Vina z mehurčki osvajajo svet

Statistični podatki o prodaji vina že nekaj let beležijo trend večanja potrošnje penečih vin. Največja uspešnica zadnjega desetletja je italijanski prosecco, ki z dostopno ceno dobesedno melje vse pred seboj, ključna referenca pa vseeno ostajajo francoski šampanjci. Pierre-Yves Bournérias, ki pripada enološki šoli iz Reimsa, se ne čudi. “Šampanjec je edinstveno vino,” rad na hitro pove, nato pa se voljno zaplete v razgovor o razlogih, zakaj je tako.

Pierre-Yves Bournérias je dober poznavalec penečih vin, ne samo šampanjcev. Radovednost otroka, ki ga zanimajo vse igrače tega sveta, ga vodi k odkrivanju vseh vinskih dežel, kjer pridelujejo vina z mehurčki. In obenem priznava, da se sloves Šampanje ni začel s penečimi vini.

“Uspeh Šampanje je povezan z vlogo, ki jo je Reims z okolico imel v francoski zgodovini. V katedrali Naše Gospe iz Reimsa je bilo kronanih največ francoskih kraljev, tamkajšnji menihi pa so bdeli nad relikvijo s svetim oljem, ki naj bi jo angel v podobi goloba že v 9. stoletju prinesel svetemu Remigiju. V mesto so zato prihajali številni romarji, ki so, poleg opravljanja nabožnih čaščenj, pili tamkajšnje vino. Med prvimi velikimi ljubitelji šampanjskega vina je bil Henrik IV., ki je bil sicer leta 1589 okronan v Chartresu, vendar v Aÿu še sedaj pripravljajo vinski festival njemu v čast. Peneča vina so se rodila kasneje in hitro osvojila francoski, angleški, pa še marsikateri drugi dvor,“ pripoveduje Pierre-Yves, ki ne pozabi dodati, da je bilo potrebno kar precej časa, da so peneča vina postala simbol veselja, radosti, mladosti.

“Živimo na svetu, ki je okrogel, in verjetno imamo zato radi mehurčke,” modruje Francoz. Priznava, da so bili v Šampanji toliko časa prepričani v svojo izjemnost, da so spregledali rojevanje novih držav, ki so začele ponujati dobra peneča vina. “In še več jih bo, saj na račun ogrevanja ozračja dobivamo konkurenco iz dežel, kamor smo prej vino prodajali,” navrže in omeni Veliko Britanijo, ki je že tretjino dosedanjega uvoza šampanjcev nadomestila z lastnimi mehurčki. Dobri postajajo Armenci in Gruzijci, verjetno bodo kmalu konkurenca tudi Kitajci, kjer je Moët&Chandon pred kratkim zgradil šampanjsko klet. Poteza francoskega velikana ga sicer malo preseneča, saj naj bi Kitajci, za razliko od Japoncev, ne bili veliki ljubitelji mehurčkov. Je pa res, da se trudijo sprejeti vse, kar je - po njihovem prepričanju - povezano z evropskim načinom življenja.

Pierre-Yves Bournérias pozna vse pasti, ki čakajo vinogradnika in vinarja na poti do dobrega penečega vina. “V Šampanji ne uporabljamo razpecljevalnikov in grozdje nežno stiskamo, tako da dobimo zgolj mošt iz jagodne sredice. Drugi se hvalijo s fenoli, mi se jih otepamo,” navrže. Med pogovorom o prevladujočih slogih šampanjcev preseneti s podatkom, da se zadnja leta vrača moda sladkih vin, ki imajo več kot 50 g/l nepovretega sladkorja, čeprav devet desetin trga želi predvsem vina tipa brut. “Extra brut in dosage zéro sta bolj vini za novinarje kot resne poznavalce, saj je ekspedicijski liker kot začimba na jedi: osmisli vino in ga naredi prijetnejšega za okus,” izda marketinško resnico.

Druga resnica je, da največ šampanjca popijemo Evropejci sami. Francozi ga največ prodajo Nemcem, Angležem, Italijanom in Belgijcem, šele nato Američanom. Koliko ga konča v Sloveniji, tega ne ve. Ve pa, da se tudi slovenski vinarji poskušajo dokazati s peninami. “Šampanjski količnik zrelosti grozdja, ki ga dobimo, če sladkorno stopnjo delimo s kislino, izraženo kot vinsko kislino, pri vas dosežete najverjetneje že v začetku avgusta, zato morate razvijati lastne parametre glede tega, kdaj začeti s trgatvijo. Tako za vaše kot španske ali angleške pridelovalce pa velja, da brez skrbi za vrhunskost v vseh fazah dela z grozdjem, moštom in vinom ni dobrega vina. Niti navadnega, kaj šele penečega,” razkrije ob zaključku pogovora.

TONI GOMIŠČEK

---