Veliko priložnosti in pasti

Vinoteka Faladur, eden od otrok projekta Solum, je v četrtek gostila mednarodno priznano vinsko publicistko in ocenjevalko vin z diplomo Master of Wine Caroline Gilby, ki se je v svoji poklicni karieri specializirala predvsem za vina srednje in vzhodne Evrope. Na dveh ločenih predavanjih za akterje vinsko-turističnega razvoja in vinarje je spregovorila o težavah, ki spremljajo uveljavitev vinorodnega okoliša kot vinske destinacije.

Caroline Gilby: “Na vas je, da svet najprej 
opozorite  nase, potem pa ga osvojite z vini, ki jih 
drugi nimajo.” Foto: Toni Gomišček
Caroline Gilby: “Na vas je, da svet najprej opozorite nase, potem pa ga osvojite z vini, ki jih drugi nimajo.” Foto: Toni Gomišček

Matija Lavrenčič, ki je uvodoma predstavil tako vinoteko kot gostjo, je naštel nekaj izkušenj, ki jih je pridobil v enoletnem vodenju Faladurja oziroma predstavljanj vin iz Vipavske doline v tujini. Poudaril je, da je nastop z deseterico izbranih vin boljši od dolge vrste etiket, prav pri izboru vin, ki so sposobna pridobiti naklonjenost potrošnikov, pa zadnje čase sodelujejo s Caroline Gilby, ki je, kot se je sama predstavila, v svetu vina že od leta 1988.

“V velikem trgovskem podjetju sem delala v oddelku za uvoz vina iz Italije in nekaterih vzhodnoevropskih držav. Spominjam se, kako smo na veliko kupovali bolgarski cabernet sauvignon, romunski modri pinot, ki sicer to ni bil, in jugoslovanski, pravzaprav štajerski laški rizling,” je uvodoma dejala in še omenila, da je bila takratna Jugoslavija visoko na seznamu držav, iz katerih je Velika Britanija uvažala vino. “Toda kraljevala je Francija in vsi smo bili prepričani, da bo vedno tako. Dejstvo pa je, da je danes Francija na četrtem mestu in da njen delež še naprej pada, medtem ko je na prvem mestu Avstralija, ki ji sledita Italija in ZDA, za Francijo pa se zvrstijo Južna Afrika, Španija, Čile, Nova Zelandija, Nemčija in Argentina. To dokazuje, da je angleški trg zelo odprt za nove igralce na vinskem področju in da je prav zato poznavanje zakonitosti tega trga, ki ima na voljo le omejeno količino lastnega pridelka, pomembno za vsakogar, ki bi se rad uveljavil v tujini.”

Med podatki je nekoliko presenetilo dejstvo, da je povprečna cena prodane steklenice vina iz Nove Zelandije skoraj za funt višja od francoskih buteljk (7,33:6,37 funta), prav tako pa je zanimiv podatek, da se tržišče usmerja k za spoznanje dražjim vinom.

Zmagovita kombinacija: cena in sorta

“Vinarji, ki bi radi prodajali na angleškem trgu, se morate zavedati, da kupci največkrat posežejo po steklenici, za katero odštejejo 4 do 5 funtov. V zadnjem letu opažamo, da se krepi segment za funt držajih steklenic, medtem ko je prodaja tistih, ki stanejo deset funtov in več, zelo omejena. Toda pazite, pri steklenici, ki je naprodaj po 5 funtov, dobi pridelovalec le 0,47 funta, pri tisti od 10 mu pripade 2,87 funta, od prodaje za 20 pa je njegovih 7,17 funta.”

Pričakovanja slovenskih izvoznikov, ki se podajo na tuja tržišča, so običajno previsoka: “Vsi se vidite v segmentu premium wines, toda pot do tja ni tako lahka, kot si mislite. Gost, ki si privošči drago večerjo, običajno poseže po vinu iz države z dolgotrajno vinsko tradicijo, najpogosteje po francoskem.”

Pri naštevanju podatkov o prodaji sortnih vin in prepoznavnosti vinskih sort je primerjala podatke spletnega trgovca Laithwaites in spletnega raziskovalca javnega mnenja Yougov. V obeh primerih sta na prvih mestih beli sorti sauvignon in chardonnay, ki jima sledi po šest rdečih (merlot, cabernet sauvignon, shiraz, grenache, modri pinot, tempranillo oziroma shiraz, zinfandel, modri pinot, tempranillo, malbec in chianti); zanimivo, da je v ZDA tako priljubljeni sivi pinot na Otoku šele v začelju deseterice. Izhajajoč iz teh podatkov je seveda lokalnim pridelovalcem položila na srce, naj poskusijo pritegniti pozornost najprej s kakim sauvignonom in chardonnayjem; kupci, ki se bodo nad vini navdušili, bodo v naslednjem koraku hoteli vedeti, od kod prihajata, šele nato pa jih bodo začela zanimati tudi ostala vina iz iste vinorodne dežele.

Pasti tranzicije

Čeprav je Caroline Gilby zaznala, da Slovenci ne želimo biti primerjani z drugimi vzhodnoevropskimi državami, je udeležence predavanj z opazko, da nas tako pač v svetu dojemajo, postavila na trdna tla. Po svoje bi to lahko bila tudi naša (začasna) prednost, saj je pomemben del potrošnikov vina zelo zvedav in ima mnogo manj predsodkov do socialistične preteklosti kake Moldavije, Madžarske, Hrvaške ali Slovenije kot sami prebivalci teh držav. Bogate izkušnje, pridobljene s svetovanjem v več vzhodnoevropskih državah, je zato strnila v predstavitev dobrih in slabih plati vinarstva držav, ki so, hočeš nočeš, naši tekmeci pri pridobivanju pozornosti ali celo naklonjenosti britanskega trga.

Madžarska, na primer, se lahko nasloni na zgodovinski ugled Tokaja, ima mnoge vinograde, zasajene z mednarodnimi sortami, in ohranila je nekaj velikih kleti, ki lahko kot ledolomilci stopijo na trg z dobrim vinom za primerno ceno in odprejo pot vinom višjega cenovnega razreda. Madžari sodelujejo na ocenjevanjih, vendar zanemarjajo PR in sodelovanje na SITT (Special Importers Trade Tasting), organizacijo obiskov novinarjev ipd.

Romunska stvarnost ima na eni strani dve srednje veliki kleti, ki razumeta svetovni trg, krovno vinogradniško organizacijo in vrsto malih pridelovalcev, usmerjenih na domači trg. Bolgarija se zanaša na staro slavo, toda razpad socializma je prinesel tudi razpad kleti, ki se, bodisi zanašajo na izjemno cenena vina bodisi bi rade prodrle v segment najdražjih, pri čemer ne obvladajo sodobnih pivskih tendenc (previsoki alkoholi, preveč tanina ...). Naši prvi južni sosedi se lahko pri promociji zanašajo na privlačnost Hrvaške kot turistične destinacije. Vinistra je dober pokazatelj uspešnosti združevanja različnih interesov, manjkajo pa jim mednarodne sorte in predvsem ljudje, ki bi razumeli zakonitosti izvoza. Za zaključek tega mednarodnega pregleda je Gilbyjeva nanizala še nekaj značilnosti Moldavije, ki se, z vsem bremenom države, ki ni ne v EU ne v Commonwelthu, prizadeva priti na zahodni trg, oblikuje krovne promocijske organizacije in začenja sodelovati na sejmih, pa čeprav kvaliteta vin (še) ne dosega standardov, ki jih zahteva in pričakuje tukajšnji običajni kupec.

Vipavska, tako lepa, tako nepoznana

“Spisek razlogov, zaradi katerih bi marsikdo z veseljem zavil v Vipavsko dolino, je dolg,” je ob prehodu na analiziranje krajevne danosti polaskala domačinom Gilbyjeva. Na njene spisku so se znašle lepota krajine, klima, prometna dostopnost, tako mednarodne kot avtohtone sorte vinske trte in odlična vinsko-kulinarična ponudba. Toda kaj, ko je spisek slabosti še daljši: nepoznana dežela, nepoznana država, zelo majhni pridelovalci, razmišljanje, osredotočeno zgolj na končni pridelek, neustrezne cene, zmeda z etiketami in retro etiketami, uporaba slovenskih imen za mednarodne sorte (modri pinot namesto pinot noir), pomanjkljiva marketinška koordinacija in, zanimivo, tudi na tem spisku najdemo avtohtone sorte.

Kratko predavanje seveda še ni bila celodnevna delavnica ali začetek dogovorjenega dolgoročnega sodelovanja, zato je Gilbyjeva, Master of Wine od leta 1992 in samostojna svetovalka na področjih vina, razvoju blagovnih znamk in trženju posameznih kleti ali vinskih destinacij od leta 1995, pokazala le malo “gole kože”. Spisek domačih nalog, ki jih je bolj navrgla kot dala slušateljem, je vseeno zajeten. Določena mera samozaverovanosti je mogoče dobrodošla, toda brez večje prepoznavnosti dežele in države je sama sebi namen. Povezovanje glavnih akterjev, pridobivanje partnerjev in naslanjanje na lastne moči so le nekateri izmed stebrov, na katerih bi morala sloneti uveljavitev Vipavske. Tržišče je, po mnenju Gilbyjeve, ki je v Ajdovščino prišla po predsedovanju mednarodni komisiji za ocenjevanje vin na letošnji Vinistri, naklonjeno prevladujočemu slogu vipavskih vin, kjer vinarji v veliki meri pridelujejo sveža vina z zmerno kislino, ki niso preveč tanična in premorejo zmerno alkoholno stopnjo. Tako vina svetovljanskih kot avtohtonih sort se, po njenem mnenju, ujemajo s pričakovanji sodobnega pivca. “Tržišče išče izvirna, avtentična vina, in Vipava ima kaj pokazati,” je prepričana. Toda ker ima palica dva konca, istočasno svari, da je v sodobnem, globaliziranem svetu, podobnih vin iz bolje organiziranih vinorodnih dežel na pretek. Kritična je do visokih cen, s katerimi se vipavski vinarji poskusijo umestiti v zelo ozko tržno nišo. Izjemno majhna proizvodnja je mogoče prednost, če je namenjena kupcu, ki pride do pridelovalca, za nastop na večjem trgu pa je težava, saj ne zagotavlja potrebne sporočilnosti in razvijanja blagovne znamke.

Pokušina, ki obljublja

Caroline Gilby je obe predavanji zaključila z vodenjem pokušine vin krajevnih vinarjev in ob tem pripovedovala, kako prijatelje navdušuje nad Slovenijo in njenimi vini. Kot ocenjevalka pri Decanterju, zadolžena tudi za Slovenijo, je postala dobra poznavalka naše vinske ponudbe. Je zagovornica navojnih zamaškov, za katere je prepričana, da bodo kmalu zapirali tudi steklenice najprestižnejših rdečih vin. “Tradicija velja le, če ima dejansko vrednost. Isto velja za stare sorte. Pinela, malvazija ali zelen jo zagotovo imajo. Toda na vas je, da svet najprej opozorite nase, potem pa ga osvojite z vini, ki jih drugi nimajo. Kupci so odprti za drugačnosti, in to je vaša potencialna priložnost, če jo boste znali izkoristiti,” je zaključila.TONI GOMIŠČEK


Najbolj brano