Veter kroji pot do Turčije

Pred dvema tednoma sem začel kolumno z “midva obračava vesla, veter obrne cilje”. Tudi tokrat velja isto. Ker smo tudi ta teden preživeli v Monemvasiji, namesto da bi veslali cilju naproti, sta se zgodili dve večji spremembi načrta.

Marin Medak je čas na Peloponezu izkoristil tudi za izlet po 
brezpotjih med Šparto in Monemvazijo.
Marin Medak je čas na Peloponezu izkoristil tudi za izlet po brezpotjih med Šparto in Monemvazijo. 

Prva novost je, da je Huwu zmanjkalo časa in je, zato da bi svojo pot okoli Sredozemskega morja končal v enem letu, poletel iz Aten na Rodos, odšel s trajektom do Marmarisa ter se nato odpravil s kajakom na sever proti Galipoliju. Z Dimitrisom sva tako ostala sama, spet na dve uri veslanja in dve uri počitka, nič več počitnic.

Bodrum, Izmir ali Cesme

Druga velika sprememba se tiče poti. Zaradi smeri vetra in tudi zaradi stiske s časom ne bova veslala proti Kreti in Cipru, ampak jo bova mahnila na severovzhod, direktno proti Turčiji. Cilja nimava še čisto določenega, to bi lahko bil Bodrum, Izmir ali Cesme, odvisno od vetra. Do sedaj smo še vedno spremenili končno luko in sem zato bolj previden pri napovedih. Ne bi se čudil, če bi pristali v nekem četrtek kraju.

Ko sem se v nedeljo vračal iz Šparte v Monemvasijo, sem si zadal, da bom čim več časa ostal na stranskih makadamskih poteh in hribovskih pešpoteh. Vožnja je bila prekrasna, predvsem takrat, ko sem moral čez kakšen višji hrib, po blatni pešpoti, posuti s kamenjem in velikimi lužami. Orientiral sem se s pomočjo GPS in digitalnega zemljevida, ker preprosto ni bilo nobenih znakov in ne ljudi, ki bi jih lahko vprašal za smer.

Dobrih trideset kilometrov pred Monemvasijo, pred zadnjim hribovskim prelazom, pa sem srečal dva motokrosista, ki sta sedela na svojih velikih motorjih in srkala rdeče vino. Bil sem zaripel v obraz in sopihal kot najhujša lokomotiva, tako da sta mi takoj ponudila okrepčilo in vprašala, kam grem. Ko sem rekel, da v Monemvasijo, sta kot iz topa ustrelila, da sem na napačni poti, da se moram vrnit nekaj kilometrov nazaj in iti po drugi, širši cesti. Lepo sem se jima zahvalil in rekel, da je smer prava in bom že prišel na končni cilj. Ko sta še bolj vztrajala, da mi ne bo uspelo, sem se zlagal in rekel, da sem tukaj že bil in da pot poznam. Takrat sta se samo spogledala in vsak je nadaljeval svojo pot. Do Monemvasije sem seveda prišel. Res sem nekaj kilometrov prekolesaril po kozji potki in moral peš prečkati reko, a imel sem se fantastično.

Nekateri bi mojo laž imeli za dokaz arogance, a če bi se na svojih avanturah ravnal po svarilih domačinov, ne bi prišel nikamor. Neštetokrat sem slišal, od lokalnih ljudi, ki najbolje poznajo okolje, da je nekaj nemogoče. Samo zato, ker so oni tako navajeni in ne zaradi tega, ker bi zares bilo tako.

Brez Juretovih novic

V nedeljo sta v Monemvasijo prišla tudi Huw in Dimitris, ki sta pešačila po okoliških hribih. Šli smo na kavo in pogledali, če je kakšen mail od Jureta. Žal ni bilo nič, kar je pomenilo, da vremenska napoved ostaja nespremenjena, torej slaba. Razočaranje na Huwovem obrazu je bilo dobro vidno. Žal mu ni preostalo nič drugega, kot da sprejme težko odločitev in čez Egejsko morje poleti z avionom. Sicer bi bilo preveč rizično in poti ne bi mogel skleniti pravočasno, na Anzac day, največji avstralski državni praznik, ki je spomin na prvo bitko, v katero so se spustili kot samostojna država. 25. aprila letos bodo obeležili natančno stoletnico in ta datum je bil za Huwa preveč pomemben, da bi ga prepustil v nemilost vetru.

Slovo od Huwa

Vsi trije smo se zato odpravili v Atene, da Huwa pospremimo na letališče in poleg tega še proslavimo grški dan samostojnosti. 25. marca 1821 so začeli vojno za samostojnost proti Turkom, ki so jo enajst let kasneje tudi dobili.

Proslava tako velikega praznika v Atenah je pomenila, da sva z Dimitrisom odšla na kosilo k njegovim staršem, kjer naju je pričakala še cela četa družine Kokkoris. Vsega skupaj petnajst ljudi za veliko mizo, zvrhano polno grške tradicionalne hrane. Po kosilu sem si moral odpeti pas, ki ga sedaj že tako in tako nosim samo še za okras.

Na srečo naju je Jure med tednom razveselil z novico, da bo ugoden veter zapihal v petek. Zato danes, v soboto, že veslava proti Turčiji in grizeva zadnje morske milje.

Marin Medak, ki je že preveslal Atlantik, se je tokrat z Avstralcem Huwom Kingstonom odločil za novo dogodivščino, veslanje po Južnem Sredozemlju. Pot ju je iz Hammameta v Tuniziji vodila na Malto in ju je zanesla na Peloponez, kjer je Huw poslovil, marin pa veslanje nadaljuje z Grkom Dimitrisom Kokkorisom. Namesto prek Krete in Cipra do Alanye v Turčiji, bosta veslala k najbližji turški obali. Marin Medak o vtisih s poti poročal vsak teden, njegov zapis pa objavljamo v Soboti.

MARIN MEDAK


Najbolj brano