Deževni dan ljubezni

Res, Ljubljana se je tega večera obnašala kakor kakšna mogočna glasbena prestolnica: v Kinu Šiška so grmeli Demolition Group, v Cankarjevem domu je prepevala Alenka Godec, v Križankah pa je Massimo Savić pošteno ugotovil, da avditorij pred njim resda ni poln: “A čutim, da smo se tu zbrali tisti ta pravi.”

Vitki in gibki pevec v hipu prepoznavnega glasu se je leta 1962 rodil v Pulju, odraščal v Istri, nekaj časa živel v Italiji in Avstraliji, v letih 1992-1994 v Kopru, danes pa z ženo Eni Kondić domuje v Zagrebu, od koder se je deževnega dne pripeljal v Ljubljano. V Križankah, ki jih je označil za eno najlepših koncertnih prizorišč, je pripravil razkošno dvourno zabavo, ki so mu jo pomagali plesti šestčlanski bend in tri spremljevalne pevke, tu in tam pa še saksofonist.

Nanizali so dvajset pesmi, od stare Sjaj u tami iz obdobja Savićevega starega benda Dorian Gray - kultna pesem iz zakladnice jugoslovanske popularne glasbe ni avtorska skladba, marveč izvrstna prepesnitev ameriške The sun ain't gonna shine (anymore), s katero so leta 1966 zasloveli The Walker Brothers - do novitet z letošnjega albuma 1 dan ljubavi. Med naslovno pesmijo nove zbirke je Massimo celo zabrenkal na akustično kitaro, električne pa se tega večera žal ni dotaknil.

Navdušil je še z uspešnicami Stranac u noći, Suze nam stale na put, Iz jednog pogleda, Tišina in drugimi, ki jih je v avditoriju glasno prepevalo marsikatero grlo, zlasti žensko. Zadonela je tudi Indija, za katero je melodijo napisal Jan Plestenjak, pesem Odjednom ti pa je Massimo zapel v duetu s pevko iz spremljevalnega zborčka Martino Majerle, dekletom slovensko-hrvaških korenin.

V dodatku je najprej zažgal s poskočno Zamisli život u ritmu muzike za ples, ki jo je že davno tega prepeval z Juro Stublićem iz skupine Film in jo objavil na svojem prvencu Stranac u noći (1987).

Druženje je zaokrožil s klavirsko Krug u žitu, srce parajočo izpovedjo, v katero se je tako vživel, da so se mu oči lesketale in mu je stiskalo grlo ...

ANDRAŽ GOMBAČ

---