Zračenje prostorov pozimi

Pozimi se še bolj kot sicer zadržujemo v zaprtih prostorih, zato moramo biti pozorni na znake, ki lahko pomenijo, da imamo v prostoru slab zrak, slabe bivalne pogoje. Ti znaki so: slabo počutje, pekoče in solzne oči, padec telesne odpornosti, večja dovzetnost za alergije in prehlade, suha sluznica, pogosta vnetja, težave s koncentracijo in podobno. Vse te težave lahko kažejo na sindrom bolne stavbe.

Pozimi se še bolj kot sicer zadržujemo v zaprtih prostorih, 
zato moramo biti pozorni na znake, ki lahko pomenijo, da 
imamo v prostoru slab zrak, slabe bivalne razmere. Foto: Tomaž Primožič/Fpa
Pozimi se še bolj kot sicer zadržujemo v zaprtih prostorih, zato moramo biti pozorni na znake, ki lahko pomenijo, da imamo v prostoru slab zrak, slabe bivalne razmere. Foto: Tomaž Primožič/Fpa

Ker želimo vedno bolj varčevati z energijo za ogrevanje, premalo zračimo prostore, rezultat tega pa je onesnažen zrak, ki ne pomeni le premajhne vsebnosti kisika in prevelike vsebnosti ogljikovega dioksida, temveč tudi povišan delež prašnih delcev, bakterij, gliv (plesni), ostankov oziroma drobnih delcev čistil, premazov, impregnacijskih sredstev in podobnega.

Različni prostori resda zahtevajo različne izmenjave zraka (kuhinja in kopalnica, na primer, več kot hodnik), na splošno pa naj bi v stanovanju prek dneva dosegli povprečno vsaj 0,5 h-1, kar pomeni, da se mora celoten zrak v stanovanju zamenjati z okoliškim v dveh urah. Takšna menjava zraka omogoča doseganje ustrezne koncentracije kisika v zraku.

Človek oddaja različne vonjave

Zrak v prostorih najbolj obremenjujejo različne vonjave, ki jih oddaja človek. S številom ljudi v prostoru se povečuje tudi koncentracija vonjav, ki raste približno v enakem razmerju s koncentracijo ogljikovega dioksida. Vrednost za maksimalno dopustno koncentracijo CO2 je 0,1 odstotka in predstavlja dovolj natančno mero za spremljanje koncentracije vonjav v prostoru. Da bi to vrednost v prostoru dosegli, je potrebno zagotoviti 25 kubičnih metrov svežega zraka na osebo vsako uro. To pomeni, da bi v prostoru površine 20 kvadratnih metrov in višine 2,5 metra morali zamenjati polovico zraka, če je v prostoru ena oseba, oziroma doseči 0,5 izmenjave na uro. Če bi bilo v tem prostoru šest oseb, bi morali za dosego ustrezne kakovosti zraka zamenjati zrak trikrat na uro.

Nevarne spojine v prostoru

V stanovanje vnašamo različne snovi, ki vsebujejo organske spojine. Te se skozi leta počasi izločajo iz različnih barv, lakov, zaščitnih premazov za les, lepil, smol ...V povprečni hiši lahko najdemo do 1500 nevarnih spojin. Najpogostejši onesnaževalec je formaldehid, ki se izloča iz različnih vezanih plošč in lakov, pa še nekateri, kot denimo pentaklorfenol (različne lesne zaščite), različni benzoli (barve, lepila, laki, ipd.), akrilati (barve, laki), vinilkloridi iz plastičnih materialov in še mnogi drugi. Posebej v novih prostorih in novi opremi je teh spojin toliko več.

Več informacij o varčni porabi energije dobite na spletnem naslovu www.ensvet.si. Z brezplačnimi nasveti vam bodo postregli strokovnjaki v Energetskih svetovalnih pisarnah Ensvet v Izoli, Piranu, Postojni, Novi Gorici, Ilirski Bistrici in Tolminu. Vprašanja o varčni porabi energije pa strokovnjakom lahko zastavite tudi po elektronski pošti energija@primorske.si. Z veseljem vam bodo odgovorili.

V zadnjem času je veliko govora tudi o radonu, ki je naravni žlahtni plin. Nastaja ob naravnem razpadanju radioaktivnih snovi, ki so v različnih koncentracijah prisotne v kamninah v zemlji. V stavbe prodira predvsem iz tal, v manjši količini pa tudi iz gradbenih materialov, kot so naravni kamen, glina, opeka, mavec ... Za zmanjševanje običajne naravne koncentracije radona v bivalnih prostorih zadostuje redno zračenje prostorov.

Med največje onesnaževalce spada zagotovo cigaretni dim. Tobačni dim vsebuje kakšnih 4000 kemikalij, vključno z 200 strupi, kot sta formaldehid in ogljikov monoksid, kot tudi 43 rakotvornih snovi. Za prostore, kjer bivajo kadilci, je potrebno količino svežega zraka povečati na 30 m3/h na osebo, oziroma zagotoviti ustrezno večjo izmenjavo zraka. Stanovanja, kjer prebivajo kadilci, porabijo zaradi intenzivnejšega zračenja tudi do 30 odstotkov več toplotne energije za ogrevanje kot stanovanja z nekadilci.

Odprimo okna

Različna netesna mesta v stavbi, kot so okenske in vratne pripire, špranje pri roletnih omaricah in netesno vgrajeno stavbno pohištvo, omogočajo nekontrolirano vdiranje zraka v bivalne prostore. To prezračevanje je odvisno od temperaturne razlike, moči in smeri vetra in se neprestano spreminja. Količine zraka in število izmenjav zraka pri takih razmerah je zelo težko določiti, velja pa, da je zaradi novega stavbnega pohištva in sodobnih načinov gradnje, kjer je veliko poudarka na dobrem tesnjenju, število izmenjav zraka na uro bistveno premajhno. Zadostne količine zraka moramo torej zagotoviti na druge, čim bolj kontrolirane načine. Najbolj razširjena metoda je zračenje z odpiranjem oken, katerega učinkovitost pa je odvisna od načina odpiranja oken.

Dolgotrajna zračenja s “skipanim” ali priprtim oknom so poleg tega, da so neučinkovita, problematična tudi zaradi ohlajanja sten ob oknu in stropa nad oknom, kar ima za posledico pojav kondenza in s tem plesni.

Ob vse bolj “tesni” gradnji in sanacijah objektov je redno prezračevanje zelo pomembno za zagotavljanje ustreznega ugodja v prostoru, zato se vse pogosteje vgrajujejo mehanski - prisilni prezračevalni sistemi. Danes lahko govorimo o zares učinkovitem prezračevanju le v primeru, če hišo ali stanovanje opremimo z napravo za prisilno prezračevanje z vračanjem odpadne toplote. Takšni sistemi omogočajo, da s toploto odpadnega zraka predgrejemo svež zrak, katerega dovedemo v prostor. Stopnje rekuperacije toplote takšnih sistemov se gibljejo med 75 in 90 odstotki. Gre za investicijo, pri kateri je potrebno poleg “vračilne dobe investicije” vsekakor upoštevati tudi učinek na zdravje uporabnikov prostorov (stanovanja, pisarne), saj povprečen človek preživi kar 90 odstotkov življenja v zaprtih prostorih.

Plesen v stanovanju

Plesen je večcelična puhasta gliva z micelijem, ki se razvije pretežno v vlažnih prostorih, ki so slabo zračeni. Plesni poleg tega, da ustvarjajo grde temne madeže, ustvarjajo tudi neprijeten vonj in so škodljive za ljudi, saj lahko povzročajo alergije in pustijo poledice na dihalih. In kako se sploh ustvari plesen? Ko vlažnost v zraku postane previsoka, se ta najprej pokaže v obliki kondenzata na hladnih površinah, predvsem zunanjih zidov in na lokacijah toplotnih mostov, na primer špaletah, armiranobetonskih vogalih, nosilnih konstrukcijah in podobno. Na teh mestih topel vlažen zrak kondenzira in omogoča razvoj plesni.

Primerni pogoji za razvoj plesni so relativna vlažnost med 80 in 85 odstotkov, temperatura od 0 do 40 stopinj Celzija in pH med 4,5 in 6,4; kislo okolje torej. Plesen se običajno razvije v obdobju dveh do šestih mesecev. Izvor vlage v stanovanju so rože, sušenje perila, kopanje, dihanje, kuhanje in podobno. Povprečna štiričlanska družina v enem dnevu v zrak odda od 10 do 15 litrov tekočine.

Ukrepi proti plesni

Obstaja nekaj ukrepov, s katerimi lahko preprečimo ali vsaj zmanjšajo verjetnost za nastanek kondenza in posledično plesni.

Prvi in najboljši ukrep v boju proti plesni je ustrezno prezračevanje. Da bi razumeli, kaj je mišljeno s pravilnim zračenjem, je treba poznati nekatere fizikalne pojave. Absolutna vlažnost je količina vodne pare v gramih na kubični meter zraka. Relativna vlažnost je odstotek vodne pare, ki jo lahko vsebuje določena masa zraka glede na največjo količino pare, ki jo lahko vsebuje. Višja, kot je temperatura, večja je lahko količina pare, ki jo ta masa zraka lahko vsebuje, preden se iz vlažnega zraka začnejo izločati kapljice vode.

Pogost primer: v hiši je 20 stopinj Celzija, relativna vlažnost pa znaša 50 odstotkov. Zdi se, kot da je vse v redu. Ampak ko odmaknete omaro, ker je stena nekoliko “slabše ogrevana”, se vprašate: zakaj se za to omaro skriva toliko plesni? Kljub temu, da je v prostoru 20 stopinj Celzija in znaša relativna vlažnost 50 odstotkov, dosega površinska temperatura na notranji površini stene za omaro, ki je stran od radiatorjev ali drugih toplotnih virov, nedostopna za topel zrak, morda le 12,6 stopinj Celzija. Pri 12,6 stopinjah Celzija se relativna vlažnost istega zraka poviša na približno 80 odstotkov, kar je zelo dobra novica za plesen. Ti podatki kažejo tudi na to, da lahko hladen zrak zadržuje bistveno manj vodne pare kot topel zrak.

Pozimi je dovolj pet minut prezračevanja

Ko pozimi prezračujemo prostore, zagotovimo, da topel in predvsem vlažen zrak zamenjamo z bolj suhim. Okna odprimo tako, da naredimo prepih, vendar ne za več kot pet minut, saj se bodo v nasprotnem primeru stene ohladile in kasneje, ko se bo prostor ponovno segrel, se bo problem s kondenzacijo ponovno pojavil.

Toplotni mostovi so tam, kjer ima površina v prostoru nižjo temperaturo v primerjavi z drugimi površinami in so posledica nepravilne gradbene zasnove posameznih elementov. V teh primerih z ustreznim prezračevanjem običajno ne rešimo težav s plesnijo, ampak je treba izvesti tudi kakšen manjši ali večji poseg. Kot poseg ni mišljena odstranitev plesni in pleskanje, saj bi na tak način rešili težave s plesnijo le za kratek čas. Na trgu obstaja več rešitev, od termobarv do toplotnih izolacij, vsa pa imajo kot cilj zmanjšati temperaturne razlike med toplotnimi mostovi in bivalnim okoljem. Za nasvet o izboru najprimernejše rešitve se lahko obrnete tudi na energetskega svetovalca.

Včasih se lahko plesen pojavi kot posledica pronicanja vode v steno, ki jih povzročajo poškodbe ali puščanja. V teh primerih je treba najprej prepoznati vzrok, izvor vode, na primer z uporabo termografije, da se lahko uspešno reši problem. Včasih je možno rešiti težave s plesnijo na dokaj preprost način. Ko pa to ni mogoče, se lahko posvetujete s strokovnjakom, da se natančno opredeli problem in najde ustrezno rešitev. Za dodatne informacije vam priporočamo obisk najbližje Energetsko svetovalne pisarne, kjer vam bomo pomagali z brezplačnim svetovanjem. DAK


Najbolj brano