvizirati. Pri scenariju ne, prav tako ne pri montaži. Pri terenu pa ja. Pa tudi kolegi iz drugih držav pravijo, da je malo denarja za dokumentarce.”

Kodarin: “Izkušnje v improviziranju so nam prišle prav. Vsi smo delali vse, tonski mojster Michele Cernaz se je, denimo, ukvarjal tudi z lučmi, Tommaso je z malo kamero posnel trening. Če se dela z dušo, so na koncu tudi rezultati. Pokazalo se je, da slika pomeni 80 odstotkov TV izdelka.”

Leban: “Težko je bilo uskladiti obveznosti bratov, za nameček je enega poklical delodajalec in smo ga čakali do večera. Prvi dan nismo naredili skoraj nič. Če bi kdo podlegel stresu, bi bilo konec.”

Kako so se bratje odzvali na snemanju?

Manià: “Želeli smo, da bi bilo vse videti spontano pri pripovedi zgodbe. Stvari smo ponavljali z različnih zornih kotov kamere. Jacka, glavnega pripovedovalca, ima kamera rada, ima naravni talent in je govoril iz srca. Bistvo je bilo potrebno izvleči z večjim številom vprašanj.”

Ekipa je na nagrado zelo ponosna, vodje projekta si želijo njihovega nadaljnjega sodelovanja. To pa bo - med drugim - odvisno tudi o denarja.

Rok Maver


Najbolj brano