Glasba, čutna kot voda in živa kot drevo

“Glasba eksperimentalne skupine Veronica je nemoteča in pomirjajoče vpliva na ljudi. Ne morem si predstavljati, da bi takšno glasbo kdo sovražil, a si tudi težko predstavljam, da bi bil kdo njen goreč privrženec. To je glasba, ki je izredno lepa, a ni takšna, da bi človeka zasvojila,” je pred leti ob izidu njihovega albuma zapisal eden izmed glasbenih kritikov.

Vseeno pa je skupina Veronica v več kot 20 letih delovanja na slovenski glasbeni sceni pustila močan pečat.

20-letnico izida svojega prvega albuma in 10-letnico multimedijskega projekta Aquasphera bodo člani zasedbe v soboto v Celju obeležili z retrospektivnim koncertom. O poti, ki so jo prehodili, smo se pogovarjali s članom zasedbe Francem Podgorškom.

> Prvi album Perspective ste izdali leta 1995, vaša skupna pot pa se je začela že dve leti prej.

“Osnovna zasedba izvira še iz skupine Veronique. Z Veronico se je v bistvu zamenjal samo kitarist, veliko bolj pa sama glasba. Če smo prej igrali pop rok, smo v novi zasedbi začeli ustvarjati inštrumentalno glasbo, ki je bila mešanica različnih glasbenih zvrsti, ki smo jih poslušali.”

Eksperimentalno glasbeno skupino Veronica iz Celja sestavljajo Matej Oset (klaviature), Nenad Ostrovršnik (bas kitara) in Franc Podgoršek (bobni). Glasbeno popotovanje so začeli leta 1983 v rock skupini Celjski grofje, šest let kasneje so ustanovili rock skupino Veronique, leta 1993 pa eksperimentalno skupino Veronica. Rdeča nit od vsega začetka so bili Grofje Celjski in Veronika Deseniška.

> Kdo so bili glasbeni vzorniki, ki ste jih poslušali?

“V tistem času smo bili vsi bolj ali manj rockerji. Led Zeppelin in AC-DC so bili klasika, za nekatere tudi Metallica. Kasneje smo začeli poslušati tudi zahtevnejše džezovske izvajalce, kot so bili Miles Davis in drugi. Hodili smo tudi na koncerte. Tako zame osebno kot za skupino Veronica je bil prelomen koncert skupine Pink Floyd na Dunaju. Imeli smo srečo, da smo bili tam, nenazadnje je bila to njihova zadnja turneja. To je bilo za vse vrhunsko glasbeno doživetje, ki smo ga imeli za vodilo svoje skupine tako na glasbeni kot vizualni ravni. Sicer pa je to več kot glasba, lahko bi rekli, da je kar religija.”

> So šle mladostne sanje tako visoko, kot so šli Pink Floydi?

“To, da nek glasbenik tako izpopolni svoj zvok, da tako razvije svoj ton, da ga spoznaš že po enem samem, je tisto največ. David Gilmour ga je na primer našel. To nas je povsem prevzelo. Mene so po drugi strani fascinirali vsa tista milijonska tehnika, hi-fi zvok in kvadrofonija na nekem letališču. Mislim, da tega še lep čas ne bomo nikjer slišali. Še danes je fascinantno, pa je od takrat minilo že 22 let.”

> V kateri garaži ste začeli?

“(smeh) Res smo začeli v zaklonišču, in sicer za hišo, ki sem jo imel takrat na Lavi v Celju. Sound je bil zanimiv, ozračje pa precej zatohlo. Si pač moral vzeti v zakup, da se boš vonja znebil šele pod tušem. Tam smo začeli in tam so nastale prve ideje za album, prve teme in prva resna zgodba za reklamni spot za takratno Kovinotehno. Snemali smo v studiu na že narejen video. Potem so se odpirala vrata ena za drugim; teletekst, televizijske oddaje in reklame, vse to že leta 1993. Z multimedijskim projektom Vecronia nas je preko videostrani spoznala širša javnost. Zanimivo, kako lahko je bilo takrat priti na televizijo. Bili smo nekaj novega in bili smo zanimivi. Res pa takrat ne med glasbeniki ne med televizijami ni bilo toliko konkurence.”

Koncert skupine Veronica ob 20-letnici prvega albuma bo v soboto, 14. novembra, ob 20. uri v dvorani Plesnega foruma v Celju. Gostujoči na koncertu bodo Lado Jakša (pihala, zvočni efekti), Aleš Uratnik (kitara), Miha Stabej (kitara) in Stane Špegel (video manipulacije).

> Kot inštrumentalna skupina ste raziskovali ton. Sta vam kot izrazno sredstvo kdaj manjkala besedilo in vokal?

“Z Veronico nikoli. Morda zato, ker smo v preteklosti imeli težave z vokalisti. To je bila očitno ena travma, za studijske posnetke smo imeli dobre vokale, za žive nastope pa ne. Tudi zato smo rekli, da bomo v skupini Veronica gojili inštrumentalno glasbo. Dejansko pa se je to izkazalo za zelo uspešen pristop. Videostrani, reklame, oddaje so nas pograbile. Začelo se je zelo spodbudno in če bi bilo področje avtorskih pravic bolje urejeno, bi morda v tistem času stvari zastavili drugače. Takrat je bil na sceni spodbuden krog glasbenih ustvarjalcev, družili smo se na zlatih petelinih, kjer smo bili nekajkrat nominirani za dosežke v inštrumentalni glasbi. Vzdušje na glasbeni sceni je bilo takrat drugačno.”

> Ko ste se zavestno odpovedali vokalnemu izrazu, ste se posledično odpovedali tudi prepoznavnosti v javnosti. Vam je to manjkalo?

“Inštrumentalna glasba je bila resnično vedno nekakšno peto kolo, glasba za ozadje, kulisna glasba so ji tudi rekli, vendar se s tem nismo pretirano obremenjevali. Namesto vokalnega dela smo na oder postavili performense, plesalke, manekenke. Dolga leta smo izvrstno sodelovali z Igorjem Jelenom iz plesnega studia Igen, še danes so to izjemni projekti. Velikega pomena pa je bila tudi medijska podpora. Leta 1995 smo je bili deležni ogromno. Deset let kasneje je bila zgodba že povsem drugačna. Časi so se zelo spremenili. Intimne koncerte, glasbene dogodke z dušo so zamenjali masovni glasbeni dogodki. Kar pa se ni spremenilo, je to, da še vedno igramo iz čistega užitka. Neizmerno radi ustvarjamo to glasbo in res bi bilo škoda, če se ne bi vsaj vsakih deset let pojavili na odru.”

Vse albume je skupina Veronica za prodajo podarila Društvu za cerebralno paralizo Sonček. Tudi nova izdaja DVD- in CD-nosilca s tokratnega koncerta bo naprodaj izključno prek društva Sonček in ves izkupiček bo namenjen njegovi dejavnosti.

> Smo v sodobnem svetu postali tako zasičeni z dražljaji, da nam je zgolj glasba premalo, da nam je dolgčas, če niso bombardirani vsi čuti?

“Svoje je zagotovo opravila tudi tehnologija. Tablice in pametni telefoni nam kradejo čas in pozornost. Ves čas imaš občutek, da je na tvoji dlani vsa glasba sveta, da lahko kadarkoli prebrskaš in najdeš karkoli. Koncerti so tako v ozadju. A ko vseeno v živo vidiš glasbenike, kot je bil na primer Dave Matthews pred kratkim v Padovi - vidiš energijo, virtuoznost in perfekcijo. Predvsem pa ljudi, ki tako očitno uživajo v vsem, kar počnejo na odru. S tem se polnimo. Polnimo se tudi takrat, ko kaj podobnega uspe nam. Samo to nas zanima - zvok, ki te odpelje, ne da bi razmišljal. Ker če razmišljaš, ne moreš igrati in obratno. Glasba nas vodi. Ton še vedno raziskujemo. Glede na to, da se s tem ukvarjamo neprofesionalno, je to, da smo še vedno v koncertni formi, kar lep dosežek.”

> Spremenili so se časi, a tudi vi ste se. Je zelo drugače, odkar ne igrate več za naročnika, ampak samo še za svojo dušo?

“Seveda je drugače, ko si mlad. Drugače delaš in več vlagaš v svojo tehniko. Takrat je bil z nami Boštjan Leben, ki je bil perfekcionist. Na našem prvem albumu je bil vsak ton izpiljen do konca. Nobene improvizacije ni bilo. Kasneje smo se preizkusili tudi na tem področju. To, da imaš osnovno temo, potem pa se prepustiš razpoloženju in ustvarjalnosti kolegov, je poseben čar. Vsaka vaja je svojstven izziv in nikoli ne zapadeš v rutino in dolgočasje. Tokratni koncert bo prerez vseh naših albumov, od spontanih improvizacij do izdelanih skladb.”

“Najbolj smo ponosni na večmedijski projekt Aquasphera, v dvorani mestnega kopališča Laguna v Ljubljani. Skoraj leto dni smo vadili, snemali video material, pilili koreografije z studiem Igen, izdelovali scenske in posebne vodne efekte, programirali lučni park in ko je udaril zvok stotih decibelov, je ljudi prestavljalo po dvorani. Enostavno nepozabno. Letos je deseta obletnica.”

> Sicer pa ima vsaka vaša plošča svoj koncept, posebno sporočilo, v glavnem vezano na ekologijo.

“Res je, vendar ne na ekologijo v izrabljenem pomenu. Osredotočili smo se na naravne vire, kot sta les in voda. V albumu Natura naturans smo veliko raziskovali posamezne drevesne vrste in s pomočjo dr. Brusa tudi uglasbili njihove karakteristike. Tretji album - Aquasphera - je bil posvečen vodi. Posneli smo ga v ljubljanskem vodnem parku Laguna. Osrednje sporočilo je bilo, da se ne bo končalo dobro, če bomo še naprej tako zelo izrabljali svet okrog sebe.”

> Ste tokratni koncert zastavili tudi z vizualno kuliso?

“Gre za precej zanimivo zadevo. Na tematiko narave jo je izdelal izvrsten glasbenik in multimedijski ustvarjalec Stane Špegl, ki bo vizualno opremo ob glasbi skozi cel koncert manipuliral v živo. To bo nekaj novega. Običajno smo imeli že prej pripravljen posnetek, tokrat pa bo to še bolj dinamično in povezano. Odigrali bomo vse svoje najljubše komade. Naše delo je bilo sicer vedno bolj projektno vezano - zadnje koncerte smo imeli na Jazz Lentu - zato je vsak takšen stik z občinstvom tudi za nas posebna izkušnja in verjamemo, da bodo tudi poslušalci navdušeni.”

SAŠKA T. OCVIRK

Foto: arhiv skupine

---