V znanosti ni čudežev, so strogo prepovedani, v religiji so temelj

Štiriinšestdesetletnega Koprčana Aljošo Žerjala pozna kar nekaj generacij dijakov koprske gimnazije, kjer je petnajst let po diplomi iz fizike poučeval ta predmet. Zatem je bil nekaj let inovator, že 25 let pa ima samostojno podjetje, ki se ukvarja z izjemno natančnimi meritvami morskega dna. Skoraj od nekdaj pa je bila njegova ljubezen astronomija. Je tudi predsednik Društva fizikov, matematikov in astronomov v Kopru. Pogovarjala sva se tako o zvezdah, njihovem gibanju na našem nebu, nastajanju in umiranju.

> Ste fizik, že nekaj let tudi predsednik Društva fizikov, matematikov in astronomov v Kopru Vas je astronomija od nekdaj zanimala?

“Vedno! Že ko prvič zavestno pogledaš v zvezdno nočno nebo, te objame ta silnost, neskončnost. Hladne, a nežno svetlikajoče zvezde te s temino kar posrkajo vase in počutiš se, kot da si sam z njimi. Astronomija v srednji šoli se ni ujemala s to mogočno predstavo - preveč je bila osredotočena na razne kote in medsebojna gibanja Zemlje, Lune, Sonca, planetov. Med študijem fizike sem spoznaval že zanimivejše plati dogajanj na nebu, kot so življenje zvezd, mehanizmi njihovega delovanja, predvsem pa zakonitosti, ki urejajo in strogo obvladujejo to neskončnost. Ko sem na koprski gimnaziji učil fiziko, pa sem se z dijaki znova zapodil v skrivnosti vesolja. Ure in ure smo porabili za pogovore o zvezdah, možnostih življenja drugje. V mladostniških letih te to res pritegne in ti pomaga ustvariti sliko sveta. Nabavil sem manjše teleskope in redno smo opazovali nebo.”

Barvitost vesolja

> V čem je za vas največji čar opazovanja in raziskovanja neba?

“Eno je intimnost opazovanja. Sam si z migetajočimi svetlimi pikami in mrkim luninim obrazom. Ko prvič zagledaš dvoje svetlih točk okrog Jupitra, pri čemer veš, da sta to njegovi luni, se zaveš barvitosti vesolja. To niso le drobcene točke na nebu, to so celi svetovi, ki obstajajo poleg nas. In tako so lahko s pomočjo vedno boljše opazovalne opreme odkrivali nove in nove.”

> Za izhodišče sem si izbrala Plejade, razsuto zvezdno kopico, ki sodi med najlepše pojave na našem nebu. Bi se strinjali z mano ali bi mi sami ponudili kaj bolj imenitnega?

“Sestrice na nebu. Glede na moje tri hčerke, se popolnoma strinjam, da so res nekaj lepega. In tudi na nebu je lepo opazovati skupinice, ne le posameznikov.”

“V črni luknji je materija tako zgoščena, da niti svetloba kot najhitrejša oblika gibanja v vesolju ne more več zapustiti površja. Zato je črna.”

> Plejade ali Gostosevci so v ozvezdju Bika, potujejo skozi meglico, iz katere pa niso nastale. Kako je pravzaprav nastala kopica teh nekaj sto zvezd?

“Tako kot vse zvezde iz medzvezdnega prahu - meglic, ki jih tvori predvsem osnovni gradnik vodik. Material, ki potuje z nami že od velikega poka in iz katerega je tudi naše osončje. Od lokalnih razmer je potem odvisno, kdaj se meglica zgosti, da nastajajo zvezde in planeti. V vrtincu gosteče se materije se ta lokalno še hitreje združuje in od mase, ki se je zbrala, je potem odvisno, kakšen objekt bo nastal. Planeti poberejo težje gradnike, zvezde v glavnem vodik. Plejade so zanimive ravno zato, ker je na omejenem prostoru veliko mladih zvezd z različno maso, ki nam omogočajo, da lahko študiramo, kako se zvezde razvijajo glede na to začetno maso.”

> Rojstvo zvezde naj bi bilo zelo dramatično …

“Ko se materija dovolj zgosti, začnejo v njeni notranjosti potekati jedrske reakcije. Gorivo vodik se spaja v helij in zvezda zažari. To so ogromne energije, ogromne sile, milijoni let. Slike zvezde, ki jo najbolje poznamo, našega Sonca, so fascinantne. Eno samo bruhanje ogromnih eksplozij razbeljenega površja, ki pa omogoča življenje pri nas. Majhen del energije pride s sevanji do nas in vzdržuje vso pestrost dogajanja na Zemlji. Planet Merkur, ki je Soncu preblizu, pa je popolnoma skurjen. Na njem bi veliko bolj dramatično občutili moč zvezde. Še dobro, da smo na varni razdalji.”

Zvezde za preizkus vida

> Sedmo zvezdo Meropo vidijo samo najbolj izostrene oči. Včasih so jih zato uporabljali za ugotavljanje vida pri človeku. “Človek z izjemno dobrim vidom jih ob mlaju vidi celo deset.

V starem Rimu so to kar spretno uporabljali pri vojaških naborih. Lahko tudi sami opravimo test in preverjamo stanje svojega vida. Paziti moramo le, da so si razmere podobne. Ozračje lahko namreč s količino vlage občutno vpliva na rezultate.”

> Starost zvezd štejemo v milijardah, Plejade pa imajo komaj 20 milijonov let in so tudi precej blizu nas. Kako je z zvezdami, ki jih ni več, pa jih še vedno vidimo, ker je svetloba zaradi oddaljenosti šele sedaj prispela do nas?

“Einstein je ugotovil, da je svetloba najhitrejša oblika premikanja. Do Sonca potuje okrog deset minut. Ko torej gledamo Sonce, v bistvu gledamo deset minut stara poročila o stanju na njegovem površju. Z bližnjih zvezd so stara že leta, z bolj oddaljenih pa lahko milijone, milijarde let. Bolj kot gledamo daleč, bolj so informacije stare. Nobene možnosti ni, da bi vedeli, kaj se v tem hipu dogaja v vesolju. Zvezde je lahko že razneslo, a informacija o tem, še potuje do nas. Sam se zaradi tega prav dosti ne razburjam, saj se čas v vesolju šteje vsaj v milijonih let ter se nič ne zgodi hitro in katastrofalno. Je pa pogled v globlje vesolje seveda poln novih odkritij in vedenj. Lahko opazujemo trke galaksij, ogromne izbruhe, nastajanja novih svetov. Narava je enkratna in nepopisno čudovita.”

“Zemlja bo izginila v njegovi notranjosti in Sonce bo doživelo svoj labodji spev. Notranjost se bo sesula, površje razletelo.”

> Arabci so bili zelo dobri astronomi. Mar zato, ker so imeli puščavo in bi se v njej brez zvezd težko orientirali ali vidite vzroke drugje?

“Arabci res prihajajo iz prostranih planjav in so iz različnih namenov radi potovali. Tako so bili vedno odvisni od dobre navigacije. Na srečo tudi naše civilizacije so bili njihovi vodilni navdušeni nad tem, da je treba naravo tudi razumeti. Zbirali so vse znanje starih civilizacij in najboljše astronome sveta, študirali stare Grke, vpeljali številke, ki omogočajo razvito matematiko in ohranili ter močno razširili znanje antike. Prav prek zasedbe arabske Španije je tudi Evropa po tisočletju popolne izolacije spoznala svoje korenine in zacvetela v renesansi.”

O črnih luknjah

> Zvezde se rojevajo in umirajo. Smrt je veličastna. Zvezda eksplodira. Za super novo ostane črna luknja, ki požira vse, kar pride mimo. Precej grozljivo, bi rekla?

“Zvezde imajo svoje življenjske cikle, ki pa seveda trajajo neprimerno dalj kot naši. In spet smo pri milijardah let. Življenjska pot zvezde je odvisna predvsem od njene mase. Gorivo je v začetku vodik, kasneje pa tudi helij. Z leti se napihuje, saj na površje naplavlja vedno več vedno težjih elementov, ki jo počasi zastirajo in ne seva več dovolj energija, pritisk v njej pa narašča. Vse umirajoče zvezde postanejo rdeči orjaki. Velike in šibko svetleče. Ko zvezda porabi gorivo, se sesuje vase, površje pa razleti. Prej medlo svetleča rdeča zvezda bo razkrila svojo razžarjeno notranjost in bo zasvetila na nebu kot super nova. Ta pojav je tudi za naše dojemanje časa kratek. Ogromno energije bo izsevane v vesolje in preostanek mase se bo sesul v končno tvorbo. Če je mase malo, bo to bela pritlikavka. Brez posebnosti. Z desetkrat večjo maso dobimo nevtronsko zvezdo. Delci v njej so tako nagneteni, da lahko obstajajo le nevtralni, se pravi nevtroni. Svetloba sicer s težavo zapušča površje, a ji še nekako uspeva. Pri še večji masi pa nastane črna luknja. Tu je materija tako zgoščena, da niti svetloba kot najhitrejša oblika gibanja v vesolju ne more več zapustiti površja. Zato je črna. Nič več ne seva, samo sesa. In zato je luknja. Napovedal jih je že Einstein v začetku prejšnjega stoletja, a so njihov obstoj dokazali šele pred pol stoletja. S teleskopi so zaznali izredno močne vire sevanj, ki so svetili kot svetilniki. To so bile črne luknje, ki so se spravile na zvezdo, s katero so živele v paru. V spirali toneče materije črna luknja požira svojo sosedo in pri tem padajoča materija izredno močno seva. Ta pojav je Einstein napovedal, astronomi pa pozneje zaznali. Ko je namreč reševal druge probleme in postavil enačbe, je ugotovil, da bi po njih morale nastajati črne luknje. In res nastajajo. V tem je ta silen čar zakonitosti narave. Ne veljajo samo za nek posamezen primer, pač pa so zakonitosti univerzalne. Veljajo celo za stvari in dogodke, ki jih sploh še ne poznamo. Če jih kasneje odkrijemo, je nova teorija potrjena, drugače neslavno propade in kdo drugi zgradi boljšo. Tako so pred dobrima dvema letoma dokazali obstoj Higgsovega bozona in s tem odpravili marsikatero nočno moro teoretičnih fizikov.”

> Orjaška Betelgeza v ozvezdju Oriona že kuri helij. Je sploh mogoče, da bi učakali njen konec?

“Ker je oddaljena okoli šeststo svetlobnih let, ga je mogoče že, pa tega ne vemo. V nekaj sto letih naj bi se nekaj zgodilo. A do nas bi ostanki potovali tisočletja. Tako, da je strah popolnoma odveč.”

“Ob zretju v zvezde se borze, stranke, birokracija … razblinijo v to, kar pravzaprav so - igra, kdo bo koga.”

> Ali vse te pojave eksplozij astronomi s svojimi teleskopi vidite?

“Ravno to dela opazovanja privlačna. Ker opazujemo nebo tudi v področju sevanj, ki jih ne vidimo, so dogajanja še dosti bolj pestra. Vesolje vrvi od dejavnosti. Z dobrimi napravami se morate osredotočiti na zelo majhna področja, da lahko kaj ločite od ozadja. Iz vseh koncev vesolja prihajajo na različnih frekvencah informacije. In kot ne moreš zbirati vseh znamk, ki jih na svetu izdamo, ne moreš resno opazovati celotnega vesolja. Le košček za koščkom. Preveč informacij je lahko včasih velik problem, kar navsezadnje poznamo tudi iz vsakdanjega življenja.”

> Za Plejade velja, da so točno ob določenem času na točno določenem mestu. Uporabljali so jih za uro. Velja to za vsa ozvezdja?

“Za vsa. Le da si nekatera pač laže in bolje zapomnimo. Samo zvezda Severnica ima svoje stalno mesto na nebu in se po njej lahko tudi orientiramo.”

Naše sonce je v odlični formi

> Vsa ozvezdja najbrž tudi vzidejo in zaidejo. Prav tako planeti našega osončja. Kako se pravzaprav gibljejo zvezde?

“Skoraj vsa gibanja na nebu so posledica vrtenja Zemlje. Najbolj so zaradi vrtenja Zemlje okoli svoje osi seveda opazna dnevna gibanja, vrtenje okoli Sonca pa povzroča nam manj opazna premikanja. Zvezde tako vzidejo na vzhodu in zaidejo na zahodu kot Luna, Sonce in vsi planeti. Glede na letni čas oziroma vrtenje okoli Sonca, pa se na nebu premikajo ozvezdja nekoliko navzgor ali navzdol.”

> Naše sonce ima še dovolj vodikovega goriva, da ni bojazni, da bi prav kmalu umrlo …

“Je v krasni življenjski formi kot človek malo čez trideset. Za njim je čudovitih 4,5 milijarde let in vsaj toliko jih bo še dočakalo. Se pa bo proti koncu svoje življenjske poti napihnilo kot vse umirajoče zvezde in postalo rdeči orjak. Zemlja bo izginila v njegovi notranjosti in Sonce bo doživelo svoj labodji spev. Notranjost se bo sesula, površje razletelo. Prej medlo svetleča rdeča zvezda bo razkrila svojo razžarjeno notranjost in bo zasvetila na nebu kot super nova. Ogromno energije bo izsevane v vesolje, preostanek mase pa se bo sesul v nebogljeno belo pritlikavko. Nič kaj slaven konec, bi rekel.”

> Koliko je od sonca oddaljena najbližja zvezda?

“Približno eno svetlobno leto. Se pravi, da potuje svetloba do tja eno leto. Če pomislimo, da potrebuje svetloba do Lune samo eno sekundo, človek pa kar en teden, si lahko predstavljate, kako daleč je to. In to je razen Sonca seveda nam najbližja zvezda. Človek bi potreboval deset tisoč let, da bi jo dosegel. Za vesolje pa je to zelo majhna razdalja. Plejade so recimo oddaljene nekaj sto svetlobnih let, pa so vendar zelo blizu. Naša galaksija, ki je združba milijard zvezd, ima premer okoli sto tisoč svetlobnih let. Najmočnejši teleskopi zaznajo galaksije, ki so oddaljene tudi več deset milijard svetlobnih let. Človeku se kar zavrti. Barantamo z milijardami objektov, let, razdalj, kot da bi se pogovarjali s kakšnim nadebudnim liberalnim ekonomistom, pri čemer je razlika seveda velika. Jutri bodo v astronomiji še vse te milijarde obstajale, za ekonomistove pa se ne ve, ali jih bo še kaj ostalo.”

“Največji fizik sedanjosti Hawking je lepo povedal: Tudi če bi bog bil, bi ga fizikalni zakoni tako omejevali, da bi tako rekoč ne mogel ničesar narediti.”

> Zimsko nebo je prelepo. Žal ga zaradi razsvetljenosti okolja komaj še vidimo. Se vam ne zdi, da je to velika škoda za človeka, saj zvezde delujejo na nas zelo blagodejno?

“Zadnjič sem se na Krasu ponoči zazrl v nebo in kar nisem mogel verjeti, da živimo v večjih mestih v temi brez zvezd. Saj jih vidimo, a so le slaba kopija izvirnika. Šele v čistem zraku brez luči te doseže lepota in brezmejnost ter globine, ki jih naznanjajo komaj vidne zvezde. Te ustvarijo to enkratnost. Res bi morali kdaj na nočne izlete samo za to, da vidimo nebo.”

Neskončnost vesolja

> Pokojni filozof, prof. dr. Frane Jerman, je menil, da se pod zvezdami vse krivice, ki jih doživlja človek, spravijo v primerne okvirje. Doživljate nebo podobno?

“Zagotovo. Pod nebesnim svodom stvari dobijo svojo pravo razsežnost. V vsakdanjosti problemov pozabimo, da smo si jih večino kar sami izmislili, da lahko zapolnjujemo dneve z nekimi aktivnostmi. Ob zretju v zvezde se borze, stranke, birokracija … razblinijo v to, kar pravzaprav so - igra, kdo bo koga. Naj se preizkušajo v prostoru med zvezdami, naj razširijo blaginjo celotnega človeštva med planete in se tam kosajo, kdo je boljši, da bomo na Zemlji živeli v miru in človeka vredno življenje. Niti ni tako slaba ideja.”

> Če se ukvarjaš z vesoljem, prejkoslej naletiš na ontološko vprašanje. Za znanost ni pred vesoljem ničesar, za religijo je stvarnik. Ali menite, da si človek, takšen kot je, vendarle nekoliko laže predstavlja nekaj kot nič?

“No, ni ravno tako. Tisti, ki se ukvarjamo z znanostjo, trdimo, da danes razumemo, kako se je vesolje razvijalo več kot deset milijard let nazaj. Če vemo, da smo še sto let nazaj nekaj bolje poznali le sosednje zvezde in planete, smo na tem področju naredili ogromne korake. Za znanost vesolje obstaja in ga vedno bolje razume. Prišli smo do velikega poka, pri čemer nihče ne trdi, da pred tem ni bilo ničesar, samo odgovorov še ne poznamo. Najnovejše špekulacije, ki jih enačbe seveda dovoljujejo, nakazujejo, da bi bile lahko črne luknje tiste špranje, skozi katere del enega vesolja preide v veliki pok drugega. Ta domneva seveda odpira nova vprašanja, a takšen je pač ta svet in takšna je znanost, ki ga skuša razložiti. Vedno več vemo, s tem pa se nam odpirajo novi in novi svetovi. Na naših naslednikih je, da jih osvojijo. Pa še glede stvarnika. Izraelci trdijo, da je ustvaril vesolje pred 4000 leti in imajo tudi ustrezen državni koledar. Še pred par sto leti je velika večina katolikov to sprejemala kot dejstvo. Danes boste težko našli človeka, ki ne bi verjel, kar trdijo astronomi, da je vesolje staro vsaj 13 milijard let. Največji fizik sedanjosti Hawking je lepo povedal: Tudi če bi bog bil, bi ga fizikalni zakoni tako omejevali, da bi tako rekoč ne mogel ničesar narediti.”

> Sama pravzaprav ne vidim vzrokov, zakaj bi se znanost in religija med seboj vojskovali. Zaradi ontološkega vprašanja? Se vam zdi smiselno?

“Saj se nihče ne vojskuje. Problem nastane, ko odgovarjamo na ista vprašanja, kot je recimo nastanek vesolja. Znanost je prišla do sedanje stopnje tako, da je sestavila zgradbo zakonitosti, ki ne dovoljujejo odstopanj. Čim se pojavi ena izjema, v fiziki to poruši zakon in je treba začeti iskati širši odgovor, ki bo zajel tudi to izjemo. Saj najbrž tudi vam ustreza, da letalo vedno enako deluje in leti, ne da bi bilo podvrženo slučajnim muham božanstev. Trdnost fizikalnih zakonov omogoča razmah tehnologije, ker so stvari ponovljive. V znanosti ni čudežev, so strogo prepovedani, v religiji so temelj. To je nezdružljivo.”

> Človek si v nekaterih mejnih situacijah, kot sta bolezen in smrt, težko pomaga z znanstveno mislijo. Te mejne situacije zelo težko razrešuje brez metafizike. Da bo gnil v zemlji ali da bodo njegov pepel raztrosili na vse štiri strani neba, se mi za človekovo živo srce ne zdi ravno blagodejna informacija? Najbrž ste drugačnega mnenja?

“Če se zaveš, da si del ponavljajočega se cikla, ko v sebi vidiš poteze očeta in mame in ko se celo nonoti prepoznajo v tebi, ti odpade ta strah. Imamo priložnost, da smo del te lepe pripovedi, ki se ji pravi življenje, smo celo dovolj inteligentni, da znamo to ceniti - uživajmo v tem. Brez razmišljanj, kaj bo potem. Sedanjost je lepa. Ko vidiš v očeh vnuka iste iskrice, ki so se ob norčijah vžigale v tvojih, si vesel, da mu lahko predaš štafeto doživljanja veselja, žalosti, zmag in porazov, sončnih zahodov, cvetja na kraških travnikih, žarečih oči deklet … Prav nič mi ni težko, da se mu umaknem in mu pustim, da sam in v polnosti zaživi svojo življenjsko različico. Z njim bo tudi košček mene.”

MAJDA SUŠA

---