Za kosilo koprive, za večerjo solata s cvetovi

Malo domišljije, nekaj znanja, kanček previdnosti so sestavni deli recepta, kako vrt in bližnji gozdiček spremeniti v neskončni vir dobrot. To dobro ve Romana Marinšek Logar iz Volčjega Grada, navdušena zeliščarka in ljubiteljica rastlin.

Odpri galerijo

Romana Marinšek Logar je po poklicu biologinja in profesorica na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, po srcu pa zaljubljena v naravo in rastline. Ko je pred trinajstimi leti z družino kupila vikend na Volčjem Gradu, so se domačini šalili, da okrog njihove hiše ni nobenih rastlin več, ker naj bi vse končale v kuhinji.

Romano je vključevanje divjih rastlin v kulinariko zanimalo, še preden se je z eno nogo preselila na Kras. Še več, prepričana je, da sodobni človek v svoji prehrani snovi iz divjih rastlin še kako potrebuje: “Ljudje smo skozi zgodovino dajali prednost rastlinam, ki so imele visoko energijsko vrednost in donosnost. Sem sodita, na primer, krompir in pšenica. Pri tem pa smo iz prehrane izločili številne vrste rastlin in s tem snovi, ki so za naše zdravje ključnega pomena. Z divjimi rastlinami telo pridobi snovi, ki jih v vsakdanji prehrani sicer pogreša.”

Na vrtu divje rastline

Sprehod se ne prične v bližnjem gozdičku, ampak kar na dvorišču. Tu najdemo kopico rastlin nekoliko neznačilnih za vrt, pa vendar še kako uporabnih. Ne mine sekunda in Romana ima v rokah eno od številnih vrst mente, ki jih najdemo na Krasu: “Njeno ime je Braunov čober. Zelo veliko jo uporabljam za pecivo, namesto pehtrana, za čaj in sirup. Uporabni so tako cvetovi kot listi.” Bolj kot je okolje sušno, lepše bo Braunov čober dišal.

“Aroma večine kraških zelišč je odvisna od osiromašenosti zemlje in suhosti podnebja. Bolj kot se mora rastlina truditi, da preživi, bolj aromatična je,” pojasni naša gostiteljica. Letošnje deževno poletje je zato slaba novica za vse zeliščarske sladokusce.

Sršaj v čevelj za srečo

Že sva pri šesterokotni homulici: “To je še en primer rastline, ki rabi zelo sušno okolje, da lahko uspeva. Sprva sem jo želela posaditi tudi na gredico z več zemlje, pa se ni prijela. Spomnim se, da je takrat prišel sosed in mi rekel: 'Tole pa ne bo šlo'.”

Domačini na Volčjem Gradu vedo veliko o okoliških rastlinah, čeprav se je veliko znanja po drugi svetovni vojni, tako kot drugod po Krasu in verjetno tudi po Sloveniji, izgubilo. Homulica ima na Volčjem Gradu, kjer stoji cerkev sv. Janeza Krstnika, posebno vlogo, pravijo ji tudi mah svetega Ivana. Konec junija v vasi zopet obujajo navado pletenja venčkov, pri čemer uporabljajo prav homulico. Venčki naj bi po starem izročilu varovali hišo pred vsemi slabimi vplivi iz okolja.

Ni pa to edina vraža, povezana z zelišči. “Prvega maja zjutraj je treba na Volčjem Gradu pojesti frtaljo s koromačem. To varuje pred kačami in boleznimi,” pove Romana. Srečo je prinašal sršaj, nadaljuje: “To je vrsta praproti, za katero so mislili, da je zdravilna, vendar v resnici ni. Ljudsko izročilo pravi, da ima magično moč.” Sršaj so dajali v vzglavnike in za srečo v čevlje na kresno noč.

Plevel kot detergent

Že pokaže na lepi luk, ki je sicer stalnica v vinogradih in na njivah. Dokler je rastlina mlada, jo lahko uporabljamo namesto čebule in pora, odličen je v rižotah in frtaljah. Če pa ste spomladanski čas lepega luka zamudili, nič hudega. “Uporaben je tudi, ko se že razcveti. Ko naredite paradižnikovo solato, jo posujte s cvetki. Ima dober okus pa še lepo je videti,” svetuje Romana.

Na vrtu in v naravi pa najdemo tudi rastline, ki niso uporabne le v kulinariki. Romana v roke prime pozidno krišino, ki pa ji stari Kraševci pravijo tudi lava fiasco: “Uporabljali so jo za pomivanje posode. Vsebuje namreč saponine, zato ima lastnosti detergenta. V steklenico so nadrobili rastlino, dodali pesek in vodo ter dobro očistili.”

Danes v tej rastlini vidimo prej plevel kot pa uporabno in zastonj čistilo. Tako je tudi z bršljanom, iz katerega je mogoče narediti učinkovit sirup za preprečevanje kašlja. “Vendar je tu potrebna posebna previdnost, ker je bršljan strupen,” opozori Romana, ki poudarja, da se v naravi skrivajo tudi nevarnosti.

Previdnost ni odveč

Šentjanževka je rastlina, pri kateri ljudje velikokrat pretiravajo: “Mnogi jo namakajo v olje, kar je sicer koristno, vseeno pa odsvetujem mazanje z oljem, preden se odpravimo na sonce. Vsebuje namreč fotoaktivne snovi in zato lahko pride do hudih opeklin.”

Tudi pri pripravi likerjev in žganih pijač previdnost ni odveč, svetuje: “Ni dobro, da so preveč časa na soncu, ampak jih raje pustite v temi. Postopek je dolgotrajnejši, ampak je izdelek bolj kvaliteten, ker se ne izločajo strupene snovi.”

Odsvetuje tudi namakanje rutice v žganje. Ta namreč povzroča prekrvavitev trebušne votline. V preteklosti so ženske prav rutico uporabljale za prekinitev nezaželenih nosečnosti.

Namesto špinače koprive

Pri koromaču tega strahu ni, užitna je vsa rastlina z izjemno korenin. “Koromač je krasna rastlina,” ne skriva navdušenja Romana in prične naštevati: “Splošno znano je, da se ga dodaja v frtalje, malo manj pa, da so posušeni cvetovi odlična začimba za jetrca, ribe in sir v olju. Plodove lahko uporabimo za čaj in tako preprečimo napenjanje. Pri nas pa ga dodajamo tudi v testo za kruh.”

Pozabite na špinačo in raje v gozdu naberite koprivo. Lahko sledite enostavnemu receptu, prične pojasnjevati Romana: “Sama poiščem pravo koprivo. Z rokavicami posmukam mlade liste in jih vržem v krop. Jed pripravim tako, da prepražim čebulo in česen ter dodam odcejene liste koprive. Nato posolim, popopram in dodam muškatni orešček. Včasih dodam še malo smetane, po želji pa tudi jajce.”

Na domačiji Romane Marinšek Logar vam bodo pozimi ponudili čaj, poleti pa osvežilni sirup: “Pozimi najraje naredim čaj iz mešanice mete, rmana, bezge in trpotca, poleti pa iz istih rastlin pripravim še sirup.”

Najmlajši so odtujeni od narave

O vsaki od teh rastlin bi lahko Romana povedala še pravo morje informacij, od trpotca kot učinkovitega borca za preprečevanja kašlja do bezgovih cvetov in suhih jagod, ki pomagajo pri odvajanju strupenih snovi iz telesa. Vendar pa je časa premalo, poleg tega pa je znanje o rastlinah priporočljivo kopičiti počasi, a vztrajno.

Predvsem pa je po njenem potrebno pričeti že pri najmlajših, saj ti, tako je ugotovila na vrsti delavnic za otroke, narave in rastlin skorajda ne poznajo. “Najbolj me je presenetilo, da so mi, ko sem jim rekla, naj naberejo lipovo cvetje, prinesli lipove liste,” se spomni in doda: “To je dokaz, kako odtujena je najmlajša generacija od narave.”

Deloma krivdo pripisuje tudi šolskemu sistemu: “Poznati morajo kup informacij, ki pa jih ne znajo povezovati. Zato jih vedno učim, naj rastline povohajo, predvsem pa naj naravo dobro opazujejo.”

PETRA MEZINEC

---