Želeli so povezati začetek in konec druge svetovne vojne

Od Trsta do Gdanska je dobrih tisoč kilometrov. Pot so nekoliko podaljšali. Hote in nehote. Zato se jim je številka tisoč naposled izpisala še v miljah. In anekdotah. Od začetnega presenečenja do končnega razočaranja so kolesarili skoraj dva tedna.

Diego Manna je takih podvigov že vajen. Navdih za tovrstno preživljanje počitnic je dobil pri someščanu Paolu Rumizu. Znani novinar in pisatelj je namreč pred leti v družbi dveh prijateljev kolesaril od Trsta do Carigrada, iz česar je nastal potopis. “Ko sem prebral knjigo, sem sklenil, da moram poskusiti nekaj takega,” pravi Manna. Šel je do Berlina. Njegov prijatelj in sopotnik Eric Medvet je takrat predlagal, da bi podvig poimenovali rumiziada - po vzorniku Rumizu. Manna je doslej zbral že šest “rumiziad”. Po nemški prestolnici je prišla na vrsto Budimpešta, nato München, Krakov, Boka Kotorska in letos Gdansk.

Rumiz jim je zavidal

Tudi družba se iz leta v leto spreminja. Letos se jih je na pot odpravilo sedem. Vsi so iz Trsta, stari so med 35 in 40 let. “Gdanska nismo izbrali naključno,” razloži Marco Massimiliani. “Želeli smo povezati Jadransko in Baltsko morje ter začetek in konec druge svetovne vojne. Gdansk je namreč simbolno mesto, kjer se je vojna začela, Trst pa je eno tistih mest, ki simbolizira konec vojne.”

Odpravili so se osmega avgusta ob osmih in osem minut. Preden bi pritisnili na pedale, so pred osrednjim tržaškim trgom Unità skočili v morje. Vrgli so se na način, ki mu v Trstu pravijo “klanfa”. Vode se najprej dotakneš s konico rok in nog, nato še s preostalim telesom. Na pomolu jih je presenetil pozdrav. “Gospod se nam nenadoma približa in se nam predstavi: 'Sem Paolo Rumiz',” obnavlja Guy Fabricci. Pisatelj je za namero sedmih kompanjonov izvedel na internetu. Ne da bi ničesar napovedal, jim je prišel zaželet srečno pot. Z njimi je tudi prekolesaril prve kilometre po tržaških ulicah. Nato se je poslovil in jim zaupal, da jim strašansko zavida.

Prvi dan so prišli do Ljubljane. Njihova običajna dnevna “porcija” kolesarjenja je pač zaobjemala dobrih 100 kilometrov. Drugo noč so prespali v Šentjažu, naslednji dve noči v Avstriji, še dve na Češkem in ostalo na Poljskem. Prenočevali so v hostlih in gostiščih. Po 1552 kilometrih so 20. avgusta sredi popoldneva prišli v Gdansk. Naslednji dan so prekolesarili še zaliv na severu mesta, da bi se jim pod kolesi nabralo več kot 1600 kilometrov, kar odgovarja tisočim miljam. “Skupno smo prevozili 1660 kilometrov,” povzame Manna. Pred tem so kar nekajkrat morali kreniti s poti. Prtljaga je bila sicer skromna, a pod njeno težo so se vsekakor kvarila kolesa. Zato je bilo treba iskati trgovine z nadomestnimi deli.

“V najvišji popolnosti začutiš svoje telo”

Vtise s poti opisujejo v treh. Na pivo sredi Trsta so prišli Fabricci, Manna in Massimiliani. A to ne pomeni, da se je zgodilo kot v vesternu Veličastnih sedem, kjer štirje zmanjkajo. Tudi Ivan Lo Vullo, Paolo Stanese, Marco Svevo in Emanuele Deseira so živi in zdravi. A na ta večer, teden po končanem podvigu, so pač zasedeni. “Vzponi niso bili tako hudi, saj smo vedeli, da vedno sledi spust,” obrazloži Fabricci. “Najhuje je bilo zaradi vetra. Na Poljskem je štiri dni neprestano pihalo. K sreči vsaj nismo imeli dežja. Samo en popoldan je bila drobna toča.”

Polovico poti so opravili po kolesarskih stezah, drugače pa so se držali podeželskih cest. “Velikih mest smo se izogibali. Tam je stresno zaradi prometa in številnih križišč. Najlepše je kolesariti v naravi.” Fabricci doda: “Ko kolesariš, čutiš vonj narave.” Manna našteje, da so srečali čaplje, labode, krave ter da so sredi nižin videli zelene jase, kot da bi bili sredi Alp. Vsi trije v en glas so k temu dodali, da je kolo najprimernejše prevozno sredstvo za potovanja. Ne greš prepočasi, ne greš prehitro. Vidiš, česar ti drugi načini potovanja ne omogočajo. “Se pa tako potovanje splača predvsem zaradi osebnega zadoščenja,” doda Fabricci. “V najvišji popolnosti začutiš svoje telo. To je enkratno.”

Bilo pa je tudi razočaranje. Ko so prišli do zaliva na severu Gdanska, so spoznali, da so tam lepe plaže z belim peskom. Je pa obala preveč plitka. Noben pomol ne pomaga, voda je povsod prenizka, da bi skočil. Značilne tržaške “klanfe” zato niso mogli ponoviti, v morje so pač morali skočili kar iz morja. Kot delfini. “Za povratek smo najeli kombi,” sklene Massimiliani. “Potovali smo od jutra do večera in to je bil najgrši del potovanja. Začutili smo utrujenost in žalost, ker v nasprotnem vrstnem redu vidiš kraje, ki si jih med potjo. V eni uri prevoziš razdaljo, ki si jo poprej prekolesaril v enem dnevu.”

Spijejo pivo in nekdo iz trojice se spomni: “Vezna nit potovanja je bila tudi zapoved, da moraš plačati 'rundo', če slučajno padeš ali če nerodno nasloniš kolo.” Padcev - brez posledic - ni manjkalo. Tisočim kilometrom in miljam so očitno pristavili še tisoč izpraznjenih kozarcev.

PETER VERČ

---