“Najpomembnejše je potovanje k sebi”

Hrvaška pevka Josipa Lisac je svoj nedavni koncert v Celju najavila z eno najbolj krutih avtobiografskih pesmi Frana Milčinskega Ježka - Arestantova oda stenici. Njen glas, ki premore izjemen razpon in ga mojstrsko vodi iz tona v ton, se je brez spremljave glasbil dotaknil poslušalcev.

Josipa Lisac Foto: Andraz Purg
Andraz.Purg@Gmail.Co
Josipa Lisac Foto: Andraz Purg Andraz.Purg@Gmail.Co

In tako je bilo ves večer, ko je drugo za drugo nizala svoje uspešnice in se dotaknila tudi prvega konceptualnega albuma hrvaškega pop-roka Dnevnik jedne ljubavi. Zanj je letos prejela nagrado porin za najboljše stvaritve hrvaške glasbe, ki sta jo prejela tudi avtorja albuma Ivica Krajač in posthumno Karlo Metikoš. V Celjskem domu smo premierno slišali tudi skladbo Tu, ki je nastala šest let po objavi zadnjega studijskega albuma Živim po svome in s katerim “Lisica” najavlja novo zgoščenko.

“Srečna sem. Veselim se glasbe, veselim se srečanj. Tudi zadnji koncert v Celju sem nestrpno pričakovala. Ne vem, koliko nastopov sem doslej v svoji karieri imela v knežjem mestu, zagotovo jih je bilo zelo veliko. Ves čas ustvarjam brez predaha in zagotovo se prav v tem skriva moja sreča. Čeprav mineva čas, čeprav tečejo leta, se še vedno srečujem s svojimi poslušalci,” nam je zaupala Josipa Lisac, pevka, ki ne mara, da jo ljudje naslavljajo z besedo diva.

> Na koncertu v Celju smo prisluhnili vaši premierni izvedbi pesmi Tu . Kako bi jo opisali?

“Skladba je primerna času, v katerem je nastala. Ima moderen zvok, kar me privlači, zanima, mi je v izziv. Ustvarili so jo mladi glasbeniki. Avtor glasbe in aranžer je Srdjan Sekulović Skansi, soavtor besedila je Saša Antić. Res sem vesela sodelovanja z mladimi ustvarjalci, saj se moja glasba sreča s sodobno tehnologijo. Lahko bi rekli, da to na nek način ni nič novega, vendar se sama ob tem vsak dan naučim nečesa novega. Hvaležna sem, da lahko svobodno in hrabro zajadram novim izzivom naproti.”

> S to skladbo napovedujete tudi novo zgoščenko, kajne?

“Res je, ustvarjam material za nov album. Za mojo naslednjo skladbo Moja magija sta moči združila slovenski glasbenik Jani Hace in hrvaška tekstopistka Alka Vuica. Upam, da bom to njuno delo lahko posnela proti koncu leta, oktobra ali novembra. Ta pesem me že čaka, nekaj pa jih še nastaja. Ustvarjala bom počasi, skladbo za skladbo. Vsaki pesmi rada dam čas in prostor, ki si ga, če verjamem, da je dobra, tudi zasluži.”

“S pesmijo Tu sem zadovoljna, stojim za njo. Zato lahko sprejemam tako komplimente kot zlonamerne kritike.”

> Zdi se, da ste nadvse odprti za spremembe sloga glasbe, ne oklepate se stila, ki so ga imele uspešnice, s katerimi ste zasloveli.

“Vse se spreminja iz dneva v dan. Kljub temu obstaja zakonitost. V pesmih in z glasbo ustvarjaš sebe in nikoli se ne smeš izgubiti. Skladbe dobivajo različne embalaže, lahko jih oblikujemo tako ali drugače. Človek se mora prilagajati duhu sodobnega časa, vedno mora živeti v tem trenutku. Skrivnost oziroma zakonitost pa je, da nikoli ne zanemari sebe. In kakšen je moj odnos do glasbe? Želim ustvarjati takšno glasbo, s katero prenašam sporočila, s katero izražam najboljši del sebe, glasbo, ki v vsakem trenutku odslikava mene.”

> Ostajate torej zvesti sami sebi, svojemu občutku.

“Drži, za to je potreben pogum, da slediš spremembam in duhu, ki ga nosiš v sebi. Ko sem bila stara 17 let, sem se spraševala, kako bo nekaj izpadlo, veselila sem se, upala, da se bodo stvari izšle po mojih načrtih. Ne glede na to, da je za mano ogromno prvencev, plošč, zgoščenk, koncertov, v meni še vedno živi dekle, ki vznemirjeno pričakuje, ali se bo vse izšlo, kot si je zamislilo. Gre za pot per aspera ad astra (od trnja do zvezd, op. a.), vedno je prisotna negotovost. Vendar sem bila na to pripravljena, takšno je življenje. Danes si, za jutri ne veš, kako boš, kako se boš znašel pojutrišnjem. To so vse preizkušnje, ki jih moramo prestati. Čeprav so izjemno enostavne, so hkrati zelo težke.”

> Kako vam je uspelo ustvariti kariero, ki traja že skoraj pet desetletij?

“Prav v tem, kar sem povedala, se skriva tudi pol odgovora na vaše zadnje vprašanje. Slediti moraš sebi, stati moraš za tem, kar počneš. Zaupati si moraš, ne glede na vse. Včasih, ko gledaš sedanjost, se sicer kot otrok sprašuješ, kam gre glasba, čudiš se. Ampak glasba je ali je ni. Zame ne obstajata dobra ali slaba glasba. Če je slaba, kako je potem sploh lahko glasba? Ko se zazrem v realnost, bi morala čutiti malodušje, izgubiti zanos. Mnogo tega, kar me obkroža, mi namreč ni všeč. A ljudje smo različni, imamo drugačen okus, drugače razmišljamo, živimo. Mene vedno vodi misel, da bom naredila tako, kot znam najbolje, kot si želim. Ne zanimata me trenutni komercialni uspeh, hipna evforija. Nikoli na primer nisem imela nekaj milijonov ogledov na Youtubu. Vendar so mojo glasbo ljudje poslušali ves čas.”

“Na koncerte prinesem to, kar živi v meni, kar sem. Na nastopih ni nikoli isto. Mislim, da je tako tudi za poslušalce. Gre za ljudi, ki želijo drugače živeti, doživljati svet okrog sebe. Ponosna sem na to, da lahko z ljudmi sklepam takšna prijateljstva.”

> Niste torej pristašinja teka na kratke proge.

“Tako je. Če z nečim dosežeš neverjeten odziv, moraš že čez pol leta narediti nov izdelek, da bi se kot glasbenik obdržal na sceni. Pluješ v hitrem tempu, kot danes brzijo naša življenja. To je blazno, hitro, kruto. Jaz pa uživam v svojem miru in počnem to, kar imam rada. Sem v manjšini, vendar nisem sama. Obstajajo tudi drugi ljudje, ki enako kot jaz iskreno ustvarjajo in s tem prispevajo družbi drugačen pogled na življenje in na glasbo. Po drugi strani je najlepše to, da obstajajo ljudje, ki razumejo, kaj delamo jaz in meni podobni. Obstajajo poslušalci, ki to sprejemajo, ki vedo, da niso povprečni - želijo spremembe, fantastičnost, ustvarjalnost, možnost izbire in ne nekaj, kar jim kot njihove potrebe vsiljujejo drugi. In prav zato imamo življenje, da ustvarjamo, presenečamo, se igramo. In ne zato, da delamo po kalupih.”

> In vaš navdih za ustvarjanje, kje se skriva?

“Pomemben je duh, ki gori v ljudeh. Soočena sem bila z drugačnimi prelomnicami kot ljudje, ki ne vedo, kam bi radi. Ne obračajo se proti sebi. A najvažnejše potovanje je po mojem prepričanju prav tisto k sebi. Ni škoda časa za to, da bi spoznal, kaj si želiš. Pogovor s samim sabo odpira mnogo vrat. Poleg različnih zunanjih informacij, ki nas obkrožajo, je treba v pesmi, ki traja dobre štiri minute, prepoznati en sam trenutek, v katerem slišiš sebe.”

TINA STRMČNIK in Novi tednik Celje


Najbolj brano