Martinina največja ljubezen? Glasba ...

Martina Feri skupaj z bratom Markom sestavlja duet Duo Feri. Oba sta glasbenika po srcu in duši, kot radi rečemo in za svoje glasbeno ustvarjanje v domačem zamejstvu in drugod, sta nedavno prejela tudi eno najvišjih nagrad ob slovenskem kulturnem prazniku.

Martina Feri
Martina Feri 

Pogovarjali smo se z Martino, ki nam je med drugim razkrila, kaj je njena največja ljubezen.

> Skupaj z bratom Markom ste ob letošnjem kulturnem prazniku prejeli priznanje za odmevne dosežke na kulturnem področju. Kaj vam to pomeni, še zlasti, ker živite v zamejstvu ...

“Ob novici, da sem ena izmed letošnjih nagrajencev, sem bila zelo presenečena in seveda zadovoljna. Zelo sem bila počaščena, da je odbor za podelitev tega kulturnega priznanja med vsemi kandidati, izbral Duo Feri. Ko so na osrednji Prešernovi proslavi v Trstu, ob video posnetku prebirali razloge, zakaj sva z bratom nagrajena, sem se zavedala, koliko izkušenj sem si nabrala v vseh teh letih na področju kulture, glasbene seveda, in se zaobljubila, da bo tako tudi v bodoče. Dokončno sem razumela, da je to moja prava življenjska in poklicna pot. Zelo sem srečna, da je moja največja ljubezen postala moj poklic in življenjska sopotnica.”

> Ste vokalistka, pianistka in zborovodkinja, torej se ukvarjate s petjem, zborovsko glasbo, glasbeno didaktiko in tudi z muzikoterapijo. Ste imeli občutek, da je vaše delo med rojaki tako cenjeno?

“V zadnjih letih se predvsem posvečam petju, igranju klavirja in seveda poučevanju. Zborovsko glasbo sem nekoliko opustila, v glavnem zaradi preobremenjenosti z drugimi obveznostmi. Muzikoterapijo pa sem študirala, ker me je ta stroka izredno privlačila. Ampak v času študija sem razumela, da ni to pravo področje zame.

Glede cenjenosti ... skoraj vedno občutim toplino in prijaznost občinstva. V zadnjem obdobju se pogosto dogaja, da sem deležna zelo lepih in iskrenih besed, spodbud in želja za bodočnost in to od ljudi, ki me prvič slišijo v živo na koncertih in raznih prireditvah. Seveda so mi taki trenutki v ponos in teh besed se najraje spomnim v slabih trenutkih svojega dela.”

> Nagrado ste prejeli z bratom Markom. Tudi za delo, ki ga opravljata skupaj. Zagotovo je sodelovanje spontano, kot se pogosto zgodi v glasbeno nadarjeni družini …

“V naši družini je glasba vedno prisotna. Marka in njegovo kitaro poslušam, odkar sem prišla na svet, in tudi petje me spremlja od takrat, saj so starši zborovski pevci. Ko mi je Marko pred leti predlagal, da bi na njegovem samostojnem koncertu zapela nekaj pesmi ob njegovi spremljavi, sem bila presrečna, saj ga izredno cenim. Program, ki sva ga izbrala, mi je bil precej tuj, saj sva na tistem koncertu izvedla pesmi iz renesančnega obdobja. Z leti sva se preusmerila v meni bolj primerno izraznost pop in jazz standardov in razumela sva, da je ta zvrst prava pot najinega dua. Sodelovala sem z mnogimi odličnimi glasbeniki, ampak peti ob njegovi spremljavi, je zame vedno nekaj izjemnega.”

> Sodelujete tudi s skupino Kraški ovčarji, s klapo Semikanta, s Tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinko Tomažič (Pinkoti, op. av.), zelo uspešno je bilo sodelovanje z Volture an the Guru in sedaj še z Enzom Hrovatinom ...

“Naj dodam še sodelovanje s skupino Gorni Kramer Kvartet, ki ga sestavljajo izvrstni glasbeniki in s katerimi sem posnela par pesmi na cedeju Modulante, sodelovanje z ansamblom Happy day z Igorjem Malalanom, snemanja z metal-doom skupino A day in Venice, katere pobudnik je vsestranski glasbenik in pesnik Andrej Kralj in na novo nastalo sodelovanje s skupino AP Group, katere ustanovitelj je multiintrumentalist Andrej Pirjevec. Sledijo še sodelovanja s posamezniki, kot so pianist Aljoša Starc, jazz kitarist Marko Cepak, saksofonist Tomaž Nedoh, harmonikaš Aleksander Ipavec in njegova etno skupina Etnoploc in veliko drugih.

Najbolj so mi pri srcu Kraški ovčarji, saj z njimi sodelujem največ let. Deliti oder z njimi mi je v veliko veselje, saj so naši koncerti polni adrenalina in prave pozitivne energije. Z njimi sem si nabrala veliko nepozabnih izkušenj na koncertih doma in v tujini. Veliko mi pomeni sodelovanje s Pinkoti in njihovo dirigentko Pijo Cah, saj obožujem partizanske pesmi. V preteklem letu smo imeli veliko nastopov po Sloveniji in Italiji in vsak koncert je bil nekaj enkratnega, vedno napojen s pristnimi čustvi.”

> Rojeni ste v Trstu, kjer ste se tudi glasbeno izobraževali.

“Večinoma sem se izobraževala v Trstu. Študirala sem klavir na šoli Glasbene matice in diplomirala na tržaškem konservatoriju G. Tartini, kjer sem kasneje študirala glasbeno didaktiko. Kot otrok sem najprej prepevala v vrstah zbora Vesela pomlad z Opčin in kasneje v različnih zborovskih sestavih. A želja po solističnem nastopanju je v meni rasla iz leta v leto. Najprej sem začela študirati operno petje, saj takrat ni bilo toliko šol in tečajev modernega petja, vsaj ne v moji bližini. Operno petje mi ni ležalo, čutila sem, da ni pristno, da ni moje ... V iskanju drugih rešitev sem začela obiskovati tečaje v Avstriji, v Grazu in Celovcu. Kasneje sem se udeležila veliko tečajev in seminarjev, kot na primer Jazzinty v Novem mestu in Umbria jazz.”

> Kako in kdaj ste se srečali z glasbo in kdaj ste se odločili za profesionalno pot na tem področju?

“Z glasbo sem se srečala zelo zgodaj. Brat mi je igral pesmice, ko sem bila še v zibelki. Verjetno je to pripomoglo, da sem postala to, kar sem, oziroma, da se mi je glasba tako ukoreninila v notranjost, da brez nje ne gre. Za profesionalno glasbeno pot se nisem odločila sama, prišlo je kar samo od sebe, po spletu določenih in srečnih okoliščin.

Vsakokrat, ko sem se hotela oddaljiti od glasbe in se posvetiti nečemu drugemu, mi to ni nikoli uspelo, ker me je glasba oziroma ljudje okoli mene z raznimi sodelovanji, koncerti, pomembnimi nastopi in obletnicami, vedno našla in pritegnila nazaj na pevsko pot. Počasi sem se zavedala, da bo to moje delo. Veliko je bilo truda in požrtvovalnosti v vseh letih študija, veliko odrekanj, in seveda tudi veliko sreče in tako je še danes. Vsak dan se zahvalim svojemu glasu in svojemu notranjemu svetu, ki me vodi do manjših in večjih dosežkov in uspehov. Naj citiram stavek, ki ga je Marko napisal v enem intervjuju in s katerim se popolnoma strinjam: 'Truda in požrtvovalnosti nikoli ne zmanjka, kot tudi zelo izrazite samokritičnosti, ti pa so predpogoji oziroma osnovno izhodišče glasbenika in posameznika, ki ustvarja ... ali preprosto človeka, ki dela.”

> So vaši starši podpirali vašo odločitev, lahko bi dejali vajino, saj je tudi vaš brat profesionalni glasbenik in pedagog?

“Starši so vedno podpirali najine odločitve in nama stali ob strani, za katerokoli stvar. Veliko so se žrtvovali, da sva lahko z Markom izpopolnjevala najin glasbeni talent. In to še vedno počnejo, za kar sem jima zelo hvaležna.”

> Med zamejci je kar nekaj izvrstnih pevcev, kot so Ylenia, Demetra Malalan in vi, ki pa se posvečate tudi drugim glasbenim zvrstem in poučevanju.

“Posvečam se različnim glasbenim zvrstem, ker v vsaki iščem in odkrijem nekaj novega, v vsaki zvrsti skušam dobit nekaj, kar mi posebno leži. Po mojem tak pristop samo obogati in izpopolnjuje človeka. Rada se preizkušam, odprta sem do novih projektov, saj imam tako več možnosti, da rastem in se moja glasbena obzorja in spoznanja širijo. Nočem se poistovetiti samo z enim žanrom, nočem biti le pop ali jazz pevka, ker to preprosto nisem.”

> Kakšen je vaš odnos do festivalov, glede na to, da vas na njihovih odrih ne srečujemo pogosto?

“Edina pomembna tovrstna prireditev, ki sem se je udeležila, je bila EMA 2010. Nastopila sem (na njegovo pobudo) s saksofonistom Tomažem Nedohom. Predstavila sva pesem Le en dan, za katero je glasbo napisal Tomaž, besedilo pa Nik Papič in Polona Oblak. Izkušnja je bila zanimiva, ampak nisem se počutila dobro v tem kontekstu. Vse mi je bilo precej tuje. To pa še ne pomeni, da se ne bom nikoli več udeležila kakšnega festivala.”

> Katera zvrst glasbe vam je najbolj pri srcu?

“Vsaka glasbena zvrst je nekaj posebnega. Zadnje čase mi je najbolj pri srcu blues, v katerem se v tem trenutku svojega življenja lahko najbolje in najgloblje izražam. Blues je duša, blues je podajanje svojih notranjih stisk in občutkov, blues je svoboda, improvizacija in kreativnost. Skratka - blues je vse, kar potrebujem, kar mi je v tem obdobju blizu.

> Se lahko pohvalite s kakšnim svojim nosilcem zvoka? Mogoče ga pripravljate?

“Svojega osebnega nosilca zvoka še nimam, načrtujem pa, da ga bom posnela, kajti vedno več ljudi me sprašuje o tem. Nimam ga še, ker za to še nisem pripravljena. Sama do sebe sem zelo kritična in želim si, da bi bil moj prvi cede kakovosten in odraz mojega dosedanjega dela.”

Majda Santin


Najbolj brano