Vino, ki spoštuje naravo

Pred kratkim so se na kmetiji Mlečnik v Bukovici oglasili ugledni možje z Bavarskega v Nemčiji in gospodarju Valterju z družino izročili Zlati zamašek, najvišje priznanje svojega združenja. To pomeni oddolžitev kmetiji za njen spoštljiv odnos do narave, ki ga je moč prepoznati v kozarcu vina.

“Seveda je v ospredju vino, ampak priznanje pripada kmetiji kot celoti,” je ponosen Valter Mlečnik. Neodvisno združenje Weinloge s sedežem v Freisingu na Bavarskem, ki ga sestavljajo vinski poznavalci z vsega sveta, ima namreč vodilo: “Zavzemamo se za trajnostno vinogradništvo v tesni povezavi z naravo in ekologijo. To pomeni, da morajo biti tako vinograd kot vinska trta, grozdje in vino negovani z ustreznim upoštevanjem človeka, narave in okolja.” Vse to so odkrili pri Mlečnikovih v Bukovici in jim podelili Zlati zamašek (Golden Cork) z obrazložitvijo: “Stalno iščemo ljudi, ki priznavajo vinu njegovo individualnost in razvijajo značaj vina brez kakršnegakoli potvarjanja. Vedno nas razveseli, če vinogradniki uporabljajo ekološko vinarstvo, ki kaže spoštovanje do naravnih virov.” S takšno popotnico je Mlečnikovim v Bukovici nazdravil predsednik združenja Heinrich Holzmair s sodelavci.

V Bukovico s tradicijo iz Dornberka

Mlečnikov zlati zamašek je prvi izven nemško govorečih dežel. Združenje je stik s kmetijo navezalo šele, ko je bilo že vse odločeno. Kot nam je povedal Valter Mlečnik, jih je njihov predstavnik obiskal oborožen s podatki o kmetiji, zapisanimi na petih listih papirja. Samo še pregledal je domačijo in vinograde, preveril, če se stvari ujemajo z njihovimi informacijami (njihov sodelavec v Sloveniji je Marko Murn z Gorenjskega), pokušal vino in zaprosil za gostoljubje ob podelitvi priznanja.

Ekološka kmetija Mlečnik to, kar je danes, ni postala v koraku s sodobnimi, modnimi trendi. “V Bukovico so se naši predniki priselili šele leta 1921. Nono je prodal posestvo v Dornberku in tu odkupil gospodarsko poslopje in zemljo grofa Coroninija. Ampak s seboj so prinesli tradicijo iz Dornberka. V Bukovico so med drugim pripeljali prešo z letnico 1880. Z njo smo letos do jutranjih ur stiskali vse grozdje, ki smo ga pridelali. Nono Angel bi bil na to ponosen. Tudi tako nadaljujemo njegov in njegovih prednikov način dela,” nam je začetke “Mlečnika” v Bukovici opisal Valter.

Bilo pa je težko, priča družinska kronika. Trije bratje in sestra so šli za kruhom v Argentino. Angel se je v Bukovici poročil z domačinko Ano in svojo kmetijo združil z delom posestva, ki ga je dobila za doto. Mlečnikovi so bili za tiste čase pod fašizmom med obema vojnama uspešni skoraj brez primere. Živinoreja, poljedelstvo, sadjarstvo in vinogradništvo, se je glasil seznam dejavnosti na kmetiji. Za nov nasad na hribu nad domačijo je kopalo kar sto mož, srečnih, da so si z delom zaslužili obroke hrane.

Pri Mlečniku šola za mlade kmete

Valterju ni ušla podrobnost, da je nono zasadil terenu primerne sorte. Tudi sicer je bil napreden kmet. Sodeloval je s kmetijsko šolo v Coneglianu. Šolarje so pošiljali na delovno prakso k Mlečniku, tam je šola tudi zasadila poskusni vinograd. V hlev se je nagnetlo 60 govedi in treba ga je bilo dozidati. Krmo so pridelali na svojih poljih, ki so jih (tako kot tudi druge površine) obdelovali s sodobnimi stroji, med drugim s prvim tako imenovanim rigolnim plugom na Goriškem. Kosili so celo na letališču v Ajdovščini in domov s tovornjakom vozili seno v balah. V Bukovici so imeli tudi gostilno. Nemci so jo po kapitulaciji Italije leta 1943, kot prvo hišo v vasi požgali.

Znajti se je bilo treba tudi po osvoboditvi, ko je posestvu zagrozila kolektivizacija. Kmalu po vojni so Mlečnikovi zgradili nov hlev. Vse skupaj so rešili tako, da so se vključili v zadrugo Simon Gregorčič. Angelu so oblasti zaupale mesto njenega direktorja in dovolili, da so posestvo obdržali in delali naprej. Tako je ostalo tudi po letu 1960, ko so zadruge ukinili. Malo pred tem je kmetijo prevzel Valterjev oče Andrej. “Oče je šel po nonotovi poti. Prav do potankosti se spominjam, kako so tekle stvari na kmetiji, kjer se je delalo za preživetje, vino pa je bila nekakšna dodana vrednost. Spomnim se, da smo ga, ko sem bil mulc, pridelali tudi 150 hektolitrov. Naš največji odjemalec je bila gostilna Nebesa v Idriji. V spominu sta mi ostala kamiona na dvorišču pred kletjo. Po dva velika soda na vsakem so napolnili neposredno iz naših sodov v kleti in kamiona sta odpeljala proti Idriji,” se spominja.

Iz tovarne na kmetijo

Mlečnikovim je torej šlo dobro, Valter si je zapomnil dovolj koristnega in si nabral izkušenj, da si je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja upal v zanj prelomno odločitev. Leta 1986 je pustil delo v Gostolu in od očeta prevzel kmetijo. “Govorili so mi, da sem nor, nono Angel pa je bil najsrečnejši človek na svetu. Takrat sem bil že poročen z Ines, ki mi je trdno stala ob strani in verjela, da je odločitev prava,” je kar raznežen Valter. V ospredje je postavil vinogradništvo, ostale dejavnosti so bile že manj zanimive in donosne.

Mlečnikovi imajo približno devet hektarjev vinogradov, štiri zasajene z merlotom, na ostalih pa rastejo bele sorte - chardonnay, rebula in tokaj. Večina se jih razprostira na hribu nad domačijo, nekaj pa še v bližnjih Biljah.

“Grozdje za naša vina izvira izključno iz lastne pridelave in je pridelano v skladu s pravili ekološkega kmetijstva. Celotna kmetija je od leta 2005 vključena v certificirano ekološko pridelavo. V vsem procesu, od pridelave grozdja do stekleničenja vina, gremo po naravni poti. Vino je pristno in naravno, sad človekove kulture in razumevanja življenja. Oranžna bela vina, kot jim rečemo v zadnjem času, so zame renesansa pridelave, ki je bila do obdobja modernega vinogradništva in sodobne enologije nekaj samoumevnega,” svoj pristop do pridelave pojasnjuje Valter Mlečnik.

Tako ti je skoraj nerodno pobarati ga, ali se je kdaj preizkusil tudi v sodobnejšem načinu, s tako imenovanim razsluzavanjem mošta ... A naš sogovornik priznava: “Da, to smo počeli med leti 1989 in 1995. Bila je pravzaprav dobra izkušnja, saj me je pripeljala do spoznanja, da tisto pa ni za nas. In smo se vrnili v čase nonota in očeta, ki sta mošt iz belega pustila na tropinah, kot rečemo, čez noč, sam pa sem maceracijo podaljšal na tri dni. Pred tem, leta 1992, smo verjetno kot prvi v spodnji Vipavski dolini vinograd zasadili neobičajno na gosto, 8000 trt na hektarju površine in z nizko vzgojo. To je bilo odločilno za novo pot, ki ji ostajamo zvesti.” Nanjo ga je pospremil začetnik “oranžnega” kletarjenja Joško Gravner iz Števerjana.

Pri Mlečniku odprtih vin ne prodajajo. Vina dve leti zorijo v velikih klasičnih sodih, nato gredo v steklenice in šele po nadaljnjih treh letih na trg. Največ jih prodajo v Sloveniji, na Japonskem in v Italiji. Valter pravi, da dosegajo cene, ki so vredne vloženega truda. Posebej skrbno se posvečajo zvrstema, ki nosita ime none Ane in nonota Angela.

Nasledstvo tradicije je zagotovljeno

Na kmetiji se pripravljajo na obnovo nekaterih vinogradov. Chardonnay so že začeli “redčiti” in v dobršnem delu ga bo zamenjal tokaj, obnovili bodo tudi vinograde z malvazijo in rebulo. Ob tem se lotevajo drugačnih vzgoje in reza trte. Škropijo s povsem naravnim, tako imenovanim krušnim napitkom, ki prihaja iz Nemčije. Samo v res problematičnih vremenskih razmerah dodajo kakšno škropivo na osnovi žvepla.

Prihodnost kmetije je zagotovljena, Valter in Ines sta lahko brez skrbi. Hčerka Lea (po poklicu arhitektka)sicer živi in dela v Ljubljani, toda dogajanje na kmetiji ima skrbno pod nadzorom. “Trgači samo zmajujejo z glavami, ko neusmiljeno redči grozde rebule,” pravi oče Valter, ki se z njo povsem strinja. Pred leti je bila vipavska vinska kraljica.

Sin Klemen je že očetov sodelavec v vinogradu in v kleti. “Že od malega živim s kmetijo, tudi svoj prosti čas sem ji vedno namenjal. Opazovanje sprememb v naravi me je pripeljalo med tiste, ki naravo razumejo in spoštujejo,” pravi Klemen. Veliko potuje po svetu, pred kratkim se je vrnil z Japonskega. “Ne gre za to, da bi v svetu iskal nekaj, kar bi preselil domov. Je pa dobro, da čim več spoznaš, potegneš vzporednice in kaj vendarle uporabiš,” je Klemen zvest domačemu izročilu.

Sicer pa tako kot Valter premore veliko moči še žena Ines. Nepogrešljiva je tudi pri delu, ki zaokroža ekološki značaj kmetije. V ustreznem slogu na njej pridelujejo še krompir, koruzo, piro, sadje, redijo kokoši ... in vse, kar iz tega pride na krožnik, še kako ustreza tistemu, čemur rečemo - domače.

Ekološka kmetija Mlečnik

> Valter Mlečnik

> Bukovica 31, 5293 Volčja Draga

> tel. +386 (0)5 395 53 23

> Ponudba: vino (chardonnay, rebula, cuvee Ana, merlot, tokaj), poljščine (krompir, koruza, pira), zelenjava in zelišča, sadje (jabolka, slive, orehi), grozdje, kokošje in puranje meso, jajca, predelani proizvodi (pirina moka, marmelada, vinski kamen).

DAVORIN KORON

---