Zgodba o Elanu se je začela na Primorskem

Soočeni z bolečim dejstvom, da bo Elan treba prodati (za povrh se najresnejša kupca ponujata iz tujine), se v javnosti pogrevajo zgodbe iz slavne preteklosti slovenskega nacionalnega ponosa, ki temelji predvsem na njegovih smučeh. V Elanu, ki letos praznuje 70 let, je tudi veliko primorskega. V Cerknem so nastajale prve partizanske smuči, Solkanec Jure Franko je na elankah takratni Jugoslaviji prismučal prvo zimsko olimpijsko kolajno, oblikovalec Oskar Kogoj iz Mirna je oblikoval slovito MBX ...

Begunjskemu Elanu konkurenca nerada priznava, da mu že desetletja gleda v hrbet in da mora kopirati njegove tehnološke inovacije pri razvoju smuči. Verjetno se z njim ne more nihče primerjati po številu prejetih svetovnih priznanj in nagrad. Smučarski svet pa to sproti pozablja in tudi doma v športnih trgovinah (pre)pogosto segamo po smučeh tujih proizvajalcev, izdelanih po smernicah, ki jih narekujejo v Begunjah. Najbolj značilen primer takšne “krivice” je carving smučka, ki je povzročila smučarsko revolucijo in tudi tekmovalno smučanje prisilila v nekaj novega. Zadnji Elanov hit je smučka amphibio, ki je nastala leta 2011, lani nadgrajeni model amphibio 16 pa je na mednarodnem športnem sejmu ISPO v Münchnu letos ponovno osvojil zlato nagrado.

Spregledana Kogojeva MBX

Nekako spregledano je poglavje o smučki MBX s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja, ki je nastala na podlagi oblikovalskega predloga Oskarja Kogoja. Verjetno ga ne bi smeli zamolčati, ko govorimo o razvoju carvinga, saj je bila smučka MBX nedvomno eden od korakov na tej poti.

Smučka MBX je nastajala v okviru projekta v letih od 1988 do 1990, ko je tudi prišla na trg. Elan je v tistem času kot direktor vodil Uroš Aljančič. “Mlademu direktorju Aljančiču sem poslal pismo s svojim predlogom za novo obliko smučke,” se spominja primorski oblikovalec Oskar Kogoj.

“Takoj je pokazal zanimanje. Iz Elana so mi poslali desko iz jesenovega lesa. Iz tega sem s posebnimi metodami oblikoval smučko po svoji zamisli. Površinsko so jo obdelali v mirenski tovarni pohištva Iztok, pri čemer so njeno leseno površino prevlekli s pleksi steklom. Odnesel sem jo v Begunje, kjer so bili nad njo takoj navdušeni. Ko jo je tam opazil tudi Elanov ameriški partner, so jo poslali v razvojni inštitut, ki ga je vodil Andrej Robič. Sodelovanje z njim je bilo enkratno. Moje delo je bilo opravljeno, iz njega pa so v Elanu razvili tehnologijo. Pri razvoju sta s testiranjem smuči sodelovala tudi smučarska asa Stenmark in Križaj, ameriški oblikovalci pa so prispevali likovni dizajn. Nastal je izdelek, ki je dobil prostor v strokovnih revijah, na sejmih in v muzejih širom po svetu,” se v preteklost obrača Oskar Kogoj.

V tistem času je Kogoj svojim stvaritvam skušal vdahniti slovensko identiteto. Tako se je lotil tudi omenjene smučke, pri čemer je posegal v zakladnico kulturne in materialne dediščine. S svojimi smučarskimi izkušnjami si ni mogel pomagati, priznava: “Da, enkrat v mladih letih sem si kupil smučarsko opremo. Tri zime zapored na Lokvah ni bilo snega in sem skoraj obupal. Potem ga je nekaj le zapadlo in sem se spustil po hribu. Drugače kot naravnost ni šlo in s tem je bilo moje smučarije konec.” Za Elan je oblikoval tudi teniški lopar, tekmovalni lok, podobo rajske ptice (Elanovo priznanje Ingemarju Stenmarku, Bojanu Križaju in Mateji Svet) in skulpturo smučke za Bojana Križaja.

V Münchnu so jo ukradli

“Ko smo si njegov prototip ogledali, posebej naš tehnični kader ni mogel verjeti, da je to izdelek smučarsko nepismenega Primorca,” pravi tedanji direktor Elana Uroš Aljančič. “Sodelovanje z gospodom Kogojem je bilo potem čudovito. Ko je prišel z idejo, da bi izdelal idejni osnutek smučke, iz katere je potem nastal MBX, sem na predlog takoj pristal, saj me je s svojim nastopom prepričal, da ima idejo že rojeno. Nad MBX-om, so bili posebej navdušeni Američani in Japonci, tako da je pri tej smučki šlo vse po ekspresni poti, od prototipa do testiranja in potem predstavitve v Münchnu leta 1990,” nam je povedal Uroš Aljančič.

Kogoj se spomni, da je s tiste predstavitve v Münchnu par smuči nekam izginil, očitno so ga ukradli. Smučka MBX je navdušila smučarski svet in tudi ljudi v krogih industrijskega oblikovanja. Potovala je na sejme in v muzeje širom sveta. S prijateljem sta se s temi smučmi v Madonni di Campiglio pojavila, ko jih večina še ni poznala. Ko sta se približala vstopni postaji žičnice, je k njima pristopil žičničar in z dlanjo spoštljivo pogladil nežno zaobljeni zgornji rob smučke. Takšne še ni videl in tudi kasneje sta bila z njo deležna precejšnje pozornosti.

Elan MBX Lightspeed - skok v 21. stoletje se glasi naslov na naslovnici Elanovega glasila Smučina iz januarja 1990. “Pred nekako dvema letoma je g. Oskar Kogoj, industrijski oblikovalec svetovnega slovesa, prišel z idejno rešitvijo, ki je bila osnova projekta MBX,” pišejo Elanove Smučine. Pisec pojasnjuje, da je s povsem novim pristopom h konstrukciji šlo za uvajanje in testiranje povsem nove tehnologije. Dotlej sta bili namreč poznani le dve konstrukcijski obliki smuči - pravokotna in trapezoidna. Pri MBX-u pa ima eliptična monoblok konstrukcija določene prednosti: večjo torzijsko odpornost, omogoča neposreden prenos smučarjeve energije na robnik smučke, smučka je lažja, njena masa je nadzorovana, ima večjo nihalno frekvenco in krajši nihalni čas in je odpornejša proti trajnim deformacijam, so ugotovili Elanovi strokovnjaki po številnih testiranjih. Svoje prednosti je prispevala še zaobljena oblika pete.

Razvoj tudi v najtežjih časih

Elan je v osemdesetih letih zašel v hude finančne težave. Te so v svojih razsežnostih prišle na dan leta 1990 in se potem nadaljevale v času tranzicije ter do današnjih dni, ko je slovenski paradni konj naprodaj. Kljub temu njegov razvoj nikoli ni zastal, nasprotno, znova in znova je presenečal s svojimi inovacijami. Vrhunec je bil seveda pojav carving smuči z nastavljivim stranskim lokom, ki omogočajo tako imenovano zarezno tehniko smučanja.

Zametki današnje carving smučke segajo že v 19. stoletje, toda tisto, kar imamo danes, so razvili v razvojnem oddelku Elana z že omenjenim Andrejem Robičem, s Pavlom Škoficem in z Juretom Frankom (s solkanskim smučarjem imata skupna le ime in priimek). Robič je že v sedemdesetih letih pot h carvingu zasnoval s smučko uniline, nadaljevanje zgodbe sta pomenili VSS servo in retro, ki se sicer nista uveljavili, nakar je leta 1988 SCX osvojil smučarski svet. Kot rečeno, se je vmes pojavil model MBX (zakaj ga danes skoraj ne omenjajo, je vprašanje). Smuči SCX so začeli krajšati za sezono 1994/1995 in takšne je v začetku sprejel predvsem ameriški trg. SCX SW je bila leta 1995 v Ameriki razglašena za smučko leta, v naslednji sezoni je delež prodaje carving smuči že presegel delež klasičnih. Drugod po svetu so se temu približali šele leto ali dve kasneje. Težko je razumeti, da je carving dokončno izrinil v pozabo klasične “sulice” šele, ko se je z njim na trgu predstavila tudi Elanova evropska konkurenca.

Mnenja o tem, ali je Elan zapravil priložnost za patentiranje carvinga, so deljena. Eni so menili, da gre zgolj za vprašanje centimetrov pri merah smučke in da ga tako ne bo moč zaščititi (v Evropi je moč zaščititi le tehnologijo). Drugi so prepričani, da bi Elan lahko v tem pogledu iztržil več. Vendar konkurenca patentiranemu carvingu najbrž ne bi “dovolila” preboja v svetovni pokal v alpskem smučanju.

Uroš Aljančič nam je o tem povedal: “Osebno se nikoli nisem navduševal za preveč zaščite, saj je bil moj moto že takrat 'permanent innovation' oziroma vedno pred konkurenco.”

Najnovejšo, Amphibio 4D, v Elanu opisujejo kot nadgradnjo pred štirimi leti predstavljene amphibio tehnologije, ki združuje tehnologiji camber in rocker v isti smučki. Camber zagotavlja večji oprijem robnika, rocker pa hitrejše in bolj neposredne zavoje.

Bo Elan ostal v Begunjah?

Kot rečeno, je Elan v vseh svojih 70 letih, tako v dobrih kot v slabih časih, vse moči vlagal v razvoj. V petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja je svoj program ambiciozno širil z izdelavo čolnov, kajakov, kanujev, jaht, teniških in badminton loparjev, opreme za namizni tenis, cepinov, orodja za gorska reševanja, dirkaških in rekreacijskih sani, vodnih skuterjev, športnih oblačil ... Leta 1963 je ustanovil inštitut za inovacije, ki je dve leti kasneje uveljavil prvo patentirano rešitev.

Na prvem mestu so ves čas ostajale smuči, pri čemer je poleg razvojnega inštituta imel največ zaslug za njihovo uveljavljanje legendarni Ingemar Stenmark. Njegovih rekordnih 86 zmag na elankah v svetovnem pokalu bo še dolgo težko dosegljiv cilj prihodnjih smučarskih rodov. Elan je v njegovem času postal eden največjih smučarskih proizvajalcev smuči na svetu in leta 1984 je kar 168 tekmovalcev v različnih disciplinah tekmovalo na Elanovih smučeh, med temi tudi slovenski smučarski legendi Bojan Križaj in Mateja Svet, srebrni olimpijec Jure Franko in še mnogi drugi.

Posebno poglavje si zasluži tudi Elanova smučka za smučarske skoke, s katero naši in tuji tekmovalci še vedno letijo do rekordov in lovorik.

Iz znanih, manj znanih in tudi neznanih razlogov je danes Elan, ki zaposluje 600 delavcev, v položaju, da bo morala država svoj večinski delež v njem verjetno prodati.

Za nakup se potegujeta češki Sporten, ki izdeluje smučarsko opremo, in ameriško podjetje Boba slovenskega poslovneža Roberta Antulovića. Čehi obljubljajo, da imajo z Elanom dolgoročne in strateške načrte in da ostajajo v Begunjah. Podobno naj bi obljubljali v ameriškem podjetju, pri čemer spominjajo na že uveljavljen sloves Elana na ameriškem trgu.

“Glede na ves potencial, ki ga ima tako v razvoju kot tudi v dizajnu, je Elan lahko vodilna blagovna znamka. Lastnik bi moral le dovolj samozavestno ta potencial prepoznati in aktivirati vse rezerve, ki so še vedno v vseh poslovnih procesih Elana. Za nekoga, ki ima rad panogo prostega časa, je Elan velika poslovna priložnost,” je prepričan nekdanji direktor Uroš Aljančič.

Pred dnevi je iz gospodarskih krogov prišla vest, da je ameriška banka Bank of America Merrill Lynch s slovensko Družbo za upravljanje terjatev (DUBT) sklenila pogodbo o nakupu terjatev do štirih slovenskih podjetij, med katerimi je tudi Elan (ob njem pa še ACH, Polzela in Adria Airways. Kupnina ostaja skrivnost, neznanka ostaja tudi to, kaj nakup pomeni za lastniška razmerja v Elanu. Če bo Merill Lynch poravnal nedovoljeno državno pomoč Elanu, bi lahko postal njegov lastnik. Medtem pa je češka družba Sporten že odkupila 14-milijonsko terjatev Gorenjske banke do Elana ...

DAVORIN KORON

---