Blues škilastega srca

Zvesti sledilci Keitha Richardsa (1943)in njegovih Stonesov so si oddahnili: že po nekaj uvodnih taktih njegovega novega albuma Crosseyed heart (Mindless Records/Universal), prvega samostojnega po kar 23 letih, je jasno, da možakar ostaja zvest zlasti dobremu staremu bluesu in se požvižga na modne smernice. Kakor bi tega že ne vedeli ...

Keith Richards Foto: Andraž Gombač
Keith Richards Foto: Andraž Gombač

Če pri kom pridevek legendarni ni odveč, potem ni pri njem, neverjetno trdoživem kitaristu, ki je zaužil, doživel in preživel že marsikaj in še več. Okrog njega se vrtinči gost oblak mitov in legend, ki jih bojda ni treba več preverjati, marveč samo še širiti: posnifal je upepeljenega očeta, si že večkrat dal zamenjati kri v zasebni švicarski kliniki, kitaro med koncerti namesto njega, ki mu je prste zverižil artritis, skrit za zaveso igra nekdo drug ... O njem pletejo tudi bolj ali manj posrečene šale: jedrsko katastrofo bodo preživeli samo ščurki in Keith Richards; najučinkovitejše zdravilo zoper antraks je skrito v telesu Keitha Richardsa; ljudje ravnamo neodgovorno in se premalokrat vprašamo, kakšen svet bomo zapustili Keithu Richardsu ...

Ker njegov matični bend Rolling Stones že polno desetletje ni izdal novega albuma in ni kazal niti namere, da ga kaj kmalu bo, je Richards pljunil v roke in s pomočjo starega prijatelja, bobnarja Steva Jordana, dokončal in povezal svoje nove pesmi ter v studio zbobnal preverjene pajdaše, povečini člane Richardsovega “drugega” benda X-pensive Winos. Spet so družno zaigrali kitarist Waddy Wachtel, saksofonist Bobby Keys, ki je lani kmalu zatem umrl, klaviaturist Ivan Neville in drugi, denimo mojster na strunah Larry Campbell, ki je dolga leta spremljal Boba Dylana, in Bernard Fowler, spremljevalni pevec Stonesov.

Četudi je glavni pevec Stonesov bil in ostaja Mick Jagger, je Richards že pod njihovo široko streho zapel kar lep šopek pesmi: Happy, Before they make me run, Little T&A, Slipping away, You got the silver ...

A med koncertnim predstavljanjem svoje glasbe - prvo samostojno ploščo Talk is cheap je objavil leta 1988, štiri leta zatem še album Main offender - se je nenadoma znašel v vlogi frontmana, kar opisuje v odmevni avtobiografiji Life (2010), v slovenskem prevodu kot Življenje objavljeni pri Učilih. “Ko moraš zapeti čisto vsako prekleto pesem, moraš razviti pljuča. Vsak dan imaš koncert, ki traja uro in še malo, na katerem ne samo poješ, ampak skačeš in igraš kitaro, in tako sem izšolal glas,” se spominja kitarist. “Nekaterim gre na živce, nekaterim je všeč. Moj glas ima značaj. Nisem Pavarotti, sicer pa ne maram njegovega glasu.”

Ugotavlja, da ne Jagger ne on nista prodala veliko svojih samostojnih plošč, saj ljudje hočejo Stonese. Vendar: “Jaz sem imel od tega vsaj dve odlični rokenrol plošči in verodostojnost. Mick pa je hotel sam postati pop zvezdnik.” Kar se mu kajpada ni posrečilo, ne pozabi dodati, prikupno zajedljiv do svojega brata po glasbi.

In verodostojen je tudi na 15 pesmih nove zbirke, pospremljene z zgledno knjižico, v kateri so zbrana tako besedila pesmi kakor spremni zapis o ozadju Škilastega srca, na katerem je zbral povečini ljubezenske pesmi, vendar ne osladne.

Zbirko odpre čisto sam, z akustično kitaro in prav nič tipično stonesovskim bluesom, naslovno skladbo, pravzaprav fragmentom, miniaturko o razpetosti med dve ženski, med “cukrček” in “med”. Že po manj kakor dveh minutah neha brenkati in skromno skomigne: “To je vse, kar imam.”

V tej pesmi morda, sicer pa nikakor! Sledi živahno prepletanje udarnejših, robustnejših skladb, prepredenih z električnimi rifi, in mehkejših akustičnih, kakršna je Robbed blind, v kateri Richards posrečeno ugotavlja: “Policajev ne morem vplesti, bogve kaj bi utegnili najti.” V Suspicious dokaže, da zna uporabljati svoj glas, scefran in raskav, pa tudi izjemno topel, mehek, in z njim mojstrsko plesti privlačno dramaturgijo, medtem ko v robati Blues in the morning tuli in skozi stihe drvi kakor kak Jerry Lee Lewis. Pri Illusion se mu za mikrofonom pridruži še mehkobna Norah Jones, v Something for nothing pa se Richards s stihi “ubogi, ubogi, pomilovanja vredni jaz” nevsiljivo pokloni spominu na pokojnega mlajšega kolega Warrena Zevona (1947-2003), s katerim je vrsto let tesno sodeloval kitarist Wachtel; igral je že na citirani Poor poor pitiful me in zdaj strune prebira še na citirajoči pesmi.

Med avtorske pesmi je Richards vpletel še dve posvojeni: reggae Love overdue Jamajčana Gregoryja Isaacsa (1951-2010) in slovito, že neštetokrat prirejeno Goodnight Irene Huddieja Ledbetterja(1888-1949), velikega Leadbellyja; slednjo oživi zgolj z akustično kitaro in bobni ter spremljevalnimi vokali, nakar zbirka zdivja v blagodejno razbijaško, waitsovsko Substantial damage, popotovanje pa zaokroži zvočno razkošna, harmonična, pomirjujoča Lover's plea.

Nekaj užitka komu utegne odškrniti védenje, da so mnoge skladbe v studiu nastale z nasnemavanjem, z dodajanjem novih in novih glasbil, ne pa v živo. Richards igra električne in akustične kitare, klavir, bas, sitar, orgle in še kaj, pogosto vse v eni sami pesmi. Pa naj poskusi to še na odru!

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano