“Glasba me vodi v življenju”

Začetki glasbene poti Alenke Godec segajo v leto 1988, ko je s skupino Cafe nastopila v priljubljeni oddaji Pop delavnica.

“To so bili lepi časi, malo manj zapleteni kot danes. Takrat je glasba povedala vse, danes to večinoma ni več dovolj. Sama sem razmišljala zgolj o glasbi, intervjuji so bili povezani izključno z glasbo. To je bil čas, ko rumeni tisk sploh še ni bil prisoten in ni bilo spletnih medijev. No, pa saj se je temu tudi zdaj mogoče do neke mere izogniti. Ker podobno delujem že več kot 26 let, tudi novinarji spoštujejo način, s katerim se pojavljam v medijih. In so se navadili, da od mene kakih zelo osebnih zgodbic ne morejo pričakovati.”

> Po poklicu ste profesorica nemškega jezika, vendar ste ga nadomestili z glasbo …

“No, ja, prišlo je tako, da sem morala izbrati. Oboje se je namreč začelo preveč prepletati. Tako poučevanje kot petje sta bili dve zelo zahtevni nalogi, a seveda ni bilo nikoli dvoma, kaj moram izbrati. Glasba živi v meni, jaz sem glasba, ha,ha!”

> Vaši začetki so doživeli veliko zanimanje glasbene stroke, občinstvo pa se ni takoj odzvalo, ali ne?

“Na Pop delavnici smo s skupino Cafe pobrali vse nagrade, ampak imate prav. Pravzaprav, nikdar nisem bila super popularna, pri stroki pa sem vedno naletela na dobre ocene. Nekajkrat sem sicer tudi po ljudski strani močno 'zaštrlela ven' in to je bilo na Pop delavnici, kjer sem bila novinka. Kasneje tudi na Emi 2001 z malce drugačno glasbo in podobo ter leta 2008/2009, ko je zares velik uspeh dosegla prva plošča slovenskih priredb So najlepše pesmi že napisane. Meni je to pravzaprav dovolj, s svojo pozicijo sem zelo zadovoljna, še zlasti če vzamem v zakup, da ne maram biti preveč na udaru in imam rada svoj mir. Kljub vsemu pa od glasbe lahko živim.”

> Vaša prva plošča je izšla leta 1992, to je štiri leta po nastopu na Pop delavnici. Poimenovali ste jo Tvoja.

“Skupina Cafe je bila moj prvi glasbeni dom, ne za dolgo, saj je hitro postalo jasno, da bo moja pot solistična. Da, poimenovala sem jo Tvoja, tako sem pač čutila. Lepi spomini, pa tudi plošča se je menda kar dobro prodajala. In znova so me hvalili glasbeni kritiki, širše občinstvo, kljub kar dobri prodaji plošče, pa me ni sprejelo za svojo.”

> Stopili ste na glasbeno pot kot pevka soula, jazza, zimzelenih popevk, nato pa …

“Ker sem se učila solo petja pri Nadi Žgur, ki je bila takrat zelo dejavna tako na Radiu Slovenija kot na RTVS, je bilo logično, da sem hitro prišla v stik z Big bandom RTVS, pa New Swing Quartetom, jazzovskimi solisti, veliko smo tudi snemali za radijski arhiv, skratka, lahko bi dejala, da sem živela v jazzovskih vodah, čeprav sem sebe vedno označevala za pop pevko. A dobro sem se počutila tudi v jazzu, in kar je še pomembneje, jazzerji so me sprejeli in vabili medse. Veste, glasbeni stili se močno prepletajo in vesela sem vseh nabranih izkušenj. Uživam v petju različnih glasbenih stilov, tudi zahvaljujoč materi naravi, ki mi je podarila takšen glas in glasovne sposobnosti.”

> Z vašimi pop obarvanimi popevkami in vašim novim videzom ste leta 2001 osvojili poslušalce po vsej domovini. Kaj je botrovalo temu? Koliko truda ste vložili in kdo vam je pomagal na tej poti?

“Uf, vse se je zgodilo zelo spontano. Sem človek, ki nerad načrtuje, če res ni nujno. Še zlasti v glasbi. Tako sem povsem nenačrtovano najprej izgubila kar nekaj kilogramov. Počutila sem se prelepo in nadaljevala sem pod strokovnim vodstvom. Bila sem še bolj zadovoljna sama s seboj, bolj samozavestna. Nekega dne je zazvonil telefon in prišlo je povabilo za sodelovanje z Alešem Klinarjem in Anjo Rupel. Sprejela sem in leta 2001 sem svojo srečo poskusila na Emi. Lahko rečem, da se je pravzaprav takrat rodila današnja Alenka Godec. Pri vsem tem mi je veliko pomagala prav Anja in bil je pravi užitek stopiti pred ljudi z novo, svežo pesmijo in podobo. Sicer pa je bil vse skupaj res splet lepih naključij, ki me je zelo osrečil.”

> Od leta 2001 vaša glasbena pot ne pozna neuspehov.

“Res se je zgodilo veliko lepega. Glasbo imam rada in ji skoraj pustim, da me vodi sama. Nič ne delam na silo, nikamor se mi ne mudi, pa vendar me lepe stvari najdejo.”

> Glasbeni festivali doma in tudi v nekdanjih republikah skupne države vam niso tuji in seveda tudi ne nagrade, ki ste jih do sedaj prejeli.

“Kaj mi pomenijo festivali? Ja, kar veliko festivalov sem se udeležila in prejela kar precej priznanj. Moj žanr, moja interpretacija pač sodita tudi na festivale in tudi to je način, da pesem pošlješ med ljudi, da si “na terenu”. To so lepe pa tudi stresne izkušnje, saj se ob vsakem festivalu veliko dogaja, od izbire oblek in še česa.”

> Nosilci zvoka se zadnja leta slabo prodajajo, vaši zadnji trije albumi - So najlepše pesmi že napisane 1 in 2 ter najnovejši S kotički ust navzgor pa to zanikajo.

“Prva plošča priredb se je prodala fenomenalno. Druga tudi in oba albuma sta bila povsem pri vrhu najbolje prodajanih albumov. A časi so bili takrat drugačni, bolj hvaležni. Ta dva uspeha je praktično nemogoče ponoviti, upam pa, da bo tudi nova plošča našla pot do čim večjega števila ljudi. Po skoraj desetih letih je to moja avtorska plošča in v njej niso samo moje petje, besede, ampak je na njej tudi moj značaj. Pravzaprav plošča zrcali moj karakter - to sem jaz. In veliko bi mi pomenilo, če bi si ljudje vzeli čas zanjo.”

> Za vaš najnovejši album S kotički ust navzgor je nekaj skladb za vas napisal Andrej Šifrer, ki sicer tega za druge izvajalce ne dela prav pogosto.

“Res je in tega sva bila oba z Janijem Hacetom zelo vesela. Mislim, da je Andrej prvič sodeloval s kom na takšen način; da je na glasbo nekoga drugega, v tem primeru Janija, spisal besedilo. Naše sodelovanje je rodilo tri krasne popevke, pod katere sta se podpisala on in Jani ter ena Andrejeva starejša skladba, ki je v celoti njegova, in si je srčno želel, da bi jo posneli z novo priredbo, saj se mu je zdelo, da skladba potrebuje ženski vokal. In to smo tudi storili.”

> Album avtorskih popevk ste izdali pred desetimi leti, to je bil album Mesto sanj.

“Na Mesto sanj imam lepe spomine. Kar veliko časa je preteklo od zadnje avtorske plošče. Sicer sta v tem času nastala oba albuma priredb, a bil je čas za novo avtorsko ploščo. Želela sem jo posneti in v njo vložiti stoodstotno Alenko Godec. In to mi je tudi uspelo.”

> Z vašim najnovejšim ploščkom obeležujete tudi 25. letnico glasbenega delovanja.

“No, z malce zamude, saj se je Pop delavnica zgodila junija 1988. Časovno ga pa bolj pripisujem svojemu abrahamu, ki sem ga obeležila lani v začetku novembra.”

> Vaše zadnji studijski albumi so nastali s pomočjo glasbenika Janija Haceta.

“Jani je krasen glasbenik in človek. Poznava se sicer že dolgo, a šele pri obeh ploščah priredb sva se dodobra spoznala. On enostavno uresničuje moje glasbene želje in to, da bi z njim rada delala tudi avtorsko ploščo, je bilo jasno kot beli dan že pri ustvarjanju dveh prejšnjih albumov, ploščka s priredbami. Tudi tokrat je Jani imel roko nad vsem, a poleg njega je na plošči sodelovalo še veliko odličnih avtorjev in glasbenikov, za katere sva vedela, da bodo k plošči doprinesli le najboljše.”

> Zakaj ste svoje najnovejše delo, ki se zelo dobro prodaja - S kotički ust navzgor -, tako poimenovali?

“To je drugo besedilo, ki ga je Andrej spisal na Janijevo glasbo. Navdušenje, ko mi je Andrej besedilo prebral kar po telefonu, je bilo veliko. Na koncu je rekel: 'Veš kaj, to je lahko tudi naslov plošče, saj kar sem napisal, opisuje tebe, taka si pač ti!' A res je še nekaj, naslov oriše celotno ploščo in vzdušje, v katerem je nastajala. Ko držim plošček v rokah, si enostavno rečem: 'To je to!' In verjamem, da je to za ploščo dobra popotnica.”

MAJDA SANTIN

---