Vse je minljivo, tudi problemi

Koper je v torek obiskala skupina tibetanskih menihov iz samostana Sera Jey. Včasih je bil to eden največjih samostanov v Tibetu, ki pa danes deluje na jugu Indije, v zvezni državi Karnataka, 200 kilometrov južno od Bangaloreja. Večina tibetanskih beguncev, ki jim je uspelo prebegniti čez mejo, danes živi v Indiji, kjer ohranjajo in razvijajo svojo bogato kulturno in duhovno tradicijo. V Sloveniji pa trenutno živi en sam Tibetanec, ki se je prav tako predstavil v koprskem gledališču.

 Foto: Tomaž Primožic/Fpa
Foto: Tomaž Primožic/Fpa

KOPER > Dve uri trajajoča predstava, v kateri so menihi med drugim predstavili tibetanske svete plese, imenovane čam, je navdušila številne obiskovalce. Plesi imajo svojo simboliko in predpisane kostume, izvajajo pa jih ob raznih priložnostih in za različne namene, na primer za premagovanje ovir, za očiščevanje negativne energije, za srečo ...

Menihi so se na odru obnašali, kot bi bili v samostanu. Predstavo so najprej posvetili svojemu duhovnemu voditelju dalajlami, nato pa izvedli molitev, da bi vse dobro potekalo. Svete plese so izvedli v slikovitih kostumih ob spremljavi tradicionalnih instrumentov, njihove mantre ter predvsem preprostost in prisrčnost pa so ganile radovedno občinstvo, ki so ga menihi na koncu poprosili še za donacije za novo molilnico v samostanu Sera Jey, ki jo nameravajo zgraditi.

Prvič v tujini

Na evropski turneji bodo menihi vse do avgusta, saj imajo v Evropi številne znance in učence, kot je pojasnil eden izmed njih, lama Geshe Sanghe. “V Sloveniji smo obiskali veliko lepih gradov in cerkva. Tudi ceste tu so zelo lepe, pa še gneče ni take kot v Indiji. Čudovito se počutimo tukaj, čeprav je naš urnik naporen. V našem samostanu v Indiji začenjamo z gradnjo novega templja. Eden od naših najbolj uglednih učiteljev je veliko časa preživel v ZDA in Evropi, kjer ima številne učence. Naročil nam je, naj gremo tudi mi v Evropo, da zberemo denar za gradnjo, pa tudi zaradi drugih vzrokov. Spoznati želimo tudi druge učence našega guruja,” pravi 43-letni menih, ki se je rodil v tibetanski skupnosti v Nepalu in je tokrat prvič šel v tujino.

V samostan je vstopil z enajstimi leti. “Včasih je bila navada, da je budistična družina vsaj enega sina poslala v samostan, danes pa ni več tako,” pravi. Meniško življenje mu je zelo všeč. “V naši vasi v Nepalu je živel guru, ki je predlagal mojemu očetu, naj grem v samostan v Indijo. Ko me je oče vprašal, če si želim iti, sem bil takoj za. Slišal sem namreč legendo o menihu, ki je nekoč živel nedaleč od naše vasi in naj bi znal leteti. Mislil sem si, da bom tudi jaz lahko letel, če bom postal menih. To so bile moje otroške sanje, ki pa se niso uresničile,” se smeji.

Na začetku je bilo težko, se spominja prvih let v samostanu. Primanjkovalo je hrane, kajti tibetanski begunci so se ravno dobro naselili v zvezni državi Karnataka na jugu Indije, kamor so preselili tudi samostan Sera Jey s 3500 menihi.

“Situacija v Tibetu je trenutno zelo težka. Ljudje se tam javno zažigajo, ker jim teptajo osnovne človekove pravice in na ta način ne morejo več živeti,” pripoveduje Geshe Sanghe. Tudi stanje v njegovem rodnem Nepalu po nedavnem hudem potresu ni rožnato, vendar mu s svojimi sorodniki, ki živijo v odmaknjeni gorski vasici, še ni uspelo vzpostaviti stika, saj so telefonske povezave še vedno prekinjene.

Sicer pa menihi ne govorijo veliko o politiki. Zakaj, pojasni Mina Pečaver iz Društva za podporo Tibetu, ki je organiziralo obisk menihov v Sloveniji. “V Tibetu je situacija trenutno zelo slaba. V glavnem je vse uničeno. Kitajci so zatrli tudi upanje in vero tamkajšnjih ljudi. Vendar se menihi v politiko ne spuščajo kaj dosti. Zavedajo se, da je to past. Budistična filozofija namreč temelji na našem umu, in človek se lahko kaj hitro zaplete ter začne obsojati, kar je po budističnem prepričanju slabo delovanje,” pravi Pečaverjeva in doda, da gredo menihi pač naprej svojo pot. “Od jutra do večera služijo, oziroma se učijo. Štirje med menihi, ki so obiskali Slovenijo, imajo izobrazbo, ki se lahko primerja z našim doktoratom. Da dosežeš to stopnjo, potrebuješ v budističnem samostanu 20 do 25 let študija.”

Menihi študirajo tudi tuje jezike in znanost

Večina ljudi namreč ne ve, da budistični samostani niso le prostor za meditacijo in molitev, pač pa so podobno organizirani kot naše univerze. Menihi se tam učijo tujih jezikov, na primer angleščine in kitajščine, v tekoči angleščini pojasni lama Geshe Sanghe: “Študiramo tudi moderno znanost. Poleg tega pa vsako jutro molimo za vsa čuteča bitja na tem planetu. Vsem želimo, da bi bili srečni.”

Njegov cilj v življenju je, da postane buda in pomaga drugim čutečim bitjem. Budisti verjamemo, da vsa čuteča bitja lahko postanejo bude. “Vsi imamo v sebi to seme, ki pa ne zraste vedno, ker smo leni. Ko pa seme enkrat vzklije, je naš edini cilj, da pomagamo drugim trpečim bitjem,” pravi tibetanski lama.

Sera Jey velja za enega najboljših budističnih samostanov v Indiji, pojasni Mina Pečaver: “Če se kdo želi resnično izobraziti v budistični filozofiji in meništvu, za najboljše veljajo prav samostan v Karnataki ter dva samostana še bolj na jugu Indije.” V Društvu za Podporo Tibetu, ki je povezan z budistično kongregacijo Dharmaling v Ljubljani, se trudijo pomagati po svojih najboljših močeh. “Tudi pri nas so zdaj težki časi, zato denar doniramo po svojih iskrenih zmožnostih. Vsak zase najbolje ve, koliko lahko prispeva,” pravi Pečaverjeva in pojasni, da so v društvu skoraj vsi budisti, kar pa nikakor ni pogoj za članstvo.

V času svojega obiska v Sloveniji, ki se je v četrtek zvečer končal z nastopom v Mariboru, so menihi izdelali tudi peščeno mandalo bude sočutja v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani. Po tibetanskem izročilu peščena mandala simbolizira minljivost, zato jo, ko je enkrat dokončana, vedno takoj podrejo. “Nič ni stalnega, vse se giblje in vse je minljivo, tudi problemi,” se nasmehne Pečaverjeva. “Na to se lahko spomnimo, ko nam je težko.”

Pesek iz ljubljanske mandale so tako v četrtek že stresli v reko. No, nekaj zrnc je dobil v spomin vsak od sodelujočih, ostalo energijo molitev in ritualov, ki so jih menihi izvajali med ustvarjanjem mandale, pa je voda raznesla po okolici.

Tudi zaradi tega ljudje radi vidijo, da se v njihovem kraju ustavijo tibetanski menihi. Najbolj srečen pa je bil ob obisku svojih rojakov zagotovo Gonpo Kyab, edini Tibetanec, ki živi v Sloveniji. Izhaja iz nomadskega plemena, zato je na malem odru koprskega gledališča zapel tibetansko nomadsko pesem. Poročen je s Slovenko Mojco Savski, ki je odlično povezovala program, saj dobro pozna tibetansko kulturo. Tibetansko-slovenski par pa na svojem posestvu pri Dobrni goji tudi dva jaka, dolgodlaka himalajska vola.

Zakon karme

“Realno gledano za Tibet ne moremo narediti veliko. Pomagamo pač, kolikor lahko, največ tibetanskim beguncem v Indiji,” pojasni Pečaverjeva. “Da bi lahko razumeli, kako Tibetanci gledajo na svoj problem izgnanstva, moramo poznati budistično filozofijo, ki govori o karmi - zakonu vzroka in posledice. Če človek verjame v to, je jasno, da je vse, kar se trenutno dogaja, posledica prej ustvarjene karme. Tega ni mogoče spremeniti. S svojimi zdajšnjimi dejanji pa ustvarjamo prihodnost. Če bi se Tibetanci uprli z nasiljem, bi si ustvarili negativno prihodnost. To je zelo pomembno sporočilo za Zahod, kjer ljudje povsem drugače odgovarjajo na agresijo. Če bi verjeli v vzročnost, bi vedeli, da nihče ni odgovoren za naše probleme.”

Ko človek to dojame, prevzame odgovornost za svoja dejanja. Vendar imeti pod kontrolo svoj um ni lahka stvar. Potrebno je veliko let prakse. Ali kot pravi Pečaverjeva: “Vedno se moramo vprašati, kaj lahko storimo v tem trenutku. Lahko kaj spremenimo? Če ne, je popolnoma brez učinka, da skrbimo in se vznemirjamo. Edino, za kar si lahko resnično prizadevamo, je, da spoštujemo drug drugega in si pomagamo. Vsi smo povezani med seboj. Njegova svetost dalajama pravi, da nikoli ne veš, kaj bo prišlo prej - jutri ali smrt. Zato je zelo pomembno, da se že danes ozavestimo, si pomagamo in smo sočutni drug do drugega. To je edino, kar s sabo odnesemo po smrti.” ALJA TASI


Najbolj brano