Avtomobili vozijo z novo ploščo

Novogoriška zasedba Avtomobili v letošnjo jesen vstopa s svojim desetim studijskim albumom, imenovanim Daleč. Na plošči je deset pesmi, ki nas popeljejo od potencialnih uspešnic in udarno rockerskih pesmi do melanholičnih balad. Skupina bo album Daleč 13. oktobra predstavila tudi v ljubljanskem Kinu Šiška.

Stilsko Avtomobili ponovno ostajajo zvesti sami sebi; s tem svoje zveste poslušalce le še tesneje vlečejo nase, obenem pa po več kot tridesetih letih kariere privabljajo tudi novo, mlajše občinstvo. Ob izidu nove studijske plošče smo se pogovarjali s pevcem in besedilopiscem Markom Vuksanovićem.

> So skladanje pesmi, priprave na snemanje in samo snemanje po več kot 30 letih glasbenega ustvarjanja kaj drugačni?

“Seveda so! V teh desetletjih si človek nabere nekaj izkušenj, nekaj tistega, čemur pravimo obrtno znanje, tako da ne ponavlja napak, ki jih je delal recimo na prvih ploščah. Točno veš, kako je treba pripraviti zadeve, da funkcionirajo tudi potem, ko se snema. Gre za čisto praktična vprašanja, kako se bo kaj posnelo. Veš, kaj lahko pričakuješ od studia in to tudi upoštevaš, ko pripravljaš material za snemanje in pravzaprav tudi, ko sestavljaš pesmi.”

> Pa vendar ste nekoč v intervjuju dejali, da se vam je prav vaše prvo obdobje zdelo tisto, ko skorajda ni bilo težav.

“Svet je bil včasih nekoliko bolj enostaven. Težko je bilo priti do tega, da izdaš ploščo, ampak ko si jo izdal, načini promocije in predstavitve niso bili tako mnogotirni kot danes. Danes je pravzaprav za predstavitev plošče treba veliko več delati kot včasih. Na videz je to videti paradoksalno, saj je več možnosti in se zdi človeku pot enostavnejša. A ravno zato, ker je toliko možnosti, je potem tudi treba več vlagati. Je pa obenem res, da smo prvo ploščo posneli in zmiksali v 60 studijskih urah, danes toliko približno porabimo za eno skladbo. Postali smo tudi zahtevnejši in tudi v tem smislu se človeku zdi, da je bilo včasih lažje, enostavnejše.”

> Ko sva že pri promociji novega albuma; zdi se, da se kljub novim možnostim, ki jih ponuja današnji čas, Avtomobili držite ustaljenih metod. Videospotov denimo niti ne snemate.

“Drži, zelo malo smo jih posneli. Taka prava le dva. Je pa res, da bomo s to ploščo za naslednji singel tudi mi posneli videospot. Vsak si izbere način promoviranja, ki mu je bližji, bolj domač, se v njem dobro počuti. Za nas je najpomembnejši način promocije medijsko predvajanje in igranje v živo, seveda pa se vedno bolj zavedamo, kako pomemben je splet in kako veliko in močno orožje je.”

> Za vaš prejšnji album Pozna pomlad ste nekako potrdili, da predstavlja odziv na aktualne razmere v družbi, medtem ko starejši albumi naslavljajo predvsem ljubezen v širšem smislu. Bi lahko za aktualnega Daleč rekli, da se dotika obojega?

“Da, nekaj je res takih družbenih komentarjev, po drugi strani pa smo vseeno ohranili neko osebno plat oziroma tematiko osebnih odnosov. Veliko je govora o osebnih občutjih. Ni nujno, da je to ljubezen. Vseeno je vsaka plošča ogledalo časa, v katerem je nastajala. Enostavno ne moreš odmisliti tistega, kar se okoli tebe dogaja. Tudi če nočeš, to nekako vključiš v tisto, kar počneš.”

> Na albumu je kar nekaj gostov. Od kod ideja k povabilu?

“Pravzaprav je to praksa tudi na nekaterih prejšnjih ploščah. Vedno je to zato, ker želiš oplemenititi zvok, bodisi z drugačnimi inštrumenti bodisi z lastnostmi gostov kot interpretov, da dajo tudi svoj šarm in čar, ne le barve inštrumenta. Zakaj pa ne! Plošča je idealna možnost, da sodeluješ z različnimi ljudmi in v glasbi je ena izmed najlepših stvari ravno ta, da pride do interakcije različnih glasbenikov. To je največji čar ukvarjanja z glasbo.”

> Večkrat ste dejali, da kot pohvalno vidite dejstvo, da glasbo Avtomobilov poslušalec takoj prepozna. Tak je tudi pričujoč album, se strinjate?

“Seveda, to smo mi! Veseli me, da je naš zvok že tako zgrajen in prepoznaven, da ga ne moreš zamenjati s katerim drugim bendom. Danes, ko je toliko produkcije, se tudi meni kdaj zgodi, da enostavno ne prepoznam posameznih izvajalcev. Če pa trajaš toliko časa, je to lahko le prednost. Enostavno si postal udomačen v glavah in ušesih poslušalcev.”

> Tudi na novi plošči najdemo skladbe, ki so nekoliko trše narave, podobno kot na prejšnji.

“Načrtno se ne omejujemo in opredeljujemo v smislu, kakšen mora biti zvok. Ta je vedno v službi skladbe. Če skladba kliče po bolj agresivnem zvoku, ga pač uporabimo. Ne omejujemo se že vnaprej, ali nekaj smemo ali ne.”

> Koncertirate na zelo različnih prizoriščih, od lokalov do gledališč. Nastopali ste v koprskem gledališču, SNG Drame, Cankarjevem domu. Katera pa so vam najljubša?

“Vsako prizorišče ima svoj čar, draž in specifiko. Zagotovo je drugače nastopati v gledališču ali klubu. Oboje pa je izziv in je lepo. Edino, kjer ne maram nastopati, so prizorišča, kjer je skupina zgolj za kuliso in ljudje tam niso zbrani zaradi nje, temveč zaradi kakega drugega opravka. Takrat si kot nekakšen živi radio, v to pa se težko vživim.”

> Veljate za klubski bend. Kakšno je vaše mnenje o klubski sceni v Sloveniji?

“Ne vem, če smo ravno klubski bend. Klubski smo v toliko, ker nastopamo tudi v klubih. Večina prizorišč, kjer bendi lahko igrajo, pa so ravno klubi. Seveda razmere v Sloveniji glede tega niso idealne. Majhni smo in temu primerno majhno je tudi število prizorišč in število možnosti, kjer lahko igraš. Prepričan sem, da ni glasbenika v Sloveniji, ki bi rekel 'joj, igramo preveč, tega se ne da več.' Vsi bi si želeli več.”

> Kje pa vas bomo poleg v Kinu Šiška, kjer pripravljate koncert z gosti, še videli v prihodnjih tednih?

“Po Kinu Šiška pripravljamo promocijski niz koncertov po Sloveniji. Datume bomo najavili takoj za ljubljanskim koncertom, do takrat pa naj bo skrivnost.”

> Ponavadi na vaših koncertih zaigrate tudi kakšne starejše pesmi, kot denimo Ona nosi uniformu in Prljavi jezik . Kdo, na kašen način izbirate pesmi za koncert, glede na zares bogat nabor?

“Žal odigramo samo manjši del tistega, kar smo do sedaj naredili, ampak tako pač je. Na vsakem koncertu je treba odigrati nekatere skladbe, ker veš, da jih ljudje pričakujejo. Enostavno bi se počutili ogoljufane, če jih ne bi igrali. Poleg tega pa poskušamo igrati še skladbe, ki so manj znane, pa se nam zdi, da bi se z znanimi lepo sestavile. Ponavadi izbiramo vsi skupaj, tudi skladbe, ki so za nas nekakšen izvajalski izziv, so bolj kompleksne. V repertoar skušamo zajeti vse aspekte naše ustvarjalnosti.”

> Ne moremo mimo vprašanja, kaj vas po toliko letih še žene k ustvarjanju glasbe?

“Zelo enostaven odgovor. To, da nam je to všeč. To radi počnemo. Če ne bi, mislim, da ne bi imeli nobenega razloga, da bi se s tem ukvarjali.”

> Je odgovor ujet tudi v skladbah z aktualnega albuma, in sicer Ni več umika ali pa Stopinje v snegu , v kateri se eden od verzov glasi 'Ne bi bil rad nekaj, kar izgine' ?

>“Glavni razlog je res v tem, da imamo radi, kar počnemo. Ne delamo tega zato, da ne bi izginili, temveč ker je to za nas kreativni izziv. Vsak človek se rad izraža in glavni motiv, da se ukvarjamo z glasbo, je prav to. Je pa v človekovi naravi, da si želi, da njegovo delo ima nek odmev, da ne izgine v zrak kar tako, temveč se ohrani v spominu. Če nam to tudi uspeva, še toliko boljše.”

EVA BRANC

---