Gianni Rijavec s klavirjem in romantiko

Gianni Rijavec je del zgodovine slovenske pop glasbe. Deloval je kot vodja in vokalist skupine BIG-BEN, ki je delovala v osemdesetih letih in zgodnjih devetdesetih letih 20. stoletja. Ljudje so plesali na pesmi, kot so Ljubim te, Mateja ali Adijo, Špela. Po razpadu skupine se je Rijavec podal na samostojno pot, njegova prva samostojna plošča Najlepše balade pa je izšla leta 1997.

Giannija Rijavca smo zadnja leta skozi fundacijo Beli golob bolj videvali v vlogi mirovnika kot glasbenika, a medtem si je povrnil svoj glasbeni navdih. Medtem ko v Trnovem pri Novi Gorici drsi po črno-belih tipkah, se mu z nasmehom poraja vprašanje, kako da ni svoje prve glasbene ljubezni, klavirja, že kdaj postavil na oder in k njemu tudi sebe. Kmalu bo to storil, in sicer 9. junija v Štanjelu, na tamkajšnjem grajskem dvorišču. Ob njem bodo še vokalist in basist MatjažŠvagelj, vokalist in kitarist ArianKrašna ter tolkalist MitjaTavčar, za posladek pa še godalni kvartet.

> Bojda ste se kar nenadoma prebudili in se osvestili misel, da bi lahko klavir ponesli na oder. Zakaj se vam doslej to ni zdelo mogoče?

“Na tem več kot 200 let starem pianinu Petroff so nastale vse moje balade. Logistično bi bilo za organizatorje koncertov res precej zahtevno, če bi morali na oder postavljati klavir, pa vendar. Tokrat pred javnost prihajam skupaj z njim, z mojo prvo ljubeznijo.”

> Zvok je spremenjen, saj ste k sodelovanju namenoma povabili Patrika Grebla.

“Zvoku smo z vstopom Patrika Grebla dodali simfoničnost, sam to imenujem pop sinth zvok, čeprav obenem ostajam zvest slovenski melodiji. Za navdih se oziram tudi v zakladnico narodnih pesmi.”

> To slovenskost v glasbi ste srkali že kot otrok. Vaša družina je bila znana po številnih pevcih ...

“Od nekdaj smo bili zborovski pevci. Zaradi učiteljev v naši družini je nastal družinski prosvetni zbor. V svojo glasbo rad vpletam zborovsko petje, saj mi je vokal blizu in zato imam spremljevalni ansambel, s katerim se vokalno igramo in se gremo triglasno petje.”

> Vam bo uspelo v Štanjel pripeljati bel koncertni klavir, ki je za vas postal nekakšen fetiš?

“Koncert bo gotovo romantičen, kot takšen tudi sodi v primerne ambiente. Štanjelsko grajsko dvorišče je eno takšnih. Tam bodo gorele sveče, prižgane bodo bakle, gotovo bo lepo.”

> Ste kdaj razmišljali, da bi nastopili tudi v okoljih, ki so povsem nasprotna slikam, ki nam jih rišejo glasbene balade? V zapuščeno tovarno, morda?

“To, kar sedaj počnem, je odmik od tega, česar so bili ljudje navajeni. Na teh koncertih ne bo več Špele in tudi ne Mateje (gre za pesmi Adijo, Špela in Ljubim te, Mateja op. a.). In nastop v kakšnem kamnolomu, denimo solkanskem, bi me mikal.”

> Glasbeniki so pogosto predvidljivi v svojem izražanju, pa vendar me zanima, ali vas mika, da bi stopili iz ustaljenih tirnic in zadovoljili kakšno skrito željo?

“Ljudje me, žal, poznajo samo po Špeli in Mateji. Žal. Sedaj pa želim povedati nekaj drugega. V meni se je nabralo veliko izkušenj, ki jih moram izraziti. Pravzaprav lahko v prihodnje od mene in moje ekipe pričakujete še marsikaj. Idej je ogromno. Imamo že šest novih skladb. Greblo jih je priredil, čakajo nas še trije meseci snemanja in skladbe bodo pripravljene. V Štanjelu bomo zaigrali tudi starejše balade, vendar v predelani obliki, med njimi bo tudi Soča ali pa nova Ti si lepa kot pomlad.”

> Vaše dojemanje glasbe in vpliva, ki ga imate na občinstvo, se je gotovo spremenilo. Kaj, menite, da jim boste dali s svojo novo zgodbo?

“Želel bi, da bi občinstvo doživelo, začutilo tisto, kar jim manjka v življenju. Menim, da je to čista, lepa romantika, kar ni kič. Imeti se lepo ni kič, pač pa preprosto nekaj lepega. Lepo bi bilo, če bi se znali upočasniti in si vzeti čas.”

> Kaj ste počeli med glasbeno pavzo?

“Potoval sem po svetu. Med drugim sem kot solo pianist nastopil v Argentini, kjer sem dobil še dodatno potrditev, morda glasbeno samozavest, da je klavir lahko povsem dovolj. Vračam se h koreninam. Moja nekdanja skupina Big Ben pač ni bila tip skupine, h kateri bi sodil še klavir.”

> Kako danes gledate na obdobje z Big Benom?

“Skupina Big Ben ni bila koncertni ansambel, ampak bend za žur, kot je večina slovenskih bendov. Zadnjič je moj glasbeni kolega povedal, da je povsem vseeno, kdo stoji na odru ob drugi uri zjutraj. Pomembno je le, da je glasno. Koncerti pa so nekaj drugega. Občinstvo te posluša.”

> Spremljate družbeno-politično dogajanje v Sloveniji in svetu? Kakšno je vaše mnenje?

“Aktivno spremljam dogajanje okoli nas. Navsezadnje sem oddelal en mandat kot predsednik Krajevne skupnosti Trnovo pri Novi Gorici. Seznanil sem se s tem, kako politika deluje, občutil, kako je biti na sredini med ljudmi, ki bi želeli spremembe v svojem okolju, in občinsko politiko, ki pač nikoli nima denarja.

Dogajanje v Sloveniji me spravlja v obup. Ne znamo ceniti sebe, ne znamo ceniti niti tujega. V nas je neka paranoja.”

> Kako bi opisali vaše lastne vrednote?

“To bi bil mir, tisti, ki je v naši notranjosti. Če ga imaš, skladno z njim lahko živiš tudi navzven. Vzemimo si čas zase in tudi za naše odnose.”

ALENKA PENJAK

---