Kdo = Mi2?

Na filmska platna prihaja glasbeni dokumentarec Rudija Urana Kdo = Mi2?“Naslov filma sicer gledalcem obljublja, da bodo izvedeli, kdo je Mi2. Ampak roko na srce - to še nam ni čisto jasno,” hudomušno razblini pričakovanja pevec “dečkov s Sotle” Tone Kregar.

Zato pa je film duhovita in iskrena podoba enega leta življenja skupine, ki je v tem času izdala najbolj prodajan album lanskega leta Čista jeba. “Odzivi so izvrstni, seveda pa bo film najbolj všeč tistim, ki jim je blizu že naša glasba.” Od 16. aprila si bo glasbeni dokumentarec mogoče ogledati v večini kinodvoran po Sloveniji.

Retrospektivno vlogo v filmu je prevzela zgolj glasba. Slišati je mogoče približno dvajset skladb, ki so zaznamovale dve desetletji delovanja rokerjev iz Rogatca. Čeprav se je avtor izognil kronološkemu pregledu delovanja skupine, predvsem člani skupine niso ubežali manjšemu napadu sentimentalnosti. “Seveda je hecno, ko se gledaš na platnu - dvajset let je dolga doba - in si rečeš: 'Pismo, smo že dolgo na sceni. Koliko časa, energije, dobrih in slabih stvari se je v tem času zgodilo.' Če kaj, dolgujemo temu bendu tesna prijateljstva. In nenazadnje za svoja leta še ne izgledamo prav slabo,” široko nasmejan Tonč zasluge za to pripiše prav udejstvovanju v skupini.

Pred kamero kot miši pred kačo

Filmska zgodba se je fantom zgodila nepričakovano kot vse ostalo v glasbeni karieri. “Pred približno letom se je oglasil mariborski filmski ustvarjalec Rudi Uran, ki je svoj sloves že zgradil z nekaj odmevnimi dokumentarci s socialno tematiko. Hkrati je tudi eden redkih pri nas, ki se je lotil tudi glasbenih dokumentarcev. Ko je dobil zamisel, da bi posnel film o nas, takšne ponudbe seveda nismo zavrnili.” A projekt se ni začel po pričakovanjih. Rudi Uran je namreč hitro ugotovil, da lahko predvidene scenarije vrže v smeti, glavni igralci pa so se morali soočiti z razgaljajočim očesom kamere. “Nič ni pomagalo, da smo že dvajset let na odrih. Ko se je prižgala kamera, smo nekako okameneli kot miši pred kačo.” V letu druženj na koncertih, vajah, srečanjih so se drug drugega navadili in tako je končni izdelek precej iskren in povsem spontan prikaz njihove podobe na odru in za njim. “Še vedno pa je jasno, da bi bil najboljši film ne iz kadrov, ki smo jih izrezali, ampak iz tistih, ki jih sploh nismo posneli.”

Zlata plošča za Čisto jebo

Rdečo nit filma predstavlja intervju Mihe Šaleharja s Tonetom Kregarjem in z Jernejem Dirnbekom. “Na ta način so v filmu dobili prostor tudi naša razmišljanja, pogledi na svet in ideje, ki bi sicer ostali neartikulirani. To je tudi edini načrtno posnet del filma, a še nismo natančno vedeli, kaj bo nastalo.” Kot pravi Kregar, se je v uro in štirideset minut dolgo filmsko predstavo steklo leto življenja, čutenja in dihanja skupine, ki je v tem času glasbeno občinstvo navdušila s pesmijo Čista jeba. Istoimenski album si je lani v samo devetih tednih prislužil naziv najbolj prodajanega albuma leta. Zlato ploščo je skupini prav ob premieri filma izročila Mojca Menart iz Založbe kaset in plošč RTV Slovenija. Kregar ostaja na realnih tleh: “Jasno, da smo veseli, še posebej ker, je bila najbolj prodajana plošča slovenska in še rokovske zvrsti. Je pa res, da se je tudi globalni trg nosilcev zvoka radikalno spremenil, kar se v Sloveniji še toliko bolj čuti. Je lepo, a si ne delamo velikih utvar. Številke so čisto prizemljene.”

Z veseljem obsojeni na slovenske meje

Ne glede na številke uspešnice skupine Mi2 na koncertih, v klubih ali ob radijskih sprejemnikih prepeva staro in mlado. “To je nenazadnje največ, kar si kot glasbenik lahko želiš. Da povezuješ ljudi in mi smo vsekakor postali nekakšen medgeneracijski bend. Poslušajo nas tako ljudje v zrelih letih kot tisti, ki šele vstopajo v ring,” pravi Kregar.

Čeprav film ni imel tega namena, usmerja pogled nazaj. “Pred dvajsetimi leti si res nihče od nas niti v sanjah ni predstavljal, da bodo kdaj o nas posneli film ali da bomo dobili zlato ploščo. Morda nam je uspelo prav zato. In zaradi vztrajnosti.” V istem slogu tudi načrtov za prihodnost ne klešejo v kamen. “Z veseljem smo obsojeni na te naše slovenske meje. Tu smo v nekem smislu dosegli vrhunec. Verjetno bomo še nekaj let vztrajali na odrih, potem pa pretehtali - ali izdati še kakšen album ali pa se dostojanstveno posloviti in se napajati v spominih.”

Saška T. Ocvirk

---