Bas in Glas - iskrena, brez maske

Koprski dvojec Bas in Glas tvorita Jaša Hedžet in Nejc Sajovic. Sta novinca na naši glasbeni sceni, ki si skozi delovanje prizadevata predvsem za iskrenost in spontanost. Nedavno sta izdala prvenec Časovni (u)stroj.

Lirična besedila Nejca Sajovica s pomočjo raperske in gledališke govorice se spopadajo s številnimi problematikami življenja, ki izhajajo iz rutiniziranih odnosov. Jaša Hedžet z bas kitaro in efekti pa vsakič znova ustvari začaran krog glasbene podlage, v kateri se s pomočjo improvizacije in ekspresivne spremljave besedila bori za odcepitev od rutine.

> Jaša in Nejc, odločila sta se za precej enostavno glasbeno zasedbo, ki jo odlikujeta le bas in glas, kar izhaja tudi iz vajinega imena. Od kod ta odločitev?

Nejc: “Že v srednji šoli, ko sem večinoma poslušal rap glasbo, sem se poigraval z idejo, da bi rad repal izključno ob spremljavi kontrabasa. Prisegal sem namreč na idejo, da je minimalistična podlaga predpogoj, da se več pozornosti posveti sporočilu, ki naj bi ga podajalo besedilo, za bas pa sem menil, da je tisti element v glasbi, ki ji daje 'flow'. V iskanju kontrabasista sem kasneje naletel na Jašo, ki je z bas kitaro lahko ustvaril ravno pravšen prostor za besedila. Povezala sva se in začela ustvarjati skupaj.”

Jaša: “Sploh ni enostavna, pa čeprav gre za duo. Po različnih spletih okoliščin se je pač zgodilo, da je Nejc na vrhuncu svoje ustvarjalnosti iskal kontrabasista, ki ga sicer ni našel (vsaj takrat še ne), je pa našel bas kitarista. Med pogovorom in ujemanjem drug z drugim je zrasla ideja oz. vprašanje: kaj je tista osnova, tista nujnost, ki je potrebna, da neka glasba deluje? Ali bolje, kako zminimalizirati glasbo, na za naju najmanjšo osnovo, ki je še vedno poslušljiva. Nastala sta bas in glas, čisto surovo, kot se sliši. Danes je ta enostavna zasedba prerasla v rahlo bolj kompleksno, tako kot se je predjamski človek razvil v tehnološko odvisnega. In točno za to tukaj gre.”

> Obenem bi lahko trdili, da ste zaradi svoje specifičnosti edina tovrstna zasedba pri nas, ki je primerna tako za manjše kot večje odre?

Jaša: “Tovrstna najbrž res. Nisva pa edina in upam, da tudi ne bova. Komaj čakam na kako oboo in fagot, ki se gresta minimalistični pop. Osebno se mi zdi, da je zasedba primerna za manjše in večje odre. Čeprav je rahlo teatralna narava izvedbe učinkovitejša v manjših prostorih, saj poslušalca izvedba veliko bolj naslavlja v intimi. To je tako tudi zato, ker je v manjšem prostoru raven glasnosti nižji. Tako okolje namreč omogoča večji razpon dinamike, saj poslušalca prisili v pozorno poslušanje in s tem, v tišjih delih, proizvajanje tišine, kar seveda omogoča uživanje ob finesah, ki jih je na velikem odru zaradi glasnosti težko izvajati (in v klepetavi množici sprejemati). V takem okolju se enostavno sliši vse, kar narediš, poleg tega, da že sama narava majhnega prostora onemogoča razmejitev med publiko in izvajalcem, kjer je tudi prisotnost izvajalca čisto drugače dojeta kot na velikem odru. To je idealen habitat, terarij, če želite, za najin prispevek. To pa seveda ne pomeni, da se braniva velikih odrov. Tam sva bolj rockerja.”

Nejc: “Ne bi mogel trditi, da sva edina zasedba, ki je preizkusila glasbeni izraz, v katerem sta prisotna samo bas in glas. Spominjam se enega izmed N'tokovih koncertov v Gali hali izpred let, na katerem sta z Galom Gjurinom poskušala nekaj zelo podobnega. Gre za koncert, ki mi je močno ostal v spominu in je v tistem času potrdil moja ugibanja o tem, ali je mogoče samo s kontrabasom ustvariti dovolj razgibano glasbeno podlago za odrski nastop MC-ja. Res pa je, da do danes še nisem slišal za zasedbo, kjer bi se združila samo vokal in bas kitara in ob pomoči looperja ustvarila glasbo, ki učinkuje, kot da jo izvaja celotna glasbena zasedba.”

> Česa si pri nastopu najbolj želita?

Nejc: “Najbolj pomembno se mi zdi, da se najina glasba dotakne poslušalcev in jih obogati, kar je najlažje doseči na manjšem odru v nekoliko bolj intimnem vzdušju. V nekoliko ožjem krogu poslušalcev je namreč mogoče velik del sporočila prenesti tudi preko mimike, istočasno pa ohranjati očesni stik s publiko, kar naredi sporočilo bolj osebno, saj upošteva poslušalca kot človeško bitje in neguje odnos med nastopajočim in publiko. Ob dobremu tonskemu mojstru so lahko tudi veliki odri podobno učinkoviti, vendar je z vidika frontmana potrebno vložiti mnogo več energije v zbujanje občutka enotnosti med poslušalci, saj se velika publika odziva drugače in je bolj usmerjena k skupinskemu doživljanju. To na nastopajočega nalaga večje breme odgovornosti, istočasno pa tudi poslušalce oropa individualnega doživljanja, ki je bistveno za pristno doživetje najinega nastopa.”

> Nejc, k čemu - z liričnimi besedili v raperski in gledališki govorici - nagovarjate svoje poslušalce?

“Želim si, da bi besedila poslušalca doživljajsko prebudila in ga spodbudila k neustaljenim načinom razmišljanja, četudi ti niso vedno pravi. Tega sem se naučil od pokojnega komika Georgea Carlina, ki je s svojimi pogledi pogosto močno izzival aktualno javno mnenje. Ne bi mogel reči, da sem se vedno strinjal z vsemi njegovimi pogledi, ki jih je imel na svet, lahko pa rečem, da so bili njegovi pogledi dovolj nekonvencionalni, da so me vedno prisilili k temu, da sem stvari pogledal še z drugega zornega kota. Na ta način sem bil prisiljen, da sem jih presojal sam.”

> Predvsem pa ste kritični do problematike življenja, ki izhaja iz rutiniziranih odnosov, ponekod ne izbirate besed, ste direktni. Vas to zaznamuje tudi v vsakdanjem, zasebnem življenju?

“Ker želim, da bi besedila posameznika doživljajsko prebudila, poskušam izbirati besede, za katere menim, da je z njimi to mogoče doseči. Z leti sem se naučil, da je pogosto bolj učinkovit mehkejši pristop, saj je pomembno, da se poslušalec ob poslušanju ne počuti napadenega, razen če je namen besedila, da izzove obrambni odziv. Ljudska modrost se je večinoma prenašala skozi zgodbe, redko skozi oštevanje. Pomembno je namreč, da sporočilo posameznika obogati, hkrati pa ohrani njegovo dostojanstvo, kar je najlažje doseči skozi zgodbe v prvi ali tretji osebi.”

> Kaj vas navdihuje pri tem? Nekje prisegate na rimo, drugje ne …

“Navdihuje me ljubezen. Življenje je prazno brez ljubezni. Celo smrt je prazna brez ljubezni … O rimi se odločam po občutku. Včasih imam občutek, da bo besedilo ali del besedila lepši z rimo, drugič brez.”

> Menita, da je glasba pravšnji medij za sporočanje tovrstnih tematik?

Jaša: “Definitivno. Je sicer res, da je danes medijev še in še in da morda glasba kot taka ni več tako aktualna oz. si slehernik ne vzame časa za pozorno poslušanje, kot je to počel nekoč. Kljub vsemu je še vedno nekaj takih, ki radi prisluhnejo. Kdor bo pač prisluhnil, bo slišal in s tem naredil, kar bo hotel. V končni fazi ne gre samo za najin doprinos k širši družbi, ampak tudi (in morda predvsem) za sprostitveni ventil. Na naju deluje zelo terapevtsko. In ravno zato je ta Bas in Glas tako posrečen; je preprosto iskren, brez kakršnekoli maske.”

Nejc: “Kar nekaj je glasbenih zvrsti, ki bolj ali manj uspešno sporočajo tovrstne tematike. Trenutno mi na misel pridejo vsaj tri. Rap, punk in kantavtorska glasba. Zlasti rap in punk imata veliko skupnega, vsaj kar se družbene kritičnosti tiče. Kantavtorska glasba pa vleče vzporednice s tem, da ponuja zgodbe in pogosto tudi njihov nauk. Menim, da glasba poseduje veliko izrazno moč.”

> Jaša, z bas kitaro in efekti ustvarjate glasbeno podlago za Nejčeve besede. Koliko improvizacije je v njej?

“Ne prav dosti. Glasba je, čeprav ne na papirju, napisana. Gre dobesedno za skladbe, kjer je vsaka stvar določena. Res je, da se v kakšnem delu zgodi kakšen solo, ki je improviziran, ampak to predvsem zaradi koncepta rutinskosti, kjer se intrumentalist tako kot lik v besedilih skuša osvoboditi od rutine. To se trudi ravno s pomočjo improvizacije in zato je tam improvizacija, ki je vedno postavljena v kontekst. Tako kot pri liku je tudi improvizacija kot sredstvo osvobajanja od rutine neuspešna in se spet vrne v svojo rutino, kjer je prijetno, toplo in domače. Ravno zato uporabljam efekt, ki se kliče looper (naprava, s katero se v živo posnameš in kar posnameš, predvaja ciklično, na kar lahko potem dosnemavaš, karkoli želiš). Je pa res, da se najde tudi komad, kot je na primer Časovni (u)stroj, ki ima veliko improvizacije. Mislim, da samo v tem primeru ne gre za improvizacijo, ki bi se trudila razbiti rutino, ampak za improvizacijo, ki skuša nekako sestaviti zvočni prostor dogajanja tega, kar opisuje besedilo. Gre za zvočno interpretacijo besedila. V tem primeru je ta res odvisna od vzdušja, publike, razpoloženja od ene ure pred koncertom ... Enkrat je bolj melanholična, drugič bolj hudomušna ali igriva.”

> Nadeli so vama vzdevek 'zrcalo sodobnega posameznika in družbe'. Koga bi najraje videla, da se zazre v to ogledalo?

Nejc: “Družba in posamezniki. To lepo ponazarja skladba Alkoholikova pesem. V portretu alkoholika, ki ga ta naslika, bi se lahko prepoznal skoraj vsak aktivni alkoholik nekje med štiridesetim in petdesetim letom starosti, ko je njegova bolezen že tako napredovala, da je zaradi nje začela propadati njegova osebnost in so ga zapustili ljubljeni. Istočasno pa bi se lahko v skladbi prepoznala družba, ki jo statistike in časopisni članki opozarjajo, da Slovenci radi globoko pogledamo v kozarec. Osebno sicer menim, da se alkoholizem v zadnjih letih nekoliko umika, vendar ga hitro zamenjujejo različne oblike nekemičnih zasvojenosti, ki so vse bolj v porastu, zato problem zasvojenosti ostaja aktualen, le v drugačni obliki.”

Jaša: “Želim si, da bi to naredili vsi, začenši z mano.”

> Je nov material stalno v pripravi?

Nejc: “Nov material pripravljam v neobremenjenem tempu. Predvsem se mi zdi pomembno, da so glasba in besedila, ki jih ustvarjam, iskrena. Osebno dajem prednost kvaliteti pred kvantiteto.”

Jaša: “Jasno. Ampak zori počasi, da bo učinkovitejši.”

> Kje vaju lahko slišimo to poletje?

Nejc: “To poletje sva igrala na Festivalu Godibodi in Festivalu Jeff, proti koncu avgusta pa bova nastopila še na Živem Festivalu v Domžalah. Za tem pa pride jesen, ko se tudi že dogovarjava za nekaj koncertov …” ANA CUKIJATI

---