Brencli ustvarjajo umetnost z nastopom

Ob koncu novembra je izšla tretja plošča zasedbe Brencl banda, ki tokrat prinaša zvok in vzdušje s koncerta. Na album Brencl banda v živo je četverica muzikantov uvrstila petnajst pesmi s predhodnih plošč Vetrova svatba in Zemljin ples ter dve novi, ki so jih marca letos odigrali in posneli v Salonu za ENO glasbo v Ljubljani ob pomoči Janeza Križaja.

Plošča je izšla v samozaložbi ob podpori založbe Sanje in je v uvodni spremni besedi dobila oznako “dvojni zadetek v živo”. Prispeval jo je Janko Rožič, arhitekt, poznavalec in ljubitelj umetnosti, sicer pa snovalec Hostla Celica v Ljubljani na Metelkovi, kjer so imeli promocijski koncert ob izidu.

Ob tem je svojo oznako še razložil: “Ne samo zato, ker se iz nastopa prepozna osupljiva uigranost celotne skupine, ki drži napetost in zdrži brez predaha od začetka do konca, temveč ker ustvarijo raznolik in večplasten zvok, ki je tako poln, da že skoraj poka po šivih, potem pa spet zazveni kakor iz enega šiva.” O njihovih glasbenih žanrih pa je dodal: “Različni žanri, če v drobcih rockovske predanosti, pankovske upornosti, ljudske iskrenosti, džezovske razigranosti in klasične virtuoznosti sploh še lahko govorimo o žanrih, se zlivajo v celoto kakor studenci, potoki in reke v ocean ene same glasbe. Pesmi skupine preveva socialni čut in udarni ton družbene stvarnosti, ubrane pa so tudi na tanjše strune srca.”

Andrej Boštjančič - Ruda (kitara, vokal), Klemen Bračko (violina), Matija Krivec (kontrabas, vokal) in Rok Šinkovec (harmonika, vokal) po izidu ploščka ne počivajo in na vajah že snujejo nov material, obenem pa s potujočim teatrom Papelito Braneta Solceta in Sanje Fidler uprizarjajo Papir'n muzika, lutkovno predstavo, podprto z živo odigranimi skladbami. Po Ej, mala, ej, video posnetkih s Salona za ENO glasbo in živega posnetka Mi smo ob_up s strehe nekdanje Matijeve lope so Brencli nedavno slikovno ovekovečili še skladbo Ta ljubezen. Videospot je (kot tudi Ej, mala, ej) posnel Marko Cvejić, režiser, kateremu je Brencl banda prispevala izvirno glasbo za dokumentarec Tihi.

Pogovarjali smo se z večinskim avtorjem besedil in glasbe Andrejem Boštjančičem - Rudo in z Rokom Šinkovcem.

> Brencl banda se lahko pohvali že s tretjim albumom. Kaj odlikuje vašo skupino in kako nastajajo komadi?

Ruda: “Pred sedmimi leti sva s Polono Žalec pričela z ustvarjanjem pod imenom Brencl banda. Rok Šinkovec se je pridružil jeseni 2008, Matija Krivec konec leta 2009, Klemen Bračko pa je nadomestil Polono spomladi 2012, torej ta zasedba šteje od 4 do 6 let (smeh). Bolj kot s številom izdanih plošč bi se radi pohvalili z zadnjo, živo ploščo, saj prikazuje sliko koncertnega dogajanja in nosi energijo, ki jo na nastopih ponujamo poslušalcem. Medsebojno ujemanje in povezanost sta orodje, da je omenjeno koncertno energijo moč privabiti na plano. Komadi največkrat nastanejo kot odziv na dražljaje iz okolice, pa najsi bodo to socialne razmere, zaljubljenost ali pa denimo novo (s)poznanstvo.”

> Nekaj skladb na tretji plošči Brencl banda v živo je povsem instrumentalnih, drugim dodate besedilo. Na podlagi česa se odločite za besedno spremljavo vaših skladb?

Rok: “Tu gre predvsem za pesmi s prejšnjih dveh plošč, ki so tako vokalne kot instrumentalne, zraven sta dve še novi, Črešnjevska in Anovi, ki ju studijski krst še čaka.”

Ruda: “Povsem enostavno. Če je glasba sama dovolj zgovorna, ne potrebuje nobenega teksta, v kolikor pa začutimo, da sama glasba ne pove dovolj, ji dodamo še besede.”

> V besedilih ste kritični, lirični, realni, humorni, začinite jih še s pravšnjo interpretacijo. Delujete kot mini glasbeni teater na odru.

Ruda: “Res je, naša glasba je vse opisano. Treba je biti kritičen, to je naše poslanstvo. Lirični, no, ja, odvisno od razlage tega pojma, realni pa do neke mere. Kaj pravzaprav je realnost? To, kar se dogaja okrog nas, verjetno ni. Brez humorja se nikamor ne pride, interpretacija skladb pa se mi v tem bendu zdi idealna. Ko nekdo doživeto igra, je to morda za nekoga videti kot teater.”

Rok: “Ljudje sicer trdijo, da smo prav(šnj)e odrske pojave, a svet je oder sam po sebi, tako se teatru v bistvu ni moč ogniti, sploh ko si fizično na odru in ustvarjaš umetnost z nastopom.”

> Kaj vas navdihuje ob pripravi besedil?

Rok: “Kot že rečeno, dražljaji iz okolice, kar se dogaja zunaj in znotraj, enako kot pri inspiraciji za glasbo, ki večkrat narekuje besedilo.”

> Mikrofon si med sabo podajate. Poje navadno tisti, ki besedilo tudi napiše?

Ruda: “Po navadi poje pesem tisti, ki se z njo najlažje poistoveti, ni nujno, da gre za avtorja besedila samega. Zadnje čase se dogaja, da sam pojem svoje tekste, Rok je napisal tekst za novo pesem, ki jo namerava peti, Matija se je na snemanju prejšnje plošče odločil, da se spopade s pesmijo Ta ljubezen, tako jo poje on. Mikrofon si podajamo, saj je pri določeni skladbi prostor za vsakega, če se zasliši, da mu ga je treba nameniti. Nimamo frontmena v klasičnem smislu, oziroma smo to vsi.”

> Tokrat ste na plošček ujeli vzdušje s koncerta. Od kod ideja za tovrsten album v živo?

Rok: “Marca letos smo imeli koncert v Salonu za ENO glasbo v Ljubljani, kjer je v navadi, da koncerte snemajo, nad čemer bdita producent in oblikovalec zvoka Janez Križaj. Ob tem smo posneli tudi video material, ki je dostopen na spletu. Prejeti posnetki so nas prepričali, da smo se po štirih mesecih odločili za izdajo žive plošče, ki predhodno ni bila načrtovana. Gre sicer za prvo CD izdajo kakšnega od posnetih koncertov v Salonu, kar si štejemo v čast. Gre za poseben koncertni prostor, nekakšno veliko studijsko dnevno sobo, kjer je vzdušje dokaj intimno, saj je poslušalstvo zelo blizu in sedi vsenaokrog.”

Ruda: “Vsi tovrstni dejavniki lahko pridajo izvedbi koncerta poseben pečat. Mnoštvo koncertov v zadnjih letih in vložen trud sta se s to ploščo vsekakor poplačala.”

> Harmoniko, kontrabas, violino in kitaro vam je uspelo združiti v melodičen in ritmičen kvartet, ki veliko koncertira. Kako vam uspeva ljudski melos preoblikovati v sodobno akustično glasbo?

Ruda: “Dobro vprašanje. Ne gre toliko za ljudski melos, kot za zvok, kateremu botruje izbira akustičnih instrumentov, ki delajo to glasbo ljudsko. Ljudska glasba se prav tako ukvarja z vsem živim in je neposredna. Nekoč je nekdo ustvaril glasbo in postala je ljudska, ker se je prijela zavoljo aktualnosti v določenem obdobju. Žanrsko se ne omejujemo, opredeljujemo, obremenjujemo ... Tako igramo in tak je naš zvok. Zanimivo, da je Johnny Cash na enako vprašanje ponudil enak odgovor, ko so njegovo glasbo primerjali z lokomotivo.”

Rok: “Pri nas gre menda za ples škratov oziroma za plese, ki so jih prirejali na starodavnih gradovih.”

> V videospotih ničesar ne prepuščate naključju in si daste duška tako pri interpretaciji kot kostumih. Razložite nam koncepte vaših spotov.

Ruda: “Pri videoposnetku za skladbo Mi smo ob_up gre za živ posnetek v enem “šusu” in zanimivo, da ljudje temu dejstvu kar ne morejo verjeti.”

Rok: “Blues skladba ima družbenokritično noto in protokolarni “sekret” iz ozadja, imenovan vila Podrožnik, ki je bila zgrajena za čisto drugačne namene, katerim služi danes, se še kako prilega konceptu. Pri Ej, mala, ej je bil scenarij zastavljen zelo okvirno, tako je spot bolj plesne narave, bolj videospotovski.”

Ruda: “Pri najnovejšem spotu Ta ljubezen pa smo želeli besedilu pridati sliko, ki je v svoji estetiki drugačna kot pesem sama oziroma njeno besedilo. Zadeva scenaristično in kinematografsko sloni na idejah režiserja Marka Cvejića in glavnega igralca Matije Krivca.”

Rok: “Ljubezen kot nekaj večplastnega, kot dvoedinost, kot samost, a ne osamljenost. Tisto temnejšo plat s svojimi vlogami predstavljamo preostali člani benda.”

> Glede na vaše inštrumente prirejate predvsem “unplugged” koncerte?

Ruda: “Prednjačijo priklopljeni koncerti. V času, ko elektrika ni poceni, je dobrodošlo, da lahko igraš akustično, če imaš tako zasedbo instrumentov (smeh).”

Rok: “To je odvisno od prizorišča, števila ljudi ali priložnosti. Nastopamo v različnih prostorih, od dnevne sobe do velikih odrov.”

ANA CUKIJATI

---