Kar hočeš: izpolnjevanje želja po britansko

Neil Clarke doživi nekaj naravnost pravljičnega. Vsaka njegova želja se avtomatično uresniči. Seveda si takoj zaželi večji penis in da bi njegov pes spregovoril … Ne zavedajoč se, da je njegova nadnaravna sposobnost plod tehnološkega testa izvenzemeljskih bitij, ki bodo glede na njegovo ravnanje odločili, če naj Zemljo uničijo ali ne…

Jammie Lee Curtis
Jammie Lee Curtis 

V ta film bi lahko nekdo mirne duše zapičil angleško zastavo in izjavil: “Ozemlje britanskega humorja!” Ameriški talent je v filmu sicer vsekakor prisoten, a tako glede na večino sodelavcev kot glede duše gre za zelo tipičen primerek tistega, kar smo se naučili prepoznati za angleški črni ali surrealistični humor. Še več kot to, filmska platna že dolgo niso ugledala takšne koncentracije angleških kultnih komičnih imen.

Najprej, zlobnim izvenzemeljskim bitjem so glasove posodili nezemeljsko nadarjeni John Cleese, Terry Gilliam, Terry Jones, Michael Palin in Eric Idle - gre za projekt, ki pod eno filmsko streho združuje vse nekdanje pripadnike skupine Monty Python. Fantje (vsaj tisti, ki so še živi) so sicer zadnja leta relativno aktivni, nikoli ne padejo iz spomina medijev (in oboževalcev), toda nova zgodba je vseeno precejšnje presenečenje. Terry Jones, nekdanje srce skupine in tudi tokrat režiser filma, je scenarij za ta celovečerni film pilil dvajset let.

Že iz napovednika je dokaj jasno, da bo glas Monty Pythona precej prevladoval v zgodbi oziroma da bo drugače rečeno film poln “cirkuške perspektive”. Najverjetneje ne bomo ponovno videli španske inkvizicije, ministrstva za smešno hojo, nagačenega papagaja ali nagca, ki igra klavir na najbolj neobičajnih mestih - kaj šele ogromne noge, ki zmečka vse pod sabo - toda način gledanja na svet bo ostal. Ne preveč dobrohoten do vsakodnevnih človeških neumnosti, a pronicljivo opazujoč. Britanski, črn, distanciran in absurdni mikroskop do sredic našega dejanja in nehanja. Za tiste, ki se zares morajo spomniti - skupina Monthy Python's Flying Circus se je v seriji skečev prvič pojavila na britanski TV leta 1969 in sčasoma postala popolna referenca za povsem samosvoj humor. Snemali so do leta 1974, vmes posneli še nekaj filmov - verjetno bi bila filma The Meaning of Life in še bolj The Life of Brian, parodija na tiste, ki organizirajo in sledijo religijam, najbolj znana - toda z različnimi uspehi in v različnih smereh so delali še po razpadu. John Cleese je verjetno najbolj uspešen (Riba po imenu Wanda / A Fish Called Wanda z omamno Jammie Lee Curtis je dober primer).

In niti to ni vse: Terry Jones pravi, da se je o zgodbi pozitivno izrekala tudi druga ikona britanskega humorja Douglas Adams - in resnici na ljubo se tako zgodba in tudi sam naslov slišita kot nekaj, kar se je izmuznilo skozi zadnja vrata Štoparskega vodnika po galaksiji.

Glavno moško vlogo igra Simon Peg, ki se trenutno sicer nahaja na poziciji pomočnika nekaterih velikih blockbusterskih franšiz, a njegove povsem britanske komične korenine nikakor niso pozabljene (recimo Vroča kifeljca / Hot Fuzz). Glas njegova psa (Kolači. Seks. In nič drugega.) pripada nikomur drugem kot Robinu Williamsu, za katerega je bila to zadnja filmska vloga pred smrtjo.

Težko je sicer verjeti, da bo ta projekt obudil vso slavo cirkusantov - napovednik se bolj zdi kot vodena različica starih šal in posebnih učinkov, medtem ko vsi tisti, ki so film videli, predvsem hvalijo … psa. Toda še vedno gre za film, ki je daleč od gromoglasnih, preganjalnih, vročično hitrih filmskih eksplozij poletja. Torej vseeno nekaj popolnoma drugačnega.

Peter Zupanc


Najbolj brano