Z ognjem so nekoč drug drugega opozarjali na prihajajoče Turke

Danes proti večeru se splača povzpeti na Trstelj, Nanos ali Slavnik. Ali pa se zapeljati po vrhovski slemenski cesti, od Štjaka do Tabra nad Vrabčami. Ko se bo zmračilo, bo pogled navzdol, na kraške vasi, prav poseben: pokrajino bodo osvetljevali številni kresovi. Tu in tam bo kakšen zažarel tudi na vrhu hriba. Na Kokoši zagotovo.

Na Kokoši bo tudi letos zagorel mednarodni in medgeneracijski kres. Zanj bodo skupaj poskrbeli člani Skupnosti bazoviške brigade, Slovenskega kulturnega društva Lipa iz Bazovice, taborniki roda Kraških j'rt iz Sežane in mladi člani Kluba študentov Sežana. Tudi kulturni program, ki bo spremljal prasketanje ognja, bo v duhu sožitja različnih generacij in narodov. V Skupnosti bazoviške brigade so namreč poleg Slovencev tudi Italijani in Hrvati, nadejajo se tudi kakšnega Rusa.

Pred 70 leti je bilo žal povsem drugače. V vaseh okrog Kokoši je še divjala druga svetovna vojna. Resda ji je že nekoliko pojemala sapa, toda svobode še ni bilo, še so naokrog strašili nemški vojaki. Bazovska mladina se kljub temu ni dala. Na predvečer prvega maja je na Kokoši postavila kres in ga zakurila. Nemški vojaki, nameščeni na Katinari, so mislili, da so za ogenj krivi partizani in so z vsemi silami začeli streljati proti Kokoši.

Bazovci so ostali do danes zvesti tradiciji kresovanja na Kokoši. Celo več, zdaj pripravljajo kar dva ognja. Najprej zakurijo manjši kres pri prvem kalu, nato pa se odpravijo peš na Kokoš in tam prižgejo še drugega.

A kresov na vrhovih hribov je na Krasu vse manj. Še pred nekaj desetletji ga je imela skoraj vsaka vas. Kdor je dal kaj nase, je pripravil kres na najvišjem hribu v bližnji okolici in pripravil zanj čim večji kup dračja, da je ogenj švignil visoko in se ga je videlo čim dlje. Mladi so med seboj kar tekmovali, kateri kres bo večji in se ga bo videlo dlje.

“Tradicija prvomajskih kresov na vrhovih hribov je večinoma ostala iz turških časov. Takrat so ljudje prižigali grmade, da so se med seboj opozarjali na prihod Turkov. Ta pomen kresov se je pri ljudeh ohranil vse do časov, ko se je okrepilo delavsko gibanje in so ljudje začeli prižigati kresove v čast praznika dela,” praviBoris Čokiz Lokve, ljubiteljski preučevalec ljudske tradicije in avtor knjige V siju mesečine. Kot dober poznavalec starih verstev in predkrščanskih obdobij na naših tleh meni, da prvomajska kresovanja tod nimajo ničesar skupnega s kresovi na kresno noč. Na kresni večer so ljudje prižigali ogenj v čast bogu Svarunu. Otroci so ga preskakovali in si s tem priborili zdravje in še marsikaj v prihajajočem letu, odrasli pa so naslednji dan po vasi razdelili pepel ter ga raztrosili po njivah in hišah za dobro letino, odkriva Čok še vedno premalo znane skrivnosti predkrščanskega obdobja.

Poleg kresov na kresni večer so v tej daljni preteklosti ponekod tu in tam zagoreli tudi kresovi na kakšen drug pomemben dan v letu. Denimo na Jurjevo, ko so z njim počastili prihod pomladi. V novejši zgodovini so se pojavili tudi kresovi v čast dneva borca, 4. julija, a so skoraj vsi že izginili v pozabo. Spremenili so se večinoma tudi prvomajski kresovi. Večja zaraščenost Krasa in s tem njegova požarna ogroženost jih je pregnala s hribov v vasi. Pa ne samo skrb zaradi požarov, tudi vsebina prvomajskih kresov se je spremenila. Zdaj postajajo vse bolj družabni dogodek in pravzaprav ena redkih priložnosti, ko se skupaj zberejo sovaščani. Kjer se. Stihijske širitve kraških vasi in hitro priseljevanje sta namreč v prenekateri vasi tako spremenili socialno in narodno strukturo, da so kresovi zamrli.

Pa bi jih še kako potrebovali prav v opozorilo na to, kako čedalje bolj teptane so danes delavske pravice, v opozorilo vsem odločevalcem, ki se glede spoštovanja delavskih pravic “delajo francoze” predvsem do mladih delavcev.

MARICA URŠIČ ZUPAN

---