Zdravje iz buč in bučnih semen

Buče sodijo med najstarejše zelenjadnice in arheološki ostanki v Mehiki pričajo, da so jih uporabljali za prehrano že pred 12.000 leti. Prevladuje prepričanje, da je že paleolitski človek grizljal bučno seme in si tako pridobil pomembna olja. Semena, stara najmanj 7500 let, pa dokazujejo, da so buče vsaj toliko tudi že kulturne rastline in so jih namerno gojili.

Za ameriške staroselce so bile buče zelo pomembno živilo, vendar so jih uporabljali tudi v druge namene. Lupine so narezali na trakove, jih posušili in spletali rogoznice in druge uporabne predmete. Semena pa so pražili zaradi boljšega okusa. Ker so bile buče polne semen, so med Indijanci veljale za simbol rodovitnosti ter znamenje bogastva in veselja do življenja. V času Majev in Aztekov so buče sadili skupaj s koruzo in fižolom, saj so spoznali, da znajo “v harmoniji živeti na isti njivi kot dobri bratje in sestre”. V Evropo so buče prišle šele po letu 1500; bile so med tovorom, ki so ga ob vrnitvi iz Amerike pripeljale Kolumbove ladje.

Na jedilniku že 400 let

Nam najbližje, na gimnaziji v Gradcu, se je buča prvič pojavila na jedilniku dijakov že leta 1596. Desetletje prej sta učenjaka Matthiolius in Camerarius popisala zdravilne učinke uživanja buč, med drugim za odvajanje vode iz telesa. V 17. stoletju so jih priporočali pri vseh obolenjih želodca, ledvic in mehurja. Hvalila jih je tudi Sv. Hildegarda in jih priporočala za hrano bolnih in zdravih.

Danes poznamo veliko sort buč, najbolj razširjena je navadna buča (lat.: cucurbita pepo L). Domača imena so: bíla, cuka, koča, malovina, plotnica, tikva ... Poznamo pa tudi bučke (lat.: Cucurbita patisons), potem muškatne buče (lat.: cucurbita moshata duch) in orjaške buče (lat.: cucurbita maximus). Vse buče sodijo med bučevke (lat.: cucurbitaceae), kamor sodijo tudi melone, lubenice in kumare.

Buče so razširjene po vsem svetu. Nekoliko presenetljiv je podatek, da kar 80 odstotkov buč uporabijo v pekarski industriji, komaj 10 odstotkov jih predelajo v olje, 10 pa porabijo za druge namene. Tiste, iz katerih semen stiskajo bučno olje, so ponavadi namenjali za krmo živine. Štajercem in Prekmurcem bučno olje pomeni prav toliko kot nam Primorcem oljčno olje, zato skoraj ves pridelek buč namenijo za stiskanje v olje.

Kaj buče vsebujejo?

Buče vsebujejo skoraj 95 odstotkov vode, le nekaj odstotkov sladkorja, zato imajo malo kalorij. Za dober odstotek je beljakovin in balastnih snovi. So bogate z vitamini in minerali. Od vitaminov so v bučah vitamini C, B1, B2, B5, B6, E, posredno A iz karotenoidov in vitamin K. Med minerali so: cink, kalij, magnezij, baker, železo, kalcij, jod, selen in mangan, mnogi v idealnem medsebojnem razmerju. Pomembno je vedeti, da so buče odličen vir zaščitnih karotenoidnih snovi in v manjši meri tudi flavonoidov. Karotenoidne snovi so v bučah zlasti v obliki alfakarotena, betakarotena, beta-kriptoksantina, luteina, likopena in zeaksantina. Pomembno je to, da vse te snovi delujejo skupaj in hkrati, saj je zdravilni sinergični učinek veliko močnejši.

Japonski znanstveniki so več let raziskovali vpliv teh snovi pri bolnikih z rakom na želodcu, dojkah, pljučih, debelem črevesju, danki in prostati. Pri vseh se je zmanjšalo tveganje za širitev raka, pri prostati pa so ugotovili, da rak sploh ne nastane pri rednem uživanju buč. Uživanje buč varuje pred stresom, krepi živčevje in možgane.

Za nastajanje vitamina A v telesu je pomemben zlasti alfakarotena iz buč. Ker je zraven še maščoba, vitamin A kar najhitreje lahko doseže notranjost jeder celic, kjer je središče telesnega in duševnega zdravja. Vitamin A tu spodbudi delovanje genov in celično presnovo. Posledica tega je povečano število celičnih organelov, ribosomov, ki zelo povečajo sintezo telesnih beljakovin v vseh celicah. Krepitev organizma se najprej občuti pri bolj krepki srčni mišici. Vitamin A varuje pred bakterijami, virusi in prostimi radikali, okrepi črevesno floro in stene črevesja.

Buče vsebujejo kopico prebavnih encimov, med njimi encima diastaza, meaza in emulzin, ki razgrajujejo škrob v sladkor in odplavljajo končne nerazgrajene škodljive ostanke iz telesa. Buče imajo tudi fitinsko kislino ali fitin, ki je ester inozitola s fosforno kislino. Ker spodbuja transport kalija, magnezija, kalcija in cinka po telesu, krepi delovanje srca.

Buče imajo tudi proteina edestin in globulin, katerih naloga je prenašanje bakra, maščob, tiroksina in železa prek krvi v celice; s tem izboljšujejo biokemične procese v telesu.

V bučnih semenih so večkrat nenasičene maščobne kisline omega 3 in omega 6, skupaj do 60 odstotkov, ter veliko nukleinskih kislin, ki popravljajo gene in nas pomlajujejo.

Vprašanja strokovnjakinji za zdravo prehrano lahko zastavite po elektronski pošti sobota@primorske.si ali na telefonski številki 01/518-53-45 in 041/647-645. Marija Merljak je skupaj s hčerko Mojco Koman tudi avtorica knjižnih uspešnic Zdravje je naša odločitev, Zdrava prehrana je prava odločitev in Knjiga za zdravo življenje, nedavno pa je izšla še knjiga Olja za prehrano, zdravje in nego telesa, ki jo je napisala skupaj s snaho Petro Jakob Merljak.

Blagodejne za moške in ženske

V bučnih semenih so še steroli oziroma fitosteroli, skvalen in barvila. Steroli v bučnih pečkah so posebnost. Najpomembnejši fitosterol je zagotovo delta-7-sterol, ki je sicer zelo redek med rastlinami in blagodejno vpliva na moško prostato. V enem gramu semen je kar 2,2, mg delta-7-sterola. V olju ga je več, in sicer 5 mg. Njegova molekularna struktura je podobna dihidrotestosteronu (DHT), ki nastaja v prostati iz moškega spolnega hormona.

Raziskave kažejo, da so velike količine DHT vzrok za bolezensko povečanje, divjo rast prostate. Vendar pa delta-7-steroli preprečuje vezavo in dodatno kopičenje molekul DHT v prostati, ker hitreje in lažje zasedejo prosta mesta na celičnih receptorjih. V semenih so tudi skvalen in barvila, med njimi klorofil in protoklorofil. Med beljakovinami v bučnih semenih so globulini za prenos bakra, maščob, tiroksina in železa po krvi ter edestin, legumin in vitelin. Zraven sta še redki aminokislini: kukurbitin in citrulin. Prva uničuje črevesne zajedalce, druga pa razgrajuje amoniak in ga izloča iz telesa. Za ženske je dobrodošel skvalen, ki spodbuja sintezo hormona vitkosti (DHEA) - dehidroepiandrosteron. Preprečuje nalaganje maščob okrog trebuha, zavira tudi staranje, ohranja mladost ... Semena ženskam okrepijo mišičje mehurja, zlasti po 40. letu starosti. Skvalen vsebujejo tudi oljčno olje, avokado in korenje.

Uporaba buč, olja in semen med ljudstvom

> Indijanska izročila pravijo, so iz buč pripravljali zdravila. Buče so razrezali, zmečkali in zmešali s studenčnico. To je bila hladilna kaša, ki so jo polagali na opečena mesta in rane. Na zvine in izpahe okončin so polagali ogrete bučne liste.

> Znana je bučna dieta za bolne na ledvicah in mehurju: bučno meso zrežemo na kocke, dodamo svež zrel paradižnik in nekaj čebule in vse to dušimo v lastnem soku. Ne solimo, dodamo pa nekaj sladke ali kisle smetane.

> Lase okrepimo, če zmešamo enaka deleža bučnega in oljčnega olja, vtremo v lase, prekrijemo z brisačo in pustimo čez noč; zjutraj speremo.

> Z bučnim oljem negujemo nohte na rokah in nogah: vzamemo po dve žlici bučnega in sončničnega olja, ju zmešamo in ju z vato nežno utiramo na nohte in kožico ob njih.

Bučna potica

Potrebujemo: vse sestavine za pripravo testa za potico. Tudi pripravimo ga enako, za nadev pa bučno olje, zmlete bučne golice, sladkor, po želji še vaniljin sladkor in cimet.

Priprava: razvaljano testo za potico najprej prelijemo s toliko bučnega olja, da premažemo vso površino. Nanjo potresemo zmleta bučna semena in sladkor, po želji še vaniljo in cimet. Oblikujemo potico in spečemo.

---