V spomin na stare čase

Pravijo, da Vogrsko dolguje ime vigurjem (jeguljam), ki so jih nekdaj množično lovili v Vogrščku. Pa tudi potočnih rakov se v tistem potočku, ki zdaj polni zadrževalnik za namakanje kmetijskih površin, ni manjkalo.

VOGRSKO > In tudi v jezeru so se dobro znašli in domačini so si jih, prepovedi navkljub, večkrat privoščili. “Ko so jezero izpraznili, da bi zamašili luknje, po katerih je odtekala voda, so za ribe poskrbeli, za rake pa ne. Danes jih lahko iščeš cel teden, pa jih ne boš našel za pošten obrok,“ se je pritoževal starejši Vogrin in opisal, kako je ta (krivo)lov potekal: ponoči, s svetilko v roki, ko prilezejo iz skrivališč, ali s pomočjo vrš, nastavljenih pod večer in izpraznjenih zjutraj. Kmetom je bilo še vse do prve svetovne vojne samoumevno, da so si poleti privoščili ta priboljšek iz potoka, ki je tekel za vasjo. Gospoda se za deseteronožce očitno ni zanimala, podobno kot za polhe ne, in čeprav so jih lovili vsi, jih je bilo za vse dovolj. Vse dokler ni prišla račja kuga, prinesena v evropske vode obenem z ameriškimi raki pred poldrugim stoletjem. Sledili so številni poskusi ponovne naselitve zanimivega vodnega bitja, za katerega je Josip Stritar spesnil šaljivo uganko: “Škarje imam, pa nisem krojač; ponočnjak sem, pa ne zapravljač; Drugi pravijo le naprej! Jaz: le nazaj! Kdo sem, povej!” V Sloveniji so sicer domorodne tri vrste potočnih rakov: najbolj primorski je koščenec ali kavkar, ki ga najdemo od Trente do Dragonje, njegov sorodnik koščak je bolj domač v Posavju in Podravju, čeprav so ga zbezali izpod skal tudi v Idrijci, najbolj razširjen pa je jelševec, ki so ga zaradi velikosti tudi načrtno naseljevali v razne gramoznice in bolj mirne vode. Zadnje čase lahko kupimo tudi gojene jelševce, ki povsem legitimno končajo na krožniku sladokuscev. TONI GOMIŠČEK

---