Vesel dan mladosti

Maj. Mesec ljubezni, praznika dela, dneva svobode tiska, pomladne utrujenosti, obletnice zmage nad nacifašizmom. In seveda mesec mladosti, ki je svoj čas, marsikje pa še vedno, vrhunec doživela prav na današnji dan. 25. maj. Dan mladosti.

V imaginariju dobršnega dela življa je seveda absolutni prvak majske evforije Maršal, tovariš Josip Broz Tito. Prvomajski Tito kot vodja delavstva, ključavničar in državnik v eni osebi, četrtomajski Tito kot pokojnik, ki se mu je nekaj dni kasneje prišel poklonit vsak, kdor je leta 1980 v svetu kaj pomenil. Tudi ob dnevu zmage nad nacifašizmom podporniki ne pozabijo poudariti, kdo ima pri nas največ zasluge za to. In ne nazadnje, petindvasetomajski Tito, tisti idol mladih generacij, ki so nekdaj kultno, sedaj pa že krepko zaprašeno štafeto bratsko in enotno po rajnki Jugi nosili tja na znameniti Partizanov stadion v Beogradu in jo nato v katarzičnem množičnem vzhičenju ob plesnih koreografijah tisočev izbrancev pred samim vodjo slovesno prižigali.

Štafeta, ki so jo ljubili in jo nato zasmehovali

Prav 25. maj, dan mladosti, je verjetno eden od največjih fenomenov iz niti ne tako daljne preteklosti. Že v osnovi umetno ustvarjen spin, saj je mladina po vsej Jugoslaviji na ta dan praznovala rojstni dan Tita, ki se je sicer rodil 7. maja. Bil je praznik, a ne dela prost dan, pa vendar se zdi, da je bilo takrat prav delo, ki sta mu sicer veljala čast in oblast, v drugem planu, v prvem pa velika kolektivna slovesna športno-politično-kulturno-družabna žurka, imenovana štafeta mladosti, z vsemi spremljevalnimi dogodki, s televizijskim prenosom vred. In hkrati je bil to praznik, ki je verjetno še najbolj neposredno koval bratstvo in enotnost, ko so najbolj zaslužni tisto štafeto prenašali “po ožji in širši domovini”, si jo predajali iz rok v roke od republike do republike do orgazma v Beogradu.

25. maj, nekdanji dan mladosti, še zdaleč ni in nikoli več ne bo to, kar je bil. Za nekatere je povsem običajen dan, za druge priložnost za izlet v Kumrovec ali prijetno (nostalgično) druženje kje drugje, za tretje nesmisel, ki naj že enkrat stori bridki konec. Tudi prav. Vsakemu svoje.

Bil je praznik vsega ljudstva, a še posebej mladih, ki so bili seveda svetla bodočnost rajnke Juge. In hkrati eden redkih, če ne edini, ki ga je moral režim na koncu na zahtevo tega istega ljudstva, predvsem mladih, ukiniti. Praznik, torej, ki so ga ljubili, proti koncu osemdesetih, leta po Titovi smrti, pa zasovražili kot farso režima pod slaboumnim sloganom Po Titu - Tito.

In najbolj vidne žeblje v njegovo krsto so zabili prav v Sloveniji. Kdo drug kot mladi. Tako študentarija, ki je v centru Ljubljane štafeto cinično s sekirami izsekala iz debla, predvsem pa umetniška skupina Novi kolektivizem, ki je v plakat za dan mladosti preoblekla kar star nacističen plakat, s tem jasno povedala, kaj si misli o vsem skupaj, in zanetila odmevno afero. Štafeta je neslavno umrla, domovina je razpadla, dnevi mladosti pa so se tu in tam nekaj let še vrstili. A zgolj kot priložnost za zabavo, brez ideološkega naboja. Tisti na Goriškem se, denimo, še živo spomnijo odličnih alternativnih festivalov za 25. maj na Dobrovem, ki jih je organiziral klub Strelišče.

Med je postal grenak, mleko pa se je skisalo

Osamosvojitvena evforija v Sloveniji je sprva odpihnila bolj ali manj vse, kar je dišalo po nekdanjem režimu in Staremu, kot so tudi imenovali Tita. Sanje, da se bosta v kapitalizmu cedila med in mleko, pa je v dveh desetletjih in čez za premnoge postopno zamenjala trda realnost - med je postal grenak, mleko pa se je skisalo. Ne preseneča, da so titovke, trobojnice z rdečo zvezdo in ostala ikonografija sčasoma, na veselje nekaterih in zgroženost drugih, spet priromale z zaprašenih podstrešij. Za nekatere kot nostalgični simbol nekih drugih, boljših časov, ko delavec sicer ni imel oblasti, a je v nasprotju z današnostjo imel vsaj čast, službo in varnost. Za druge, predvsem mlajše, ki tega niso doživeli, kot “uporniška” blagovna znamka, Tito kot nekakšen ex-jugoslovanski Che Guevara. Za tretje kot protest proti podivjanemu neoliberalizmu.

25. maj, nekdanji dan mladosti, še zdaleč ni in nikoli več ne bo to, kar je bil. Za nekatere je povsem običajen dan, za druge priložnost za izlet v Kumrovec ali prijetno (nostalgično) druženje kje drugje, za tretje nesmisel, ki naj že enkrat stori bridki konec. Tudi prav. Vsakemu svoje.

Vesel dan mladosti, kjerkoli že boste.

---