Andraž Hribar z novo ploščo Huanani

Kočevski gozdovi so te dni porumeneli, sonce je še toplo, noči hladne. “Kakšno pa je vreme pri vas?” vpraša Andraž Hribar, izjemen slovenski pevec, medtem ko opisuje pogled skozi svoje okno. Torej, kočevska jesen se barva kot jesen na Primorskem, le da tu gozdove barva še ruj, ki si odeva najbolj pisane obleke.

Andraž Hribar Foto: Željko Stevanić
Andraž Hribar Foto: Željko Stevanić

Kar je, denimo, povsem v nasprotju z likovno podobo zgoščenke Huanani, pri kateri se je pevec Andraž Hribar povezal z Rokom Golobom in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. A skladbe, ki so jih soustvarili “simfoniki”, niso le spremljava, temveč se s Hribarjevo izvedbo enakovredno dopolnjujejo in bogatijo.

> Po odzivih na vašo novo ploščo lahko sklepamo, da so vas ljudje zelo pogrešali. Od zadnje zgoščenke Narobe ton je minilo osem let. Če šablonsko pretiravam, kaj ste počeli vsa ta leta?

“Saj ni niti minilo toliko časa. (smeh) Medtem sem predstavljal ploščo, sodeloval z vašim Primorcem Andreo Flegom, s katerim sem snemal. Nastopil sem tudi na Slovenski popevki s pesmijo Po čem diši ta dan, veliko je bilo nastopov v živo. In zadnja tri leta sem pripravljal ta res velik projekt s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. Zahteval je veliko energije.”

> Kakšno zgodbo ste imeli v glavi, ko se je rodil projekt Huanani ?

“Zgodba sega nekoliko v preteklost. V glasbeni šoli nam je profesorica angleščine pogosto govorila: 'Stvari, ki si jih želiš, so nekako pripete na tebe.' Že takrat sem ji omenil, da bi si želel posneti ploščo s 'simfoniki'. Čeprav je bila moja glava takrat krepko v rock'n'rollu, sem že imel tovrstne misli.

Zmeraj, ko sem bodisi na festivalih bodisi na prireditvah nastopal z big bandom, revijskim orkestrom, tudi s 'simfoniki' v ozadju na kakšni državni prireditvi, so me prevevali neverjetni občutki. Z Andreo Flegom sva se resno lotila nove pop rock plošče, a zazdelo se mi je, da mi to ne bo dalo tistega največjega zaleta, da iz mene pop rock plošča ne bo potegnila največ. Najprej sem stopil do urednika na Radiu Slovenija in mu omenil, da bi delal s 'simfoniki'. Že ko sem to izgovoril, me je preplavila izjemna energija. Čutil sem, da bom lahko ta zahteven projekt peljal do konca. Celo več: najprej sem razmišljal samo o predelavah svojih starih uspešnic, pa mi je taisti urednik odgovoril, da bom to počel, ko bom star. (smeh). Šele naslednje jutro sem ponotranjil to sporočilo in padel v kreativen cikel ter napisal trikrat več skladb, kot smo jih uvrstili na to ploščo.”

> Kakšna čustva je vzbujalo sodelovanje s 'simfoniki', ki s seboj nosijo bogastvo zvokov?

“Najprej sem moral z Rokom Golobom, dirigentom in aranžerjem na tej plošči, ugotoviti, kakšen zvok bi radi ustvarili in kako bi se dela sploh lotili. Nisem želel klasičnega projekta, v katerem je v ospredju bend, 'simfoniki' pa so v ozadju in ostajajo samo podpora iz ozadja. Želel sem projekt, v katerem bodo 'simfoniki' prevzeli svojo osnovno funkcijo, takšno ki jo nosijo tudi v klasični glasbi. Z Rokom sva se lotila dela, tuhtala in mlela. Od mene je želel slišati čim več čustev, ki so me prevevala ob določeni pesmi, hotel me je razumeti in se z menoj mentalno povezati.”

> Niste želeli, da bi si bili s simfoničnim orkestrom le vsak sebi namen ...

“Točno. Če smo se vsaj uspeli približati tej ideji ... no, če bo še kdo drug razen mene in Roka to mislil, bom izjemno srečen.

Ko mi je Rok poslal prvi komad, sem vedel, da je to tisto pravo. Kar dlake so mi šle pokonci. Tisti občutek pa se niti primerjati ne more s tistim, ki sem ga doživel na skupnih vajah. Moč takšnega orkestra je najlepše doživeti v živo. Ko udarijo, udarijo globoko.”

> Kako izpeljati promocijo plošče skupaj s takšnim orkestrom?

“Plošča je izšla 23. avgusta, ko smo na Novem trgu v Ljubljani priredili velik koncert, na katerem je bil tudi Simfonični orkester RTV Slovenija. Še vedno nas nosi moč tistega trenutka. Tovrstni projekti, seveda, prinesejo tudi težave. 'Simfonikov' ne morem odpeljati na vsak nastop, saj bi to od njih zahtevalo preveč časa. Prepričan pa sem, da bomo izpeljali še nekaj skupnih koncertov. Dosti več od tega pa ne.”

> Verjetno je že pripravljena manjša zasedba. Nekakšni žepni “simfoniki” ...

“Klasična rock zasedba je res pripravljena. Ne bo mogla ujeti tega veličastnega zvoka, bomo pa ujeli občutek.

V bendu so kitarist Martin Lunder, basist Matej Tekavčič, Dorian Granda na bobnih in Miha Gorše, ki ga poznamo tudi kot izvrstnega producenta, na klaviaturah. Ob njih je še moja kitara.”

> Za besedo “huanani” pravite, da predstavlja izmišljeno zgodbo, sanjski svet.

“Huanani je metafora, ki sem si jo izmislil sredi naših kočevskih gozdov. Je namišljen otok sredi namišljenega oceana daleč stran. Oddaljen je zato, ker je daljava prispodoba za najintimnejše v človeku. Vsak od nas ima svoj huanani. A čeprav živi v nas, je do njega včasih težko prispeti. Življenje je treba živeti z vsemi dobrimi in slabimi izkušnjami, da se temu nekako približaš. Plošča Huanani je potovanje. Na njej je deset precej enostavnih pesmi, ki so bogato aranžirane, v vsaki od njih pa je rdeča nit prav huanani. Gre za lovljenje med realnim in imaginarnim svetom.”

> V naš glasbeni svet ste stopili že leta 1998, ko ste nastopili na Slovenski popevki, spomnili pa ste me, da je primorski radijski glas, glasbenik in producent Iztok Novak Easy izbrskal podatek, da ste že v srednji šoli nastopili z bendom.

“Spomnil me je, da je pred menoj 30 letnica ustvarjanja in ne 'samo' 20. Moj otroški bend, takrat sem bil star približno 12 let, z imenom Kebri (majski hrošči) je zmagal na tekmovanju mladih bendov ter bil povabljen v oddajo Videonoč. Ne vem, če se je spomnite?”

> Videonoč z dvema Sašama?

“Ja, bili smo še otročički s prvim puhom na obrazu ter igrali v živo na TV Slovenija.”

> Koliko se je spremenil mladenič s puhom pod nosom? Kako bi opisali Andraža danes?

“Hm, imam dobro lastnost, da pozabljam in tudi odpuščam. Izkušnje se mi nabirajo, sem pa še zmeraj isti naivec kot takrat. Občasno se vidim kot otrok in to me veseli. Ta otrok v meni je kreativen in zaradi njega pripravljam že novo ploščo, pa smo komaj to spočeli. Seveda sem odrasla oseba, a moj imaginarni svet ostaja živ in moj.”

> Zanimivo je, da ste se odločili za črno-bele promocijske fotografije, ki jih je posnel Željko Stevanić. Čigava želja je bila ta podoba?

“To je fascinacija, za katero ne vem, od kod izhaja. Že od začetka sem si želel, da bi bil projekt črno-bel. Morda zato, ker živimo v svetu, kjer prevladuje muzika, povsem drugačna od te na tej plošči. Zato se gremo ta retro moment. Morda sem v glavi vedno videl orkester v črno-beli barvi. Mislim, da takšna podoba tudi pritiče 'simfonikom'. Nikjer ne uporabljam podobe 'simfonikov', ampak jih namerno vizualno izločam. Na naslovnico plošče smo postavili naivno palmo, s čemer smo omilili učinek, ki bi ga lahko ime simfonični orkester. Na tej plošči ni strašno resnih simfonij.”

> Simfonija s palmo nad glavo. Podoba, ki prikliče v spomin skupino Zmelkoow.

“Tako nekako, (smeh). Nismo želeli pretiravati v ideji, da je na plošči neka visoka glasba. Ne, moje pesmi so samo preoblečene v simfonično glasbo.”

> In v tem ni nič strašnega ali dolgočasnega.

“Upam, da ne. Hkrati so pesmi tako napisane, da si jih lahko požvižgavaš na ulici. Nikamor nisem šel, moj glasbeni izraz je ostal, 'simfonikom' kot izvrstnim glasbenikom pa sem hvaležen, da so sploh hoteli sodelovati. Zraven sem dobil še Roka Goloba, ki je genij. Veste, spremlja me tista očetova, da je v življenju pomembno, da se nekaj dogaja. Pa ne samo v glasbenem smislu. Treba je živeti aktivno. Živeti.”

ALENKA PENJAK


Najbolj brano