Veslanje po birokratskih meandrih severne Afrike

Ko ima hudič mlade, jih ima veliko. Zadnjih deset dni sva se s Huwem na vse pretege trudila, da barko spraviva iz kontejnerskega pristanišča v Tunisu v marino Yasmin v Hammametu.

Običajno potekajo tovrstni premiki gladko in brez zapletov. Najameš špediterja, ki ti pove, katere dokumente potrebuješ, in on uredi vse potrebno. Tokrat žal ni bilo nič od tega. Vsak dan ali vsakega pol dneva so cariniki zahtevali nove dokumente. Dneve sva preživljala na pristaniški carinski upravi in opazovala ta poseben, skoraj filmski ekosistem.

Ko sva se prvič sestala s špediterjem in smo skupaj odšli do carinika, ki je najvišje na lestvici od tistih, ki dejansko delajo, se mi je prvič zazdelo, da ne bova šla enostavno skozi. Raouf, najin špediter, je manjše rasti, približno meter šestdeset je visok. A ko je stopil pred tehničnega vodjo carine, je zlezel skupaj še za pol metra. Najprej se je opravičil, da ga moti, potem pa je med odkimavanjem in ponavljanjem fraze, da je vse super, vprašal kaj in kako moramo urediti papirje.

Ker cariniki v službi nastopajo precej mentorsko, jasnega odgovora nismo dobili. Dali so nam osnovne smernice, kam se moramo obrniti, a za samo izvedbo se mora človek le sam znajti. Če bi nam bila navodila dana na pladnju, se ja ne bi nič naučili!

Znanci s carine

Z ljudmi, ki so nama delali družbo na carini, smo se že vljudno pozdravljali, si z glavo odkimavali in s tarnanjem podpirali drug drugega, da nam je bilo vsaj malo lažje.

Glavni operativec, tisti, ki ve, kako stvari urediti, je bil carinik srebrnih, z oljem namazanih las in z nekaj zvezdami na ramenskih našitkih. Bil je glavna faca in takoj se je videlo, da ga vsi mlajši kolegi spoštujejo, se ga malenkost bojijo in zelo občudujejo. Mislil sem, da je on glavni šef. A kako zelo sem se motil.

V torek so naju po nekaj ur čakanja peljali v stranski hodnik, na katerem so bila z usnjem tapecirana vrata z veliko srebrno kljuko. Prizor je bil zares grotesken, ker je notranjost, kakor tudi precejšnji del zunanjosti stavbe, oblečena v zbledele rumenkasto bele ploščice z občasnimi golimi stenami in opraskanim ometom.

Mi pa smo stali pred brezhibnimi vrati, tapeciranimi v črno usnje. Ko sem videl, kako plašno je glavni operativec potrkal na kljuko, sem doživel déjà vu. Tako kot se je najin špediter iz strahospoštovanja pomanjšal pred tehničnim vodjo, se je ta šarmantni gospod pred vodjo carine.

Nekaj trenutkov smo počakali in šele nato vstopili. Pisarna je bila prostorna, čisto evropska, za veliko mizo pa je sedel resen gospod v zgodnjih štiridesetih, s tipično arabsko kratko frizuro in tankimi francoskimi brčicami. Zdelo se mu je fajn, da je dobil gosta iz tujine. Vprašal naju je, od kod sva in presenetljivo je bil bolj navdušen nad Slovenijo kot nad Avstralijo. Ker imamo res dobre rokometaše.

Po carinikih še varnostnik

Najbolj nepredstavljiva pa je bila prigoda, ko smo tik pred izhodom iz pristanišča morali zbrati še nekaj žigov od vodje varnosti. Spet moški srednjih let z brki, oblečen v svetlečo usnjeno jakno. Najprej je naštel, katere papirje bi morali imeti, pa jih nimamo, potem pa po prigovarjanju Rauofa popustil in nam naštempljal za polovico A4 lista žigov. Vse bi bilo OK, a gospod nama sploh ni namenil pogleda. Na mizi je imel telefon in si na njemu vrtel smešne filmčke na youtubu. Ko je udaril zadnji žig, je na zaslončku pes na rolki zganjal vragolije.

Najbolj na živce mi je šlo to, da je postopek tako neurejen, da se je vsak, tudi tisti s polovico čina, vtaknil in pametoval, katerih vse papirjev da nimamo. Kolikor sem videl, ni bilo potrebno podkupovanje. Le policaj na križišču pred marino, na cesti, po kateri smo peljali kontejner, nas je ustavil in me vprašal, ali imam trideset ali štirideset evrov za kavo za policaje. Ker sem rekel, da ne in da naj mi vrne potni list, nam je napisal kazen. Približno petnajst evrov, ker naj bi se peljali po cesti, po kateri naj se ne bi vozilo.

Marin Medak, ki je že preveslal Atlantik, se je tokrat z Avstralcem Huem Kingstonom odločil za novo dogodivščino, veslanje po Južnem Sredozemlju. Poj ju bo iz Hammameta v Tuniziji vodila prek Malte, Krete in Cipra do Alanye v Turčiji. Skupno bosta preveslala 2110 kilometrov. Marin Medak bo o vtisih s poti poročal vsak teden, njegov zapis pa bomo objavljali v Soboti.

Srečanje z rojaki

Ko smo se v četrtek prebili skozi vse ovire in z naloženim kontejnerjem zapeljali proti marini, se mi je odvalil kamen od srca. Nekaj dni sva vrgla stran in končno lahko začneva delati kaj bolj pametnega. Približno slab teden bova potrebovala za pripravo barke, potem pa nama bo Jure, upam, da hitro, dal zeleno luč za začetek odprav.

Včeraj sva dobila tudi poseben prav poseben obisk, saj so naju v marini obiskali štirje slovenski novinarji: Mankica Kranjec iz Dela, Peter Močnik z Radia Slovenija sta udeleženca mednarodne akademije za mlade turistične novinarje, ki poteka v Hammametu, Drago Bulc, predsednik slovenskega združenja turističnih novinarjev, in Cveta Potočnik pa sta na njej predavala.

MARIN MEDAK

---