Vsak dan je podoben prejšnjemu, a končni cilj je vse bližje

Če bi bil danes v Sloveniji, bi dopoldan zagotovo preživel v lokalu Da Noi v Piranu ob beli kavi in dveh marmeladnih rogljičkih ter ob listanju sobotnih izdaj časopisov. Z mamo imava to tradicionalno navado in redko se zgodi, da jo zamudiva.

Eden vesla, drugi pa počiva v tesni kabini.
Eden vesla, drugi pa počiva v tesni kabini. 

Ker pa sem več kot 1000 kilometrov stran, je sobota dan kot vsi ostali v zadnjem tednu. Prijeten je, če nama piha veter v hrbet, in preklet, če piha proti nama.

Dan je razdeljen na dva dela

Dan na najini veslaški barki sva si organizirala v dva 12-urna dela, od 6. do 18. ure in drugi del preko noči. Lep občutek je, ko se zbudiš pred sončnim vzhodom. To sem doživel vsak dan v minulem tednu, saj sem sedel za vesla, še preden se je začelo daniti in sonce še ni pokukalo izza horizonta. Občutek, ko ti prvi sončni žarki ogrejejo hrbet, je božanski. Prvi del veslanja, do osme ure, mine hitro. Še hitreje pa mine čas, odmerjen za zajtrk, ki je obilna porcija kosmičev z mlekom. Dobra stran hladnejše zime je, da sva brez skrbi, da bi se nama lahko mleko pokvarilo.

Po zajtrku vselej hitro zaspim za poldrugo uro. Dovolj, da si spočijem za naslednji obrok veslanja, od desetih do poldneva. Ko takrat veslam, ima Huw zgodnje kosilo. To pomeni, da glavo in roke moli skozi vrata kabine in je hitro pripravljen obrok dehidrirane hrane. V tem času se vselej pogovarjava, o politiki, nežnejšem spolu in potovanjih, tako da dve uri za vesli še hitreje mineta. Uslugo s klepetom Huwu vrnem takoj v mojih naslednjih dveh uricah počitka, ko si takrat sam pripravim kosilo.

Vroča voda in deset minut za kosilo

Priprava dehidriranega obroka je povsem preprosta. Vse, kar moraš narediti, je, da zavreš tri decilitre in pol vode in jo zliješ v vrečko. Po desetih minutah se zgodi čudež in kosilo je pripravljeno. Po kosilu običajno malce zadremam, ravno toliko, da se hrana usede. Veslanje od dveh do štirih popoldne je monotono. Nič posebnega, malce se pogovarjava, sicer pa mine predvsem v tišini. Huw v tem času bodisi piše dnevnik bodisi spi. Tudi sam se v naslednji pavzi lotim vsakdanjih opravil. Zapišem najino pozicijo na papirnato pomorsko karto, lotim se dnevnika in bloga, odgovarjam na elektronsko pošto. To počnem praviloma v družbi krekerjev in oreščkov.

Prvi del nočne polovice dneva se zame začne z dveurnim veslanjem ob 18. uri. Takrat sonce že zaide in se ohladi, zato si oblečem dolge termo hlače in vetrovko ter si nadenem kapo. V naslednji pavzi si pripravim večerjo, jo hitro pojem in poskusim čim hitreje zaspati, da si naberem moči za nočno veslanje. Pred vsakim dveurnim delovnikom me Huw zbudi z glasnim klicem: “Deset minut!” Če me ne zbudi, vrže nekaj plastenk vode v okno kabine, da me predrami iz globokega spanca.

Podcasti za nočno veslanje

Na Malti sem si v telefon naložil nekaj deset podcastov, radijskih pogovorov z zanimivimi gosti. Trenutno imam na telefonu podcaste Metine liste in Apparatusa, ki imata oddaje, dolge približno eno uro. Tako v prvem delu veslanja med 22. uro in polnočjo poslušam kakšno izbrano oddajo, zaradi katere mi čas mine, kot bi mignil.

Nočne menjave potekajo večinoma v tišini, z nekaj vljudnostnimi frazami ter podatki o vetru in smeri, v kateri sva bila zadnji dve uri. Vsaka minuta šteje in čim prej si želiš zlesti v spalno vrečo ter zapreti oči, še prej pa na hitro nekaj pojesti, da ti ne zmanjka energije za naslednji delovnik. Najraje pojem malteški ekvivalent zdenka sira ali parmezana, da mi popravi okus.

Veslanje med dremežem

Če nisem dovolj spočit, je nočno veslanje med drugo in četrto uro izjemno mučno. Oči mi lezejo skupaj in včasih niti zanimiv podcast ne zadošča, da bi me predramil.

Takrat se v meni vklopi svojevrsten avtopilot, saj sem se že zalotil, da sem veslal z zaprtimi očmi med dremežem. Pri takšnem veslanju pa je zagatno to, da skoraj nikoli ne zadanem pravilnega kurza, zato se veslanja med dremežem izogibam.

A nočno veslanje je lahko, če je noč lepa in veter ni premočan, tudi najlepši del dneva. Razmišljam o vsem mogočem in zalotil sem se že, da sem se od vsega lepega na široko smejal. Pavza, ki sledi, je nebeška. Veš, da bo dan, ki prihaja, do podtankosti enak prejšnjemu, a vendarle si bližje cilju in bogatejši za izkušnjo.

Marin Medak, ki je že preveslal Atlantik, se je tokrat z Avstralcem Huwom Kingstonom odločil za novo dogodivščino, veslanje po Južnem Sredozemlju. Pot ju je iz Hammameta v Tuniziji vodila na Malto, nadaljujeta jo prek Krete in Cipra do Alanye v Turčiji. Skupno bosta preveslala 2110 kilometrov. Marin Medak bo o vtisih s poti poročal vsak teden, njegov zapis pa bomo objavljali v Soboti.

MARIN MEDAK


Najbolj brano