Ant - Man: Najmanjši med velikimi

Majhen, a močan. Sposoben izkoristiti vsako razpoko, da pride, kamor hoče. Mravlje ga ubogajo, ko jih povede v napad. Ant - Man, najmanjši med velikimi Marvelovimi superheroji, bi v slovenščino moral biti preveden kot človek mravlja. A to ne pomeni, da premore antene in da je iznakažen na račun dodatnih nožic, ki bi mu poganjale iz bokov. (Uh, škoda.) Njegovo majhnost ali ponovno povečevanje uravnava tehnologija. Film o malem velikem junaku kmalu prihaja v kina. A njegova zgodba zdaleč ni edina o spreminjevalcih velikosti in sprehajalcih v najmanjše predele naše stvarnosti.

Že GodzillaRolanda Emericha (1998) je rjula, da je velikost pomembna (čeprav je ta stavek bil namenjen predvsem dinozavrom Jurskega parka/Jurrasic Park in Stevenu Spielbergu). A vedno so v določenih obdobjih obstajali filmi, ki so ta stavek posvojili na malce samosvoj - in mikroskopski - način. Ne veliko njih. A nekaj vendarle …

Fantastic Voyage iz leta 1966 bi moral biti najbolj slaven primer. Ameriška in ruska znanstvena srenja najdejo način, kako pomanjšati ljudi - za določen čas. Tehnologija je namenjena zdravljenju, in skupina znanstvenikov je poslana v človeško telo, da pomaga. Toda nekdo hoče njihovo namero preprečiti, in vse gre narobe - znanstveniki nazadnje tekmujejo s časom, da se ne bi povečali znotraj pacienta … Igrala sta Raquel Welch in Stephen Boyd, scenarij je nekaj časa pisal veliki ZF mojster Isaac Asimov, med knjižnimi verzijami pa se nahaja tudi tista Kevina J. Andersona iz leta 2001, v katerem skupina znanstvenikov potuje v telo izvenzemeljskega bitja.

Pred tem je bila napisana (Richard Matheson, 1957) in tudi posneta zgodba o The Incredible Shrinking Man, o moškem, ki se zmanjšuje, zgodba, ki je malce bolj eksistencialne vrste. Junak, ki se nikakor ne neha manjšati, in mora nenehno spreminjati svojo perspektivo na okolje - na nenehno nove sovražnike ali sovražne podrobnosti - na koncu svojo depresijo zaključi z mislijo, da ničla ne obstaja. Vedno je nekaj manjše od tebe …

Innerspace iz leta 1987 je bil stkan iz podobnega blaga, le bolj komičen - in akcijski obenem. Režiser Joe Dante je v telo Martina Shorta poslal Dennisa Quaida, in borba na potovanju skozi človeško telo se je začela.

Oh, ta osemdeseta, in imena iz osemdesetih. Se kdo spominja Ricka Moranisa, ki je na kratko zablestel kot komik v teh letih, med drugim oziroma predvsem z družinsko akcijsko komedijo Draga, skrčil sem otroke? (Honey, I Shrunk the Kids?) Moranis je igral stereotipnega zmedenega znanstvenika, ki po pomoti… ja, uganili ste, skrči otroke. Oziroma jih povsem pomanjša.

Film je premogel nekaj nadaljevanj v istem ali podobnem stilu, a igralec se nekje od konca devetdesetih ni pojavljal na velikih platnih. Mimogrede, “krčenje otrok” ni tako blaga zadeva, kot bi si morda mislili; je prvi Disneyev igrani celovečerec, ki je zaslužil ogromno, in tako na nek način tlakoval pot mnogim filmom, ki jih v kinih gledamo danes - od Sveta jutrišnjega dne: svet onkraj (Tomorrowland) pa nenazadnje do prihajajočih nadaljevanj Vojne zvezd (Star Wars).

Tole vsekakor ni celoten spisek zgodb, ki se igrajo s spreminjanjem velikosti (čeprav začuda teh, ki so o pomanjševanju, res ni veliko); bolj je popularno povečevanje v grozljive namene - veliki pajki, ipd. Prav ob prihodu Ant - Mana v kina je v filmski svet poslana novica, da se bo snemala filmana verzija poslednjega romana Michaela Crichtona, Micro. Da, o zgodbi zlahka ugibate.

V Ant - Manu igrajo Paul Rudd (ki bo pridno uporabljal svoje komične filmske korenine), Michael Douglas in Evangeline Lilly. Po razhodu med Marvelovimi studijskimi nareki in Edgarjem Wrightom je film režiral Peyton Reed.

PETER ZUPANC


Najbolj brano