Ženske prsi ne bi bile tako čudovite, če ne bi imeli možganov

Mojo pozornost je dr. Blaž Koritnik pritegnil z malega ekrana. Ob svetovnem dnevu možganov so ga namreč kolegi z nacionalne televizije povabili v osrednjo informativno oddajo. Pritegnil pa me ni samo zaradi snovi, ki človeka nedvomno zanima, pač pa zaradi svojega zelo jasnega izražanja o tej zapleteni in nagubani gmoti, ki jo imamo ljudje v glavi.

Nevrolog dr. Blaž Koritnik, 41-letni Ljubljančan z družino s tremi otroki, se možganom znanstveno posveča že več kot desetletje. Zaposlen je na Nevrološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Poučuje nevrologijo na Medicinski fakulteti v Ljubljani in je tudi predsednik SiNAPSE, Slovenskega društva za nevroznanost. Na Primorskem pa sodeluje pri pouku biopsihologije na Fakulteti za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije ter kot nevrofiziolog v Ortopedski bolnišnici Valdoltra.

> Možgani so ob ženskih prsih najčudovitejši organ, kar jih imamo ljudje. Koliko jih pravzaprav poznamo?

“A ženske prsi ne bi bile najčudovitejše, če ne bi imeli možganov. Možgani so tisti, s katerimi lahko to čudovitost zaznamo in občudujemo. Možgani na pogled res niso tako lepi, skrivajo pa v sebi neskončno skrivnosti. Na vprašanje, koliko jih poznamo, je težko odgovoriti. Poznamo sicer osnovne zakonitosti njihovega delovanja in zavedamo se, da jih poznamo zelo malo. Bistveno manj kot kateri koli drug človeški organ v telesu.”

> Smo se premalo ukvarjali z njimi, so nam bile tehnologije nedosegljive?

“Vsekakor so najbolj zapleten in najbolj kompleksen organ. Vzemiva za primer srce, ki je zelo enostavno v primerjavi z možgani, pa je trajalo dolga stoletja, da so ugotovili, kako funkcionira. Seveda tudi ni bilo tehnologij in načinov, da bi jih sploh lahko podrobneje raziskovali. V preteklosti se je pravzaprav o možganih največ odkrilo iz njihovih poškodb. Poškodbe so se odražale v človekovem obnašanju in na podlagi tega so nastajali glavni izsledki v prejšnjih stoletjih. Tudi še v preteklem stoletju, v prvi in drugi svetovni vojni. Zadnja desetletja pa so nam omogočila, da lahko preučujemo tudi zdrave možgane. Ni nam več treba glave odpreti in možgane vzeti iz nje, pač pa jih lahko slikamo in lahko merimo njihovo delovanje pri živem in zdravem človeku, ne da bi mu s tem škodili.”

> Vidite, kateri deli so aktivni?

“Tako je. Kateri deli so aktivirani in kako.”

“Veliko procesov teče v naši glavi na nezavedni ravni. In to ves čas.”

> Merite ob določenih aktivnostih tudi količine hormonov v krvi? Kateri se pri določeni aktivnosti izločijo?

“Načinov za merjenje delovanja možganov je več. Eden izmed njih je, da opazujemo samo spremembe krvnega pretoka v možganih, drugi je, da merimo njihovo električno aktivnost. Za delovanje možganov so poleg hormonov še bolj pomembni živčni prenašalci.”

> Transmiterji?

“Tako je, dopamin, acetilholin, noradrenalin, serotonin in ostali. Danes namreč obstajajo načini za merjenje, kako živčni prenašalci omogočajo komunikacijo med živčnimi celicami.”

> Katero odkritje o možganih v zadnjih dvajsetih letih vas je najbolj presenetilo?

“Daleč najpomembnejše se mi zdi spoznanje, staro dobro desetletje, da možgani delujejo kot omrežje. Da to niso samo centri, kot je denimo center za govor ali center za ljubezen in tako naprej, pač pa so področja med seboj povezana v omrežja. Da gre pravzaprav za način delovanja, ki ga opazimo tudi v drugih sferah narave in družbe: denimo pri socialnih omrežjih, kot je facebook, ali v letalskem prometu. Pomembni centri ali vozlišča se povezujejo med seboj na globalnem nivoju, vsak od teh pa še z manjšimi v svoji okolici na lokalnem nivoju. Takšno omrežje potem deluje kot celota.”

> Zdi se, da delujejo strašno zapleteno? Morda pa so bolj enostavni?

>“Ne delujejo enostavno. Mi si njihovo delovanje skušamo poenostaviti. Najbrž delujejo še veliko bolj zapleteno, kot si je človek sploh sposoben predstavljati. Naši možgani skušajo ves čas stvari poenostavljati in iskati razlage za vse pojave okoli nas.”

Mi smo naši možgani

> Sama sem prepričana, da so tako narejeni, da nam ne pustijo blizu čisto do konca.

“Seveda, trčimo ob filozofsko vprašanje, ali lahko naši možgani razumejo sami sebe. Ali so dovolj sposobni, da bi se razumeli.”

> Lani me je osupnilo dejstvo, da človek nima svobodne volje, da možgani pripravijo, denimo, premik skodelice za kavo, preden pride ta premik v našo zavest. Torej pripravijo tudi naše misli?

>“To ni povsem tako in si je zadevo mogoče različno razlagati. To so sicer (bolj in manj posrečene) interpretacije nekaterih nevroznanstvenih študij iz osemdesetih let. A pri tem je bistveno, da si ne smemo razlagati, da smo nekaj mi, nekaj drugega pa naši možgani. Mi smo naši možgani. To nista dva, to je eden.”

> Nedvomno …

“Težko rečemo, da naši možgani vedo prej …”

> V mislih imam našo zavest, s katero se identificiramo. Da se v naših možganih zgodi že vse prej, kot se tega zavemo, je strašno osupljivo, se vam ne zdi?

“Veliko procesov teče v naši glavi na nezavedni ravni. In to ves čas. Vse stvari, ki jih počnemo, počnemo samo v določeni meri zavedno. Nekatere stvari počnemo torej tako, da se jih zavedamo, ogromno pa jih poteka, lahko tudi tako rečemo, na avtomatskem, podzavestnem nivoju. In vse to skupaj kot celota smo potem mi. Vedeti moramo torej, da je vse, česar se zavedamo, samo del procesov, ki tečejo v možganih in nas definirajo kot osebnost.”

> Človek se mora v življenju vseh gibov naučiti, od hoje in pisanja do piruete ali skoka v vodo …

“To je sicer res, a prav hoja je denimo take vrste gib, ki ima močno podlago v tem, kako je naše živčevje zgrajeno. V hrbtenjači so živčne celice organizirane kot procesorji, generatorji vzorcev, ki omogočajo, da hodimo. Pa še cela vrsta drugih, kompleksnih gibov je takšnih, recimo kihanje, zehanje. To so zelo kompleksni gibi, ko mora človek v pravem zaporedju uporabiti prave mišice. To so vzorci, ki so nekako sprogramirani.”

> Človek ima že tako nenavadno slab občutek, da je v celoti sprogramiran, ne samo pri kihanju in kašljanju.

(se zasmeje) “Veliko stvari je že zapisano v nas.”

> Po mojem imamo od rojstva tudi danost, da se misli v določeni situaciji preprosto porodijo … Vsaj tiste, ki zadevajo obče človeško. Dobro se spominjam občutka, ki me je spreletel pri kakšnih šestnajstih, ko mi je knjiga, ki sem jo prebirala, neke misli spravila do zavesti in se mi je zdelo, da sem to pravzaprav že od nekdaj vedela …

“Mislim, da to, o čemer pripovedujete, zadeva to nezavedno raven v človeku, bazo, ki jo že imamo v svojih možganih, kjer so informacije in znanje organizirani po določenem sistemu; potem pa mi iz te baze samo črpamo. Veliko miselnih procesov deluje na ta način. Da vam torej neka stvar iz okolice sproži kup asociacij, ki so shranjene in med seboj povezane v naših možganih. Človeški spomin ni takšen, kakršen je spomin računalnika in ni omejen z gigabajti, ampak je praktično neskončen, saj nova znanja lahko nalagajo na že obstoječo strukturo.”

“Čustva so prav za to narejena, da nas usmerjajo tja, kamor hočemo, in stran od tam, kamor nočemo.”

> A tudi izpodrivajo.

“Seveda, tudi izpodrivajo. In prav je tako. To je zdrav mehanizem. Če bi se nam namreč vse naložilo, nam vse ostalo v glavi, bi bilo bistveno slabše, kot če zadrži spomin samo pomembne stvari.”

> Naš spomin torej opravlja selekcijo.

“Res je. Tudi možgani se tako razvijejo. Na začetku je namreč ogromno povezav med živčnimi celicami, potem pa propadajo, in to že v zgodnjem otroštvu, zato da tiste, ki so močne, ostanejo, da se določeni vzorci krepijo. Če pa se začnejo v možganih spomini preveč izgubljati, pa je lahko zelo hudo in znak bolezni.”

> Poglejte, če človek kaj opazi pri staranju, je ravno pešanje spomina. Pešanja številnih drugih miselnih operacij, ki ne začnejo upadati šele v visoki starosti, pač pa mnogo prej, kot so na primer inventivnost, duhovitost in še veliko bi se našlo, pa se skoraj, razen izjem, komaj zaveda. Zakaj je tako?

“Morda zato, ker je spomin relativno definirana stvar. Nekaj si človek zapomni ali pa si ne zapomni. Težko bi ne opazili, da se nečesa nikakor ne moremo spomniti. Pri delovanju drugih funkcij, kako se denimo odločamo in načrtujemo, pa je spremembo že težje opaziti. V resnici nam vse funkcije v možganih s staranjem postopno slabijo, pri nekaterih hitreje, pri drugih počasneje, pri mnogih žal tako hitro, da je to znamenje bolezni.”

> Če se človek preživlja s pisanjem, marsikaj tega opazi. Že zelo zgodaj tudi odkrije, da se nobena misel, ne pametna ne neumna, ne zgodi po njegovi volji in ima vtis, da se najboljši stavki naredijo kar sami.

“Se kar zgodijo?”

> Seveda, a vendar si zanje človek prizadeva, zato se nikakor ne morem sprijazniti s tem, da človek nima svobodne volje.

“Sam se ne strinjam s tem, da človek nima svobodne volje. Mislim, da obstaja svobodna volja, le mehanizmi, kako svobodna volja teče, niso povsem razjasnjeni. Z meritvami delovanja možganov ni mogoče povsem izmeriti, kako je s tem. Obstaja namreč še velik razkorak med osnovnimi nevrobiološkimi mehanizmi, ki jih študiramo nevroznanstveniki, od molekul dalje, in tem, kaj smo kot ljudje. Gre za filozofske, etične vidike. Med temi pristopi je včasih težko potegniti vzporednice, saj tvegamo, da bomo potegnili napačne, če bi sklepali iz nekih osnovnih mehanizmov delovanja možganov na nivoju molekul kar neposredno na to, kako se denimo vedemo v družbi. Nekatere pojave pa vendarle dobro poznamo: na primer vpliv transmiterjev, hormonov …”

> Ste me popolnoma potolažili, saj zadeva vprašanje odgovornosti.

“S takšnimi študijami niso želeli dokazati, da smo upravljani, da nimamo zmožnosti lastnega odločanja. Res pa je, da je to, kako reagiramo, vedno odvisno od nekih zunanjih dejavnikov. A mi imamo možnost odločanja, spreminjanja našega odziva. Včasih reagiramo zelo refleksno, kar pomeni, da se bomo, ko se nekaj zgodi, vselej odzvali na enak način, lahko pa te reakcije oplemenitimo, tudi tako, da jih povsem spremenimo.”

V življenju nas usmerjajo čustva

> Moja hipofiza pade na določene stvari znova in znova …

“(se glasno smeje) Nismo pa samo racionalni. Moramo se zavedati, da je zelo pomemben vidik našega delovanja tudi čustvovanje. To, kar nas usmerja v življenju, so čustva. Čustva so prav za to narejena, da nas usmerjajo tja, kamor hočemo, in stran od tam, kamor nočemo. Vsem rečem dodajajo nekakšno motivacijsko vrednost. Pri večini naših na videz zavestnih, racionalnih odločitev imajo pomembno vlogo čustva.”

“Naši možgani so narejeni in so se v evoluciji razvijali tako, da iščejo to, kar je prijetno, kar je dobro, kar nam godi, in takrat se najbolje počutimo.”

> O nekaterih stvareh, ki zadevajo človekova primarna čustva, se pri svoji odločitvi zagotovo ne moremo bolj zmotiti kot prav po preudarku …

“Res je. Čeprav ne vedno.”

> Včasih sem mislila, da vse, kar vpliva na naše možgane, prihaja od zunaj. Zdaj se mi zdi, da to silno razkošje doživljanja mora vlivati tudi znotraj možganov drugo na drugo.

“Možgani dobivajo od zunaj preko vseh čutil ves čas številne informacije. Iz teh informacij pa si šele v možganih sestavimo notranji svet. Ta pa ni samo direktna preslikava stvarnosti in tega, kar se v tej stvarnosti dogaja, pač pa je notranja interpretacija te stvarnosti. In ta notranji svet je v resnici svet, v katerem človek živi. In ti naši notranji svetovi se razlikujejo od človeka do človeka. Vaš notranji svet je nekoliko drugačen od mojega.”

> Res je. Ne povsem, a vendar zelo drugačen …

“To je čudovitost naših možganov. Tudi če sediva v popolnoma identičnem zunanjem svetu, so te najine notranje interpretacije različne. To je ena od glavnih sposobnosti naših možganov, da ves čas interpretirajo to, kar se dogaja zunaj.”

> To nas pravzaprav tudi ščiti pred realnostjo, ki ni vselej lepa, da preživimo.

“Da, seveda. Mi temu zunanjemu svetu v naših možganih še kaj dodamo, nekatere stvari poudarjamo, druge zanemarjamo, nekatere preprosto odštejemo, s čimer si skušamo ustvariti svet, v katerem se bomo najbolje počutili.”

> Nekje sem brala, da so si možgani sposobni, dokler so zdravi, pobarvati svet na zeleno, rdeče, rumeno …

“Tudi na črno …”

> Če doživiš kaj zelo hudega. A če si kar naprej barvaš na črno? To je bolno.

“To je seveda hudo. A mislim, da je prav, da si znajo tudi zdravi možgani kdaj kaj pobarvati v temnejše odtenke. Temu bi lahko rekli tudi motivacijska karta. Da torej vse, kar se nam dogaja, možgani pobarvajo; na rumeno tisto, kar nam je všeč, če nas to vodi k čemu, kar bo za nas dobro. Lahko je to dekle, lahko hrana, lahko knjige …”

> Lahko družabnost …

“Seveda, vse, kar človeku dobro dene.”

> Po tem vrstnem redu: gibanje v naravi, gibanje v postelji, ustvarjalnost, družabnost, koristnost, a ta na zadnjem mestu …

“Ampak to je vaša lestvica. Mnogim je motiv za gibanje v naravi prav to, da jim koristi.”

> Kako utrujajoče! Se vam ne zdi bolj blagodejno za zdravje, če hodi človek v naravi, ker v tem preprosto uživa?

“Zagotovo, zagotovo. Imamo pa en del naših možganov, ta sprednji del (z roko si drži čelo, op. a.), ki se je v evoluciji prav pri človeku razvil nazadnje in najbolj. Ta del je sposoben številnih čudovitih reči, na žalost pa tudi tega, da zna zavirati naše hedonistične vzgibe. Da zna reči: Ne, danes pa ne greš v naravo, ker moraš narediti to in to za službo, ker mora biti jutri zadeva končana.”

> A vse se zdi, da se je človek zaradi vseh silnih civilizacijskih pridobitev, prisiljen vračati k svoji evolucijski danosti? Koliko ljudje danes pretečejo, da lahko prenesejo ta čudoviti civiliziran svet, kjer je naglica strahovita in od povsod kaj piska, od telefonov do bankomatov in blagajn!

“Veliko je breme sodobnega sveta za človeka, tudi zaradi teh prilagajanj, odrekanj ... Naši možgani so narejeni in so se v evoluciji razvijali tako, da iščejo to, kar je prijetno, kar je dobro, kar nam godi, in takrat se najbolje počutimo. Z družbenim razvojem smo to precej spremenili. Zdaj ljudi pogosto ne vodi več želja po zadovoljstvu - no, ene manj, druge bolj - čeprav je zelo lepo, če nas ti občutki še vodijo ...”

Možgane spodbujajo svobodne dejavnosti

> Mar človek zaradi pritiskov sodobnega načina življenja ta občutek izgublja?

“Mislim, da ga zaradi vseh sodobnih stisk in pritiskov človek zares izgublja. V sodobni razviti družbi je toliko nekih zahtev, toliko podatkov, dogodkov. Tipičen pojav je internet, pri čemer nikakor ne podcenjujem njegove koristnosti. Možgane spodbujajo tiste dejavnosti, ki omogočajo več svobode, ponujajo bogatost občutenj in možnost razmišljanja. V tistih stvareh, ki so zelo definirane in možgane obremenijo na točno določen način, ni prav veliko svobode. Televizija na primer človeka napade preko glavnih senzoričnih kanalov (vid in sluh) z zelo definiranimi informacijami in ne pušča toliko možnosti za interpretacijo … Knjiga je nekaj povsem drugega, saj daje možganom dovolj svobode, da lahko soustvarjajo …”

“Opuščanje druženja je lahko tudi znak oziroma posledica slabšega delovanja možganov.”

> Imate tudi vi tako izkušnjo, da nas naši možgani nagradijo, ko opravimo določen napor, pa naj gre za osvajanje punce, diplomo, tek, veliko življenjsko stisko ali ledvični napad, saj se, ko nam odleže, počutimo naravnost blažene … Da človeku zlahka pridobljene stvari pravzaprav ne pomenijo prav veliko …

“Za majhne vložke so tudi majhne nagrade. Če se za nekaj bolj malo potrudimo, se v možganih ne bo sproščalo toliko prijetnih hormonov, kot se ob oziroma po večjem naporu. Veliko truda pomeni tudi velik miselni napor za možgane in marsikdo ni pripravljen toliko truda vložiti, zato da bi kasneje doživel to odloženo zadovoljstvo. Tipičen primer je šolanje. Koliko časa je treba hoditi v šolo, da nekoč nekaj dosežeš. To je veliko žrtvovanje na dolgi rok, ko naposled doživiš zadovoljstvo. Da prideš do tega, pa se je treba marsičemu odpovedati. Zelo enostavno: brez nič ni nič.”

> Človek ima tudi sprotna zadovoljstva pri tem.

“Seveda jih ima. Najbrž bi sicer bistveno težje dosegal oddaljene cilje z dolgoročnim odrekanjem.”

> Po mojem se možgani tako tudi spočijejo od velikega napora …

“Gotovo. To je neka nagrada, ki pomaga možganom, da se odpočijejo in regenerirajo. Tako delujejo hormonski in živčni mehanizmi. Ti biokemični procesi pa tudi pomagajo, da so možgani v izrednih razmerah sposobni tudi nadčloveških naporov. Na primer v vojni. Takrat se zberejo in do skrajnosti izkoristijo vsa razpoložljiva sredstva, da se nekaj doseže. Pa naj gre za telesno ali umsko dejavnost. V možganih odmeva sporočilo: še bom zmogel, še zmorem, še več. Očitno imamo te mehanizme, da zmoremo več, če okoliščine to zahtevajo.”

> Kaj je dobro za možgane, če jih želimo ohraniti zdrave?

“Recept je zelo enostaven. Tu ni nekih skritih formul. Poleg zdravega načina življenja so zelo pomembni telesna in miselna aktivnost ter pestrost tega, kar počnemo. Se pravi, da ne počnemo samo ene stvari intenzivno, pač pa da ohranjamo širino. Tudi druženje.”

> Tega potrebujemo z leti manj …

“Opuščanje druženja je lahko tudi znak oziroma posledica slabšega delovanja možganov. To namreč povzroči, da se človek začne umikati. Preprosto odkrije, da ni več zmožen koncentracije za dolge razgovore, da težko sledi pogovorom v večji družbi z več sogovorniki. Za to je namreč potreben napor. Možganom sicer na kratek rok ustrezajo enostavne stvari, kot je sedenje na kavču in gledanje televizije, da so v nekem svojem umirjenem svetu, a to ni dobro za ohranjanje in spodbujanje njihovega delovanja. Treba je iti ven, med ljudi. Potruditi se moramo, da ohranjamo družabne stike. In poskrbeti je treba za vedno nova doživetja.”

MAJDA SUŠA

---