Z invalidskim vozičkom na Kilimandžaro

Boštjan Lederer se je želel ob pomoči prijateljice Vesne Škrlj kot prvi mišični distrofik povzpeti na 5895 metrov visok Kilimandžaro, najvišjo goro Afrike. Čeprav jima podvig zaradi slabega vremena in spleta okoliščin ni uspel - ustavila sta se na 3720 metrov višine, kar je za osebo na invalidskem vozičku kljub temu impresiven dosežek -, sta dokazala, da lahko kljub Boštjanovi invalidnosti z jekleno voljo in vztrajnostjo uresničita smele popotniške ambicije in tako mnogim vlila upanje, da lahko tudi sami premaknejo meje mogočega.

41-letni Boštjan Lederer boleha za mišično distrofijo, ki ga je pri osmih letih priklenila na invalidski voziček. Bolezen je do danes napredovala in mu oslabila pljuča, a Boštjanu ni vzela volje do norih dogodivščin, pri čemer ga spodbuja tudi prijateljica Vesna Škrlj, izkušena gornica, ki je bila na Kilimandžaru že dvakrat. S predlogom, da bi se ji v tretje pridružil, je navdušila tudi Boštjana, ki kljub bolezni življenje zajema z veliko žlico.

Ker podvig za invalidno osebo poleg izdatnih fizičnih in organizacijskih priprav terja veliko finančno podporo, sta ravno ob pravem času naletela na Dunlopov natečaj za najbolj navdihujoč popotniški načrt. Prijavila sta se in - zmagala. “Zmaga je zame pomenila 'brco v rit', saj je moj cilj postal realen in sem vanj začel usmerjati vso energijo,” pove Boštjan, ki se je na vzpon pripravljal s posebej prilagojenimi treningi v fitnesu, kolesarjenjem na stadionu in boksanjem za krepitev rok.

Više od Triglava

Njuna adrenalinska avantura se je začela 12. decembra lani. Odprava, katere del je bil tudi Boštjanov prijatelj Sašo Korene, je kljub razritim potem, polnih kamenja in blata, z vzponom napredovala tri dni. “Deževno obdobje je dodobra razdejalo sicer urejene poti, zaradi česar je bilo napredovanje precej počasnejše od načrtovanega. Resnične pohvale fantom, ki so nam pomagali, da smo prispeli do koče Horombo na višini 3720 metrov,” je povedala Vesna Škrlj.

“Poskušali smo osvojiti streho Afrike in Sašu je to tudi uspelo, z Vesno pa sva počakala na 3720 metrih. Priznam, nisem si mislil, da bo tako naporno. Bolečine v hrbtu, psiha in polomljeno kolo vozička pa so naposled rekli, da je dovolj,” je povedal Boštjan. “Takrat nisem bil prepričan, ali mi je gora več dala ali vzela. Sedaj bi kakšno stvar naredil drugače. Pa vseeno, vesel sem, da smo s pomočjo na novo pridobljenih prijateljev uspeli priti do zavidljive višine,” je dodal.

Da je Kilimandžaro “izkušnja za vse življenje”, je prepričana tudi Vesna. “In če se na takšno pot podaš z invalidskim vozičkom, že v štartu veljaš za malo norega ... A to ni nemogoče, meje si vselej postavljamo sami. In na taki poti je prav vsak korak, ki ga opraviš, uspeh,” poudarja.

Spoznavanje afriške divjine in prebivalcev

V skoraj treh tednih bivanja na črni celini sta Vesna in Boštjan spoznala vrvež živahnih tanzanijskih tržnic, kavne plantaže, na safariju občudovala divjo naravo, doživela utrip življenja v vaseh domačinov in afriških masajskih plemen, v kombiju prepotovala več kot 700 kilometrov kaotičnih afriških cest ter raziskala Zanzibar, otok rajskih lepot in peklenske vročine. Prav vsak dan na njuni poti pa je bil improvizacija, na katero “zdravi” niti ne pomislijo.

Posebne spomine so Vesni in Boštjanu pustili tudi ljudje. “Tako zelo lepi in čistega srca, tako zelo odprti in prijazni do teh 'norih' turistov, oboroženih s fotoaparati in kamerami ... Moraš jih imeti rad,” je vtise strnila Vesna. Med drugim sta obiskala Masaje, pleme Hadzabe (t. i. bušmane) in pleme Datoga, kjer sta se preizkusila s streljanjem z lokom, pomagala pri nabiranju užitnih korenov in pri lovu za hrano.

“Kulturni šok za marsikoga ... kljub posnetkom, ki jih vidiš na televiziji, si stvari ne zamišljamo vsi tako,” je povedal Boštjan. “Afrika je lahko že za povprečnega popotnika zelo zahtevna dežela. Tudi higiena ima tukaj drugačne razsežnosti. Zato verjamem, da je Boštjanu še toliko več energije pobrala že sama prilagoditev na te tako zelo drugačne razmere,” dodaja Vesna. “Res je, da se vsaka stvar enkrat konča, a mislim, da bo ta avantura še kar nekaj časa žarela v naših srcih in mislih ter jo bomo podoživljali še naprej,” je prepričan Boštjan. PV

---