Emir Kusturica: Na mlečni cesti

Moralo je biti leto 1985, v srednji šoli, ko so nas peljali na ogled filma Moj očka na službeni poti (Moj tata na službenom putu). Čeprav smo vedeli, da gledamo film čislanega avtorja - Emirja Kusturice - smo si, mislim, predvsem zapomnili sočne dele. (Oh, Mira Furlan). Vsekakor nam kljub informacijam ni bilo povsem jasno, da gledamo ultra predstavnika jugoslovanskega filma, ki je zavzel Evropo.

Se spominjaš Doly Bell? (Sječaš li se Dolly Bell?), Črna Mačka, beli mačkon (Crna macka, beli macor), Podzemlje ... Dvakratni dobitnik zlate palme v Cannesu, dobitnik nagrad v Benetkah. Kasneje je za nas postal predvsem sinonim za cigane, obešanje, sanje, živali in nadrealizem. In seveda glasbo (Goran Bregovič, Zabranjeno pušenje) ter, nenazadnje, hrup.

Emir Kusturica je rojen v Sarajevu leta 1954, menda je bil zelo nagajiv otrok, če ne pravi mali hudodelec. Šolal se je v Pragi. Zaslovel je leta 1981 s filmom Se spominjaš Dolly Bell?, za katerega je dobil srebrnega leva v Benetkah za najboljši celovečerni prvenec. Njegov film Čas ciganov (Dom za vešanje) si je prav tako prislužil mnogo hvale. Režiser je poskusil v Ameriki s filmom Arizona Dream, ki je bil sicer flop, a v nekaterih krogih premore skorajda kultno vrednost (v filmu igra tudi Johnny Depp). V nemilost je režiser padel po začetkih jugoslovanske vojne. Ker ni obsojal sistema; ker je njegov film Podzemlje, po mnenju nekaterih, opravičevalec vojnih grozot. Kusturičino obnašanje tekom teh časov je še sedaj neke vrste stigma. Režiser Danis Tanović je menda izjavil, da je Kusturica dober režiser, a slab človek. (Kusturica mu je vrnil: “Ti si dober človek, a slab režiser.”)

Mimogrede, gledati film Podzemlje sedaj je precej nenavadno. Zelo enostavno je reči, da četudi premoreš simpatije za režiserja in njegov način filmskega izražanja, bi film hotel skrajšati - morda kar za kakšno uro. Njegove metafore včasih delujejo, včasih ne; včasih so razvlečene, včasih motne. Včasih film premore napake, ki bi bolj sodile v hollywoodske blockbusterje (opica v tanku). Težko se je vsaj do neke mere ne strinjati z zelo kritičnim Slavojem Žižkom: film daje neke vrste videz Balkana, kot ga je zahod hotel videti. Je pa po drugi strani tole film, ki premore vsaj nekaj izrazito filmskih prizorov. Nekateri deli so preprosto močni.

Verjetno je, kar se tiče Kusturičinih pobud, najbolj žebljico na glavico zadel stalni sodelavec dr. Nele Karajlić iz benda Zabranjeno pušenje. “Kusturici so predvsem pomembni ljudje - politika in vse ostalo je ozadje. In ko pripoveduje o ljudeh, rad ustvarja čim več hrupa. Barve in hrup - to je pomembno.” (Te informacije prihajajo iz teksta za The New York Times, novinarja Dana Halperna). Če za nazaj razmišljam o vtisih njegovih filmov, se strinjam in dodajam - Kusturica hoče kaos. Karakterizacija in zaplet so odrinjeni na stran. V svoje filme pripelje junake ali antijunake, odrinjene na stran, sanjače, nepokorne ali stisnjene v sistem, ki ga ne razumejo, in iz njihovega življenja ustvari epsko tragiko ... “urnebes” lepega in grdega. Slika z zelo širokim filmskim čopičem. Mir v filmu mu je dolgočasen. Ubogljivost mu je tuja.

Leta okoli 2000 so bila za Kusturico relativno mirna; snemal je, a ne preveč uspešno. Tu so bile Superosmičke (Super 8 Stories), film o koncertih skupine Zabranjeno pušenje. Malce zanemarjeni Maradona. Kusturica je tudi organiziral filmski festival Kustendorf, v vasi, ki jo je zgradil sam, za potrebe filma Življenje je čudež (Život je čudo), in kjer tudi živi. Po zadnjih podatkih je pravzaprav bolj aktiven kot kadarkoli; sodeloval bo tudi s kitajskimi sponzorji. Njegov najnovejši film, Na mlečni cesti (Na Mliječnome putu), je na minulem beneškem festivalu pridobil malega beneškega leva.

PETER ZUPANC

---