• Ilinka Todorovski
    Ilinka Todorovski

“Izhajam iz tega, da ima občinstvo vedno prav”

četrtek, 21. september 2017, 10:49

linko Todorovski, ki je januarja letos prevzela dolžnosti varuhinje pravic gledalcev, bo vsekakor težko pretentati, zmesti ali preglasiti. Dobra tri desetletja izkušenj na zahtevnih novinarskih in uredniških mestih ji dajejo ne le bogate izkušnje, temveč zagotavljajo tudi verodostojnost njeni besedi.

V vsakem primeru jo bo zastavila za bralce, gledalce in poslušalce, obljublja Ilinka Todorovski. Ne le za njihove pravice, ki so zapisane v zakonu, temveč tudi za njihovo legitimno željo, da programske vsebine izpolnjujejo njihova pričakovanja in ne žalijo njihovega dobrega okusa.

> Če začneva s temo, ki še vedno zaposluje in navdušuje slovensko javnost: koliko pritožb ste dobili, ker nacionalna televizija ni prenašala evropskega prvenstva v košarki?

“Dobila sem veliko pritožb. Gledalci so spraševali, ali smo licenco kar prepustili komercialni televiziji, ali niso s tem kratene njihove pravice, ali bo zaradi tega nižja naročnina. Vprašanja, četudi postavljena na različne načine, pa so bila v bistvu vedno enaka: zakaj prek signala javne televizije ni mogoče spremljati tega pomembnega športnega dogodka. Pa tudi drugih, denimo, odbojkarskega prvenstva ali lige prvakov. Kot varuh seveda pri takšnih stvareh nimam posebne pristojnosti, čeprav razumem ogorčenje javnosti in ga deloma tudi delim. Lahko sem le posredovala odgovore vodstva televizije, kjer so se o tej temi intenzivno pogovarjali že spomladi, ko je postalo jasno, da bo pravice dobila komercialna televizija. Evropska košarkarska zveza ji je pravice prodala brez javnega razpisa, kar pomeni, da RTV Slovenija ni imela nikakršne možnosti, da bi se zanje potegovala. Gotovo nikomur zaradi tega ni bolj žal kot našim športnim novinarjem.”

> Pa so bili gledalci s tem odgovorom vsaj deloma pomirjeni?

“Tisti, ki so pisali, niso več odgovarjali, zaradi česar domnevam, da so pojasnilo vzeli na znanje. Nekaterim še dolgujem informacijo, kako se bo Fiba odzvala na protestno pismo vodstva, kar seveda zelo zanima tudi mene. Pri pogovorih po telefonu pa sem opazila, da gledalci včasih ne poznajo medijskih razmerij. Sprašujejo, denimo, ali se televizije med seboj ne moremo zmeniti, ali se vodstvo RTV Slovenija morda ne bi moglo dogovoriti s komentatorjem Petrom Vilfanom. Za marsikoga je bilo še posebej boleče to, da kanalov, ki so predvajali košarkarsko prvenstvo, ni več moč spremljati na antenskem sistemu.”

> V preteklih letih je bilo največ odzivov naročnikov povezanih z vsebino televizijskih programov in ta delež celo narašča. Zakaj je po vašem mnenju tako?

“Brez dvoma je televizija najmočnejši medij, ki nagovarja ljudi prek vseh čutil. A še zdaleč niso vsi odzivi povezani s televizijskimi programi. Imamo zelo kritične bralce spletnega mesta rtvslo.si in in poslušalce Radia Slovenija. Velikokrat me preseneti, da morda v slovenski javnosti ni dovolj utrjena zavest o tem, kaj vse je RTV Slovenija in koliko stvari ponuja kot javni servis. Poleg treh nacionalnih imamo regionalne televizijske in radijske programe in programe manjšinskih narodnostnih skupnosti, oddajniško mrežo in digitalni radijski signal, različne storitve, kot denimo spremljanje programskih vsebin za gluhe in naglušne, slepe in slabovidne, pa storitve imanentno kulturnega značaja, denimo orkestre. Skrbimo za glasbeni arhiv, med našimi zakonskimi obveznostmi je digitalizacija slovenskega filmskega arhiva.”

> Oglasi in televizijska prodaja so bili v preteklih letih med pogosto omenjenimi težavami gledalcev televizije. Menite, da lahko varuh z zbiranjem, analizo in vrednotenjem teh odzivov tudi dejansko vpliva na poslovne odločitve zavoda? Ali da imate tu zvezane roke?

“Najprej k slednjemu. Osnovna naloga varuha je, da deluje kot notranji regulator, ko gre za programske vsebine. Je torej vez med programskim svetom in javnostjo ter v tem smislu preverja etičnost in profesionalnost pri podajanju vsebin. Seveda pa je njegova vloga tudi angažirano posredniška in mediatorska. Nimam pooblastil, da bi posegala v poslovne odločitve, lahko pa delujem kot glasnik, prek katerega javnost posreduje pritožbe, med drugim tudi o televizijski prodaji. Ne dvomim o tem, da RTV Slovenija objavlja oglase popolnoma v skladu z zakonodajo. In nujnost oglasov gledalci še nekako razumejo. Starejši se spominjajo spotov za čokolešnik in znamenitih gesel, kot je 'danes pere čarli'. Vedo torej, da so oglasi stari toliko kolikor televizija. Ne razumejo pa tako velikega obsega tako nizko kakovostnih oblik oglaševanja skozi televizijsko prodajo. Vodstvo z njimi ne krši zakona, a včasih žali dober okus svojega občinstva. Moja naloga je, da vodstvo hiše s čustvi in odzivi občinstva seznanim. Cilj je dosežen, če se kaj spremeni.”

> Kako pravzaprav ločiti med pravico kot pravno in moralno kategorijo in pričakovanjem ali celo okusom?

“Jasno je, da mora RTV Slovenija uresničevati javni interes, a ne poznam nikogar, ki bi znal ta pojem enoznačno definirati. V praksi se vedno znova sprašujemo, kako ga uresničevati, in pri tem pogosto zaidemo na polje arbitriranja in osebnih preferenc. Menim, da gre javni interes iskati na najvišji skupni točki pričakovanj. Včasih se kdo pritoži nad tem, da je imela voditeljica prekratko krilo in to seveda ne more biti stvar javnega interesa. Ampak po drugi strani tudi ne želim zavračati vprašanj na podlagi formalističnega, birokratskega gledanja. Izhajam iz tega, da ima občinstvo vedno prav. Včasih se po preverjanju sicer pokaže, da kakšna pritožba ni utemeljena, ampak vedno štartam iz predpostavke, da mora naš zavod za javnost narediti več. Tako kot zavod poseže v zakonodajo z obema rokama in reče, da ima določene pravice ter da mu pripadajo določene ugodnosti, bi moral z obema rokama tudi izpolnjevati svoje dolžnosti. Ko sem prevzela vlogo varuhinje, sem navedla primer. In nič hudega ni, če ga večkrat ponovim: če RTV Slovenija objavlja toliko oglasov, kot ji jih zakon dopušča, naj objavlja tudi toliko vsebin o Slovencih v zamejstvu in po svetu, kot ji jih zakon nalaga.”

> Je treba včasih gledati tudi onkraj ozkih okvirjev zakonodaje?

“Seveda ne propagiram kršenja zakonov. Ampak nekatere stvari, tudi če so zakonite, neprijetno vznemirjajo javnost, ne izpolnjujejo njenih pričakovanj. Tako je s TV-prodajo. Moja naloga varuha je, da na takšne stvari opozorim.”

> Se vam zdi, da se je kampanja, ki je slikala zelo negativno podobo RTV Slovenija in zahtevala ukinitev naročnine nekoliko polegla?

“Ni veliko pritožb, ki bi bile usmerjene neposredno v plačevanje naročnine, iz česar bi lahko sklepali, da se je ta tema umirila ali pa da komunikacija na to temo poteka po drugih kanalih. Je pa res, da tako rekoč pri nobeni pritožbi ne pozabijo omeniti prispevka. Ne glede na temo. Tudi ko gre le za to, da voditeljica nosi obleke napačne barve, se pritožba konča z 'če vas že plačujemo'. Ampak mislim, da ta logika ne velja le za RTV. Podobno so začeli ljudje razmišljati o zdravstvu, šolstvu …”

> Se pri tem, kako pristopate k opravljanju svojega dela, pozna, da prihajate iz novinarskega poklica in vam to pomaga?

“Novinarske in uredniške izkušnje so mi v veliko pomoč, zlasti pri vsebinskih zadevah. Ko gre za vprašanja, kaj je prav in kaj narobe, kdaj je informacija verodostojna, kdaj pravica javnosti do obveščenosti upravičuje poseg v zasebnost in podobno. Velikokrat pritožniki mešajo uravnoteženost in verodostojnost s popolno objektivnostjo ali absolutno nevtralnostjo, ki ne obstajata. Svoje odgovore moram pojasniti in utemeljiti. Ne želim, da bi bila moja komunikacija papirnata in formalistična. Zato se z odgovori res potrudim in če ne bi imela rutine pisanja, bi to delo najbrž težko opravljala.”

> Kakšni so na splošno po vašem mnenju etični in profesionalni standardi novinarstva na RTV in ima javni zavod tudi tu dolžnost, da ohranja raven profesionalnosti v nacionalnem medijskem prostoru, da na nek način postavlja zgled?

“To ni samo naloga in dolžnost, temveč tudi poslanstvo. Gledalci, bralci, poslušalci informativnih vsebin na RTV imajo pravico pričakovati najbolj kakovostno in točno informacijo. V svetu tako imenovanih 'fake news', lažnih in prirejenih novic, je to še toliko bolj pomembno. Na splošno nimam nobenega razloga za trditev, da je raven profesionalnih standardov slaba, nasprotno, zdi se mi, da je v redu. So pa pritožbe javnosti marsikdaj upravičene.”

> Vam je v teh primerih to težko povedati kolegom?

“Ni mi težko in mi ne sme biti, saj sem že ob prevzemu te vloge vedela, da gre za neke vrste vgrajen konflikt med varuhom in ustvarjalci. In ko se vprašam, na čigavi strani sem, in odgovor je jasen: sem na strani bralcev, gledalcev in poslušalcev. S kredibilnostjo, ki mi jo dajejo bogate izkušnje in dolga poklicna kilometrina. Zato menim, da si lahko privoščim pogumno izreči mnenje. Seveda na podlagi poklicnih meril in programskih standardov, ki veljajo vse. Zadnji ključ uspeha pa je absolutna poštenost. Že na začetku sem si zadala, da bom vsako pritožbo obravnavala resno in uporabljala enake vatle, ne glede na to, ali pritožba zadeva mojega prijatelja ali popolnega neznanca. Za zdaj sem temu načelu uspela ostati zvesta.”

> Kako se odzvati, ko se programi RTV in njihovi ustvarjalci znajdejo v središču politične ali ideološke polemike, ki s programsko vsebino včasih niti nima posebne zveze. Med odmevnejšimi je bila, denimo, afera žaljivih tvitov enega od slovenskih politikov na račun dveh RTV-jevih novinark …

“Meje so vedno zelo tanke in prehajajoče v vse smeri, še posebej v tej majhni Sloveniji, ko smo se prisiljeni nenehno izpraševati, kdaj človek postane javna osebnost. Je to, da delaš na televiziji, že dovolj? Kot varuhinja se v okviru svojih pristojnosti omejujem na vprašanja, povezana s pri nas objavljenimi vsebinami, vztrajam pa, da pritožniki ne smejo biti žaljivi in da je potrebna spoštljiva komunikacija. Je pa tako, da se na RTV Slovenija z vsemi težavami, plusi, minusi, zdrsi in vzponi zrcali slika naše družbe. Če se pri neki temi iskri, če ta deli javnost, tako kot slovensko še vedno delijo nekatera ideološka, politična, zgodovinska vprašanja, se to v neki obliki delitve pojavi tudi na naših frekvencah in ekranih. Moja naloga je, da presodim, opirajoč se na strokovna načela.”

> V vsakem primeru sproti?

“Seveda. Moje morda najbolj odmevno je bilo mnenje v primeru poročanja o hrvaškem glasbeniku Thompsonu v oddaji Tednik, eno zadnjih pa o poročanju televizijskega Dnevnika s proslave o 75. obletnici vaških straž. Moje izhodišče je vedno enako: tabu tem na RTV Slovenija ne more biti, poročati je treba o vseh relevantnih dogodkih in pojavih, pomembno pa je, da to počnemo natančno, nedvoumno, večplastno, s primernimi poudarki in kontekstom.”

> Kakšen bo vaš slog varuhinje? Boste pri komunikaciji z javnostjo bolj odprti ali zaprti? Boste le odgovarjali na pritožbe ali se boste kdaj pa kdaj oglasili tudi sami?

“Moje glavno načelo so odprte komunikacijske poti, svoje odločitve javno pojasnjujem, veliko sem med ljudmi, občinstvom in ustvarjalci. Če sem odprta za obe strani, je mogoče zgladiti marsikateri spor, včasih že s posredovanjem informacije pomagaš, da se odpravi kakšna napaka ali nerodnost. Ker sem tudi sama ne le strastna, ampak tudi zelo stroga gledalka, poslušalka in bralka RTV vsebin, ne potrebujem zunanjih spodbud, če je treba opozoriti na kakšno zadevo. Ni pa nujno, da to storim na očeh vseh.”

> Vaš predhodnik Lado Ambrožič je pisal blog: boste nadaljevali?

“Za zdaj se osredotočam na svoje primarno delo, to je obravnavanje pritožb, podajanje mnenj in spodbujanje dialoga. Nobena zadeva, ki pride na moj naslov, ne ostane nerešena, ob večjih pritožbah zapišem mnenje in priporočilo. Vse to potem strnem v mesečna poročila, ki so kar obsežno čtivo in po vsebini neke vrste moj blog, saj ga na varuhovi spletni strani lahko prebirajo tako ustvarjalci kot občinstvo.”

VESNA HUMAR


Povej naprej: