Več ustvarjalnosti in manj testov

Waldorfska šola se vedno začne na pobudo staršev. V Sloveniji že delujejo tovrstne šole v Ljubljani, Mariboru, Celju in Radovljici, na Primorskem pa sta trenutno dva waldorfska vrtca. Ker si nekateri otroci iz vrtca želijo prestopiti v waldorfsko šolo, so starši ustanovili Iniciativo za waldorfsko šolo na Primorskem.

Prvi waldorfski vrtec na Primorskem so leta 2012 odprli v Bukovici pri Novi Gorici, drugega pa leto dni kasneje v Ajdovščini. Iniciativa za šolo združuje starše in simpatizerje waldorfske pedagogike s ciljem, da odprejo waldorfsko šolo v Brezovici predvidoma že v prihodnjem šolskem letu.

Marca so izvedli informativni vpis in ugotovili, da je zanimanje precejšnje, kljub temu pa niso še povsem prepričani, če bodo zbrali dovolj kandidatov za prvi razred. Zato skušajo starše, ki razmišljajo o alternativnih oblikah šolanja za svoje otroke, o waldorfski pedagogiki poučiti tudi na raznih predavanjih. Eno takih bo to sredo v Hiši mladih v Ajdovščini, kjer bo predaval eden najbolj priznanih waldorfskih pedagogov na svetu, David. L. Brierley.

Čas emancipacije individualnega

Starši, ki ustanavljajo prvo waldorfsko šolo na Primorskem, potrebujejo predvsem veliko mero idealizma in prepričanje, da je vse mogoče, meni Brierley, ki bo v Ajdovščini med drugim govoril tudi o prihodnosti izobraževanja. “Britanska vlada je pred kratkim spisala poročilo o prihodnosti izobraževanja. Ugotovili so, da 64 odstotkov služb, za katere bodo v prihodnje kandidirali otroci, ki danes začenjajo šolanje, še niso izumili,” pravi Brierley, po rodu Anglež, ki pa je svojo profesionalno pot začel na Norveškem. Tam je bil leta 1979 tudi med ustanovitelji prve waldorfske srednje šole, kasneje pa je v Oslu ustanovil še Steinerjevo univerzo. Je učitelj učiteljev waldorfskih šol ter idejni začetnik ustvarjalnega poučevanja “poesis”, s katerim širi svojo vizijo učitelja kot pesnika, ki iz ničesar ustvari novo.

“Pravilnih odgovorov je toliko, kolikor je učencev v razredu.”

Brierley je prepričan, da so časi naklonjeni waldorfski šoli: “To je naš čas - čas emancipacije individualnega, ko mora tako rekoč vsak sam izumiti svojo lastno službo. Za kaj takega pa je potrebna nova inteligenca. Treba je imeti vizijo, strategijo in voljo. Le na ta način ti bo morda uspelo, kajti služba ne čaka nate.”

Najbolj izpolnjujoč občutek za človeka namreč je, da je nekaj prispeval družbi, da je pustil svoj pečat. “Živimo v času, ko se zavedamo svojih zmožnosti in smo jih pripravljeni tudi uporabiti. Najprej pa se moramo zavedati, kdo smo, in slediti srcu. Družba se bo spremenila, ko bo več navdušenja,” je prepričan Brierley.

Bistvena so čustva, ne podatki

Kako bi se novim časom in potrebam morala prilagoditi šola? “Prepričanje nastane kot posledica čustvene izkušnje, ne le razmišljanja,” poudarja Brierley in se sprašuje, česa se danes sploh še spominjamo iz svojih šolskih dni. Kaj nas je takrat vznemirjalo in navduševalo? “Spominjamo se stvari, ki so se nas tudi čustveno dotaknile, ki so nas ganile. Ni bistveno, kaj smo se naučili, bistvena je izkušnja učenja.”

Temelj kreativnosti je prav čustvena izkušnja, so prepričani v waldorfski šoli. Samo če v procesu izobraževanja uživamo, bomo kreativni. “Ne pa, da je otroke v šoli strah, če se bodo dobro odrezali na testih. To je ravno obratno,” opozarja Brierley in dodaja, da do konfliktov v izobraževanju prihaja prav zaradi mišljenja, da je ključ do uspešnega življenja to, da si na primer dober v matematiki. “Šole tekmujejo med seboj, katera bo boljša v matematiki, kot da bi šlo za nogomet. Znanje matematike je lahko merljivo, je pa še mnogo drugih predmetov, ki so pomembni za prihodnost mladih ljudi.”

“V tem času mora tako rekoč vsak sam izumiti svojo lastno službo. Za kaj takega pa je potrebna nova inteligenca.”

Danes pa ponekod razmišljajo o uvedbi psiholoških testov celo v vrtcih, je zgrožen naš sogovornik: “Menim, da imamo zato toliko ljudi, ki se počutijo kot zgube. Zaskrbljujoče je, da toliko mladih ljudi v Evropi ne zaključi šolanja. Lahko imajo veliko talentov, na primer za glasbo in umetnost, ampak padejo na testih, ki zahtevajo določen način logičnega mišljenja.”

Zato so si praktični, umetniški in teoretični predmeti v waldorfski šoli enakovredni. Rezultati raziskav namreč kažejo, da umetniški predmeti na urniku poskrbijo za boljše počutje otrok, ki na ta način dosegajo tudi boljše akademske rezultate. Manj je odsotnosti od pouka in manj psihičnih težav.

Vprašanje sistema in alternativ

“Gre za vprašanje sistema in alternativ,” pravi Brierley. “Glede na dosedanjo prakso lahko pričakujemo, da bo sistem še naprej pritiskal z vedno več testi. Pri tem pa je paradoks, se vsi zgledujejo po Finski, za katero menijo, da je v izobraževanju najboljša. Vendar so tam učitelji veliko bolj svobodni pri izbiri učnega programa kot drugod, učencem pa privoščijo najdaljše poletne počitnice v Evropi.”

Če na primer pri učni uri zgodovine učitelj učence vpraša, kaj bi sami storili v določenih okoliščinah, če bi bili v koži neke zgodovinske osebnosti, je pravilnih odgovorov toliko, kolikor je učencev v razredu, poudarja Brierley: “V vse predmete se moraš poglobiti z vso svojo osebnostjo, ne samo premlevati dejstva. Ne izobražujemo le glave. Pomembna je tudi čustvena inteligenca.”

V sredo, 22. aprila, ob 18. uri, bo David L. Brierley predaval v Hiši mladih v Ajdovščini. Osvetlil bo problematiko sodobnega šolstva, ocenjevanja, učenja na pamet ter reciklaže že znanega in poznanega. Nato pa bo praktično prikazal, kako sam poučuje zgodovino v osmem razredu osnovne šole. Tema učne ure bo začetek prve svetovne vojne.

Da so spremembe v izobraževalnem sistemu v Evropi nujne, nas opozarja dejstvo, da slaba tretjina dijakov ne dokonča srednje šole, pa nimajo težav z učenjem. Pogosto so to zelo talentirani otroci, ki pa so frustrirani, ker ne morejo izraziti svoje kreativnosti ali svojega mnenja, ne da bi jih obsojali. “Svobodna šola ne pomeni, da lahko delaš, kar hočeš, pač pa da te nihče ne obsoja. Učitelj lahko ocenjuje učenca, vendar med pogovorom na štiri oči, ne le tako, da zapiše oceno,” meni Brierley.

Včasih je družba poskrbela, da so imeli mladi po šolanju zagotovljeno službo, danes pa ni več tako. Šola mora zato mladim privzgojiti veščine, ki jih potrebujejo, da bi šli po težji, samosvoji poti. “V waldorfski šoli si ne prizadevamo, da bi si učenci zapomnili veliko faktografskih podatkov. Skozi učni proces razvijamo določene veščine. Naš ideal je, da so učenci, ko končajo šolanje, sposobni praktično vsega. Vendar je za to, da odkriješ, kaj te navdušuje, potreben poseben način šolanja,” pravi Brierley.

V sistemu je sicer do določene mere bolj varno, ampak prihodnost pripada posameznikom, ki si bodo upali hoditi po samosvoji in neodvisni poti, je prepričan.

ALJA TASI

---