“Iskrenost je na prvem mestu”

Katja Verderber, ki na slovenski glasbeni sceni nastopa pod imenom Katarina Mala, je prav tako znana kot mali šišenski poprček. To se pokaže tudi v pogovoru, ko na vprašanja odgovarja z iskrivimi anekdotami, glasnim smehom in simpatičnim kriljenjem rok. Za pevko, ki izstopa tudi po zanimivih besedilih, bo leto 2015 zelo posebno, 4. februarja se je rodil njen prvi album, nekaj mesecev kasneje pa se ji bo rodil prvi otrok.

> Kakšna je bila Katarina Mala, ko je bila mala?

“Bila sem zelo, zelo živahna deklica. Nikoli mi ni bilo težko nastopati. Mama mi je pripovedovala o časih, ko smo še imeli eno lepo hiško v slovenski Istri in sem menda hodila s starim tranzistorjem naokrog od vikenda do vikenda ter nastopala pred ljudmi. Ko mi je to povedala, sem rekla: 'O moj bog, kaj so si ljudje mislili!' (smeh). Od nekdaj sem imela težnjo po nastopanju, nikoli mi ni bilo težko ustvariti nek performans. Vedno sem se bila pripravljena izpostaviti, kar me je seveda kot otroka tudi večkrat udarilo nazaj. Kot najstnica sem zaradi te odprtosti velikokrat doživela slabe izkušnje z raznimi nepravimi prijatelji. Bolj ko se namreč odpreš ljudem, več imajo za prigrizniti. Tako sem se naučila, da je vseeno treba vzpostavljati neko distanco. Je pa iskrenost še vedno na prvem mestu.”

> Ste si kot majhna deklica želeli tudi poklica, povezanega z nastopanjem?

“Vso osnovno šolo sem si želela postati novinarka, ampak sem v srednji šoli, pa tudi že proti koncu osnovne, počela vse drugo, samo učila se nisem. Ravnatelji so me oboževali, učitelji pa ne preveč. Veliko sem namreč manjkala pri pouku, ampak za šolo pa delala vse najboljše, od vodenja prireditev do organizacije šolskih plesov. Takrat sem ugotovila, da s takšnim načinom učenja ne bom prišla na študij novinarstva. Nato sem se vseeno vpisala na Fakulteto za družbene vede, ampak drugo smer, pa čeprav sem si v srednji šoli sicer bolj želela na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Moji starši, slovenski poslovneži, so mi namreč rekli: 'Joj, umetnost, od tega se pa res ne da živeti!' (smeh). Nisem torej pričakovala, da bom končala na odru, sem pa bila z njim ves čas povezana, sodelovala sem namreč tudi z različnimi gledališkimi skupinami.”

> Kako sta se nato pred dobrimi tremi leti našli z glasbo?

“To je bila pa posledica manjše osebne tragedije, ki se mi je zgodila, in sem si rekla, da je pa zdaj dosti in da ne bom več poslušala ljudi, ki ti govorijo, česa ne zmoreš. Enostavno sem se odločila, da bom izpopolnila svoje sanje.”

> Zakaj umetniško ime Katarina Mala?

“Katarina je na nek način moja svetnica, čeprav vere ne prakticiram. Zelo rada tudi hodim v Grčijo in tam to ime pomeni čista. Ko sem iskala svoje umetniško ime, pa sem se za tega odločila še zato, ker sem zelo majčkena in ker je močan zgodovinski lik Katarina Velika. Tako sem sklenila, da bom jaz ravno obratno. S tem pa prav tako dokazujem, da lahko majčkeni ljudje tudi kaj velikega dosežemo.”

> Kakšen je vaš prvi album Ciao Ciao ?

“Plošča predstavlja povzetek zadnjih treh let. Je moja vizitka in hkrati zelo zanimiv kronološki način beleženja napredka. Je pa tudi povzetek izjemnih in čudovitih sodelovanj, nastajala je s kar šestimi producenti, to so Denis Beganović KayKay, JAMirko, Sare Havliček, Jani Hace, produkcijska skupina Sweet Peak in Blaž Celarec. Največ pesmi sta ustvarila KayKay in JAMirko, zanimiva je tudi božična pesem, ki je izvedena kot a cappella skupaj z glasbeno skupino A-Kamela. Želela sem namreč, da zgoščenka zadovolji različne okuse in da niso vse pesmi po enakem kopitu. Album vsebuje trinajst pesmi, od katerih so tri popolnoma nove, dodajamo pa tudi dve v zgolj instrumentalni izvedbi, to sta Ciao ciao in Znucana, za poslušalce, ki si jih želijo peti. Marsikatera od skladb na albumu je že znana, kot na primer Ciao ciao, Kavbojke, Znucana, Kreditno sposobna, kjer se je zapisalo tudi uspešno sodelovanje z raperjem Muratom, in Kava z mlekom, ki je nastala v sodelovanju s fanti iz produkcijske skupine Sweet Peak.”

> Zagotovo izstopate tudi po drugačnih in hudomušnih besedilih, ki pritegnejo pozornost (tok sem pucala, da sem se znucala, hop hop hop - poteptala ji bom vrt, hop hop hop - škornje obrisala v prt, hop hop hop - naj kar cepeta od jeze, v nabiralnik sem ji stisnla dve tubi majoneze, preredko, preredko gre šestka na devetko, men se meša, ko mam ful keša …) Kako nastajajo?

“Predvsem izpod peresa mojega starega prijatelja Marka Gregoriča. Sodelovati sva začela na zelo zanimiv način: enkrat mi je rekel, da ima ljubko besedilo, ki bi ga moral zapeti nekdo z energijo, in da se mu zdim ravno pravšnja za kaj takega. Prej ga je ponudil že več pevkam, pa ga nobena ni hotela zapeti. Jaz pa sem se takoj, ko sem slišala besedilo, vprašala, zakaj pa ga ne bi zapela. Bilo je namreč fantastično, sproščeno in na dovolj visoki ravni.”

> Letošnje leto je za vas polno pomembnih prelomnic. Kako jih doživljate?

“Plošča je zame čustveno zelo pomemben dogodek. Vem, da je še samo ena v poplavi mnogih, ampak je moja prva, je nek moj podpis, predvsem pa mi pomeni veliko, ker skoraj vse delam sama. Sama sem si jo založila, sama se ukvarjam z vsemi detajli … Res sem se potrudila za ta izdelek in ponosna sem nanj. Čez tri mesece pa pride še nekdo majhen, ki ga verjetno v prvih mesecih ne bo tako fino poslušati kot mojo ploščo.”

> Kakšne glasbene cilje in želje še imate?

“Veliko ljudi me vpraša, ali se bom sedaj nehala ukvarjati z glasbo, češ da je to res trdo delo pri nas v Sloveniji. Ampak vedno jim odgovorim, da se to ne bo zgodilo. Vsekakor nameravam delati še naprej, izdati še kakšno ploščo in veliko koncertirati. Ljudje imajo do mene zelo zanimiv odnos, ali me ljubijo ali sovražijo. Eni namreč obožujejo moje pesmi, jih dojamejo, razumejo, da so cinične in ne neposredne, da imajo neko podnoto in sporočilo, drugi spet ne. Tako naletim na različne odzive. Hkrati pa ljudje večinoma še ne vedo, kakšna sem na odru - takrat se imamo fantastično, ker znamo ustvariti pravo energijo.”

POLONA AMBROŽIČ BOMBEK

---