“Srečen sem, da moje skladbe nekomu polepšajo dan”

Žiga Rustja postaja vse bolj prepoznaven glas na radijskih valovih, njegove skladbe pa je moč poslušati tudi na njegovem prvem ploščku z naslovom Z moje perspektive. Sam pravi, da jih ne bo tako kmalu zmanjkalo, saj jih ima poln predal. A poleg petja je njegova ljubezen tudi voditeljstvo.

> Vas je voditeljski mikrofon mikal od mladih nog? Tako kot pevski ...

“ Ne bom skrival dejstva, da sem bil vedno naklonjen radijskemu svetu, vendar nisem nikoli imel dovolj znanja, volje in ostalih lastnosti, da bi se s tem resneje ukvarjal. Še vedno mi je bistveno bolj domač pevski oziroma odrski mikrofon, vendar se iz dneva v dan učim in napredujem.”

> Koliko je voditeljska priljubljenost prispevala k uresničenju vaših glasbenih sanj?

“Ne bi rekel, da je delo pred radijskim mikrofonom prispevalo k uresničenju mojih glasbenih sanj. Pomagalo pa mi je pri prepoznavnosti. To je sicer dobra reklama za moje glasbeno ustvarjanje, vendar sem še vedno prepričan, da bi poslušalci po enem letu mojega aktivnega glasbenega ustvarjanja le težko našteli pet mojih popevk. Da te občinstvo vzljubi tudi kot glasbenika, moraš trdo delati. In te poti se tudi držim. Res pa je, da včasih nastopim, ker me pokliče organizator prireditev, ki rad posluša moje druženje s poslušalci na Radiu Capris. A menim, da se do uresničitve sanj ne pride po taki poti, temveč, kakor sem dejal, s trdim delom.”

> Kakor sem lahko prebrala, ste peti začeli v šolskem zborčku in nato nadaljevali v raznih najstniških skupinah. Ste se vzporedno tudi glasbeno izobraževali?

“Nisem šolan glasbenik. Vse, kar znam, je rezultat domačih vaj, ki so mi jih predlagali prijatelji glasbeniki. Tako sem se veliko naučil. Medtem ko so moji sovrstniki skakali po igriščih in se potepali, sem doma ure in ure posvetil petju, igranju kitare in ustvarjanju. Res pa je, da sem pet let vadil z Manico Smrdelj, ki me je popeljala na pot pravilnega petja. Ona je tista, ki me je vokalno najbolj oblikovala in mi pomagala do bolj kakovostnega petja.”

> Skladbe, ki sestavljajo vaš prvenec, so nastajale kar nekaj let. Kdaj ste pravzaprav ustvarili prvo popevko?

“Lahko bi dejal, da je prvenec projekt, ki je trajal 26 let. Prva plošča je pravzaprav izdelek, ki vsebuje vse, kar se mi je zdelo, da sem do tedaj pametnega naredil. Prva skladba Letijo je na primer nastala, ko sem se na kitari naučil igrati prve štiri akorde. To pa je bilo pred desetimi leti. Imam še popevko, ki sem jo napisal v prvem ali drugem razredu osnovne šole, in to v angleškem jeziku - uporabil sem pač tistih nekaj besed, ki sem jih takrat poznal. V predalu je res še nekaj skladb, ki bodo zagotovo prav prišle za drugi glasbeni album.”

> Ali sta producenta prvenca Andrea F. ter Jan Baruca sama izbrala popevke ali ste jih vi?

“Zaprem oči je bil prvi singel, ker je bil edini posnet v tistem trenutku. Načrtovali smo namreč, da bomo izdajali vsako popevko albuma posebej. Ker nama je dobro šlo, sva z Andreo posnela kar nekaj skladb. Tako sva kasneje lahko izbirala, kateri singel bova poslala na trg. Res je, da sem vedno jaz izbiral popevke, sem pa vedno upošteval mnenje članov skupine in seveda producentov. Zadnji singel Nisi sam je bil izziv. V taki preobleki se še nisem znašel, ker sem vajen bolj rockersko-baladnih ritmov. Ampak tudi to je bilo treba izkusiti. In izziv je dokaj uspel.”

> Sta Andrea F. in Jan Baruca poskrbela tudi za priredbe posnetih popevk?

“Poskrbela sta predvsem za to, da so izdelki, ki smo jih pred studijskim snemanjem pripravili, zadihali. Oba sta zadela bistvo. Vsak po svoje. Z izjemo skladbe Milijon črnih ptic, ki je kot ostale nastala izpod mojega peresa. Andrea je postavil vodilo ne samo bistvu, temveč tudi samemu zvoku. Mnenja sem, da je to naredil prelepo, kajti ta skladba je za moje pojme najbolj intrigantna popevka albuma.”

> Prvenec Z moje perspektive je izšel 6. decembra, popevki Kavč in Nisi sam pogosto vrtijo na radijskih valovih. Zakaj takšen naslov albuma?

“Naslov izvira iz tega, da sem se spraševal, kako povezati, dobiti skupno nit svojih skladb. Besedila popevk so iskrena, nisem uporabljal prežvečenih besed, napisal sem tisto, kar sem čutil v trenutku, ko je popevka nastala, in to na svoj način. Nisem iskal besed, s katerimi bi se čim prej in takoj približal poslušalcem. Pač, napisal sem, kar sem v tistem trenutku čutil, kot sem dejal, besedila so zelo iskrena. In po mojem mnenju so to tiste besede, ki naredijo velike premike in imajo, vsaj zame, najpomembnejšo vlogo v vsakdanjem življenju. Kar je mogoče težko sprejeti, kajti poslušalci so včasih zelo površni in jim majhne vsakodnevne zadeve o katerih prepevam, mogoče ne pomenijo veliko, ampak majhne preproste stvari lahko v številnih primerih veliko pomenijo in tudi spremenijo določene življenjske trenutke. Zato mi niso blizu besedila: sreča - srce, ljubezen - solze. To nisem jaz. Moja besedila so del mene, del mojega življenja. Zelo me veseli, presenečen sem pravzaprav, da skladbe z albuma ugajajo. Vesel sem dobrega sprejema mojega prvenca. Srečen sem, da moje skladbe nekomu polepšajo dan.”

> Vaš prvenec so dobro ocenili tudi, če tako lahko rečem, glasbeni kritiki. Drago Mislej Mef ima o njem same pohvalne besede.

“Drago Mislej Mef je zame velik učitelj. To sem mu tudi osebno povedal. Učim se iz njegovih besedil, saj je dejansko on tisti, ki je istrsko sceno močno oblikoval. Če bom nekoč nekomu to, kar je on meni zdaj, potem lahko rečem, da sem delno dosegel svoj cilj. Biti nekomu vzor in ne zgolj vzorec, če se lahko poigram z besedami. Glede glasbenih kritikov pa sem mnenja, da zagotovo povedo veliko, po navadi znajo celo 'udariti' nekoga tja, kjer najbolj boli. To je njihova prednost. Ne gledam nanje kot na nekoga, ki ga moram prepričati, ampak da je to preprosto mnenje nekoga, ki se z glasbo ukvarja. Mnenja je potrebno spoštovati. Pozitivne kritike veliko pomagajo, poudarjam pozitivne. Moram pa reči, da negativne kritike, vsaj za zdaj, do mene še niso prišle.”

> Dela vam na glasbenem področju torej ne manjka ...

“Res je, saj sovražim dolgčas. Postajam nervozen, če nekaj ur nimam kaj početi. Zdaj pa imam tako natrpan urnik, da mi stvari (pre)pogosto tudi zbežijo iz glave in potem ne naredim vsega, kot bi moral. Vendar je to del takšnega življenja. In na koncu dneva sem zadovoljno utrujen. Včasih pa tudi utrujen nisem, samo zadovoljen.”

> Na nastopih vas spremljajo dobri glasbeniki in vokalna spremljevalka …

“Me veseli, da je opažen glas glasbene spremljevalke. Z menoj v bendu so sami dobri glasbeniki. Predvsem pa so super osebe, kar me iz dneva v dan tolaži, ker se da z njimi vse pogovoriti in dogovoriti. Spoštujemo se, radi se imamo in se znamo tudi dobro zabavati, kar pomeni, da smo ekipa. To mi je všeč. Luka Jeraša je mojster na bobnih, Teo Korenika na basu, Luka Ivanovič na kitari, Mitja Bobič na klavirju in Tina Novak je spremljevalni vokal. Čudoviti so.”

> Žiga, doslej ste bili samo fant, ki z lepim glasom in prijetnim kramljanjem dela dobro družbo na radijskih valovih, zdaj pa vas je občinstvo spoznalo tudi kot dobrega glasbenika in kar ni zanemarljivo, tudi kot lepega in šarmantnega fanta, ki obvlada oder. Andrea F. bi dejal, da ste fant, rojen za oder …

“Moram priznati, da sem se včasih, predvsem ko sem nastopal z glasbeno skupino Noom8, počutil bistveno bolj fant na odru. Tam sem imel predvsem vlogo pevca, ki mora zabavati poslušalce. Zdaj je nekoliko težje. Pred nastopi imam malo treme, ker sem na odru - preprosto jaz. Je pa res, da pred pomembnimi nastopi kar zbolim. A nato na odru vse mine, sprostim se, tam sem doma, tam sem pravi Žiga.”

> Se boste prijavili na natečaj za Emo?

“Ne vem. Videl sem razpis in mislim, da imam tudi nekaj primernih skladb, vendar sem po dveh letih neuspešnih prijav na tovrstne glasbene izbore nekako izgubil zanimanje. Zelo cenim slovenske popevke, festivale in si želim tam tudi nastopati. Nisem še dobil te priložnosti, očitno še ni prišel moj trenutek. Posebno pri Emi je občinstvo skeptično do režije, žirije, nastopajočih, zmagovalcev. Več o tem bom lahko povedal, če bom sodeloval na Emi, Slovenski popevki ali Melodijah morja in sonca.”

> Je Žiga Rustja že oddal svoje srce?

“Ja. In sem zelo, zelo sem srečen, že več kot štiri leta.”

MAJDA SANTIN

---