Utelešenje zdravja s Floride

Don Bennett, 60-letni prehranski svetovalec s Floride, je eden redkih ljudi na svetu, ki si upa trditi, da je popolnoma zdrav. Natančneje, 99,99-odstotno zdrav. Nekaj je še negativnega vpliva slabega zraka, ki ga je prisiljen dihati, sicer pa je dosegel optimum zdravja, je prepričan, in v zvezi s tem pove zgodbo. Zaradi eksplozije, ki se je pred leti zgodila v njegovi bližini, mu je neprestano šumelo v ušesu. Najboljši specialist v ZDA mu ni mogel pomagati, še več, napovedal je, da ga bo težava spremljala do konca življenja. Po desetih letih pa je šumenje v ušesu izginilo.

Bennett ozdravljenje pripisuje svoji dieti. 42 let že izboljšuje svojo prehrano, zadnjih 20 let pa uživa v glavnem samo sveže sadje. “Na sadni dieti je telo verjetno najprej pozdravilo resne stvari, razgradilo rakave tumorje, za katere niti nisem vedel, da jih imam, in ko je opravilo s tem, je prišlo na vrsto še šumenje v ušesih. Razlog, da je ta težava za večino ljudi neozdravljiva, je, da se telo ves čas ukvarja z veliko resnejšimi stvarmi,” razmišlja Bennett, ki je veliko težav odpravil tudi, ko je - takrat že nekaj let samo na sadju - začel uporabljati prehranski dodatek - zeleni prah iz soka ječmenove trave. Nad prehranskimi dodatki sicer ni navdušen, a žal prst, v kateri raste naša hrana, ni več, kar je bila.

Tokrat je bil prvič v Evropi, in to prav v Sloveniji, kjer je bil glavni predavatelj na Festivalu sadja in zdravja. Rad se udeležuje tovrstnih festivalov, kjer so njegovi poslušalci v glavnem mladi ljudje, ki hitro razumejo njegovo sporočilo.

Če ne želimo deliti usode večine ljudi, ki so v starosti bolehni in betežni, potem moramo kaj storiti že danes. Vzrok večine naših zdravstvenih težav pa je napačna prehrana, meni Bennett. Pravi, da mu ni bilo všeč, da so mu kot otroku lagali - recimo zdravniki, ki so govorili o zdravem življenju, zraven pa kadili cigarete - zato se je učil od narave, živali in resničnega življenja.

Vse rešitve je najprej preizkusil na sebi, in ker se je počutil vedno bolje, je začel pomagati tudi drugim; mnogi so si z njegovo pomočjo pozdravili težke bolezni. Je avtor treh knjig: Avoiding Degenerative Disease (Kako se izogniti kroničnim boleznim) , The Raw Food Diet (Presna dieta) in What You Know That Isn't So (Saj veste, da to ni res), v kateri govori o zmotah, ki jih razni učitelji drago prodajo ljudem, ki si prizadevajo izboljšati svoje zdravje.

> Raziskovati ste začeli, ker vam ni bilo všeč, da so vam nekateri lagali. Je bila to glavna motivacija, ali ste imeli tudi sami zdravstvene težave?

“Imel sem nekaj težav, vendar niso bile zelo resne. Opazoval pa sem svoje sorodnike. Nekateri so živeli več kot sto let in so bili dokaj dobrega zdravja, drugi pa so v velikih mukah umrli pri petinšestdesetih. Spraševal sem se, v čem je razlika.”

> Kaj ste odkrili?

“Predvsem razlike v prehrani. Prvi so jedli veliko sadja in zelenjave. Bili so zelo aktivni in srečni, in tudi jaz sem si želel iti po njihovi poti. Jedli so tudi nekaj mesa in mlečnih izdelkov, zato sem si prizadeval njihov način življenja še izboljšati. Če so oni dočakali sto let, jih jaz morda lahko dočakam 120. Vedeti morate, da v tistih časih ni bilo interneta in računalnikov, skoraj vse knjige o prehrani pa so promovirale dieto, kakršno so jedli tisti, ki so umrli pri petinšestdesetih. Zato sem bil prisiljen začeti razmišljati z lastno glavo. In že zelo zgodaj sem spoznal, da hrana, ki je ne morem pojesti surove oziroma sveže, ni zame. Naši daljni predniki niso imeli možnosti kuhati svoje hrane. In pri sveži hrani je gotovo na prvem mestu sadje, ne le kot poobedek, pač pa kot celovit obrok. Hitro sem ugotovil, da je za prebavo najbolje, če hkrati jem le en tip sadja. In da bi zaužil čim več raznovrstnega sadja, sem začel jesti manjše obroke. Takrat sem se začel počutiti res dobro, in ko sem svoja spoznanja delil z drugimi ljudmi, so si nekateri pozdravili resne bolezni. Pustil sem službo in se začel ukvarjati samo s svetovanjem.”

> Čemu pripisujete te ozdravitve?

“Telo se zna pozdraviti samo, le orodje potrebuje: dovolj spanca, vode, sonca, gibanja, hranil … Če mu damo na razpolago vse to orodje, lahko naredi čudovite stvari.”

> Svojo prvo knjigo ste posvetili zdravljenju kroničnih bolezni. Kakšne so vaše izkušnje na tem področju?

“Dobre. Nekateri menijo, da je neverjetno, da kdo odpravi diabetes, astmo, raka ali bolezni srca. Jaz pa menim, da to ni nič nenavadnega, če le damo telesu, kar potrebuje. Bolj neverjetno se mi zdi, da ljudje kadijo, pijejo alkohol in jedo grozljivo hrano, pa dočakajo šestdeset let. Neverjetno je, kaj vse zmore prenesti naše telo. Zdravstveni sistem, kakršnega poznamo danes, pravzaprav ni zdravstveni sistem. Je sistem za upravljanje bolezni, ki se večinoma ukvarja le z odpravljanjem simptomov. Vendar bi bili vsi mnogo srečnejši, če se ne bi ukvarjali le z obvladovanjem simptomov bolezni, pač pa bi nam zdrav način življenja prešel v navado.”

> Je težko doseči stanje popolnega zdravja?

“Precej enostavno je, ampak na začetku ne vedno lahko. Treba je popolnoma spremeniti smer in se naučiti novih veščin, ampak to ni nič bolj zahtevno, kot če zamenjamo službo. Vsak začetek je težak. Zato se je potrebno večkrat spomniti, zakaj smo se pravzaprav odločili za spremembo. Vsi imamo možnost živeti zdravo in dolgo življenje. Vendar moramo vsak dan kaj storiti za to. To je kot varčevanje denarja. Če čakamo do penzije, bo prepozno.”

> Kaj lahko storimo?

“Najpomembnejši zakon v zvezi s telesom je: daj mu, kar potrebuje, in ne tistega, česar ne potrebuje. Potem morate samo ugotoviti, kaj je tisto, kar vaše telo potrebuje. Je to čokolada? Ne, telo si ne želi čokolade, vi si želite čokolado. In tu se morate odločiti. Ali vas bolj osrečuje čokolada ali to, da imate zdravo telo in veliko energije, da niste bolni in ne potrebujete zdravnika. Je to bolje od čokolade?”

> Kako ste skozi čas spreminjali svojo prehrano?

“Ta proces je bil pri meni zelo počasen, saj sem moral vse ugotoviti sam. Napredoval sem z malimi koraki. Danes pa ljudje lahko na enem seminarju zvedo vse, kar sem se sam učil 40 let. Nabavijo si še nekaj knjig, in to je to! Prehod od tipične zahodnjaške diete do prehrane, ki temelji na sadju in zelenjavi, lahko naredijo praktično čez noč.”

> Se držite strogih pravil ali le poslušate svoje telo?

“Imam nekaj strogih pravil. Ampak to niso moja pravila, pač pa pravila mojega telesa. In eno od teh pravil je, da telesu dajem samo hrano, za kakršno je ustvarjeno, in to je sadje. Živi lahko tudi od druge hrane, ampak ne zelo dobro. Ko sem se spraševal, kako naj živim, sem navdih poiskal pri naših daljnih prednikih. Ti so vsak dan veliko hodili, torej tudi jaz veliko hodim. Veliko tudi plezam, kajti naši predniki so se morali znati povzpeti na drevo, da so dosegli sadeže. Če ne morem plezati, grem v fitnes in treniram na napravah, na katerih lahko delam enake gibe kot pri plezanju. Vsake toliko tečem, ampak le nekaj sekund, in to tako hitro, kot le zmorem. Pretvarjam se, da sem srečal leva ali medveda, kajti to bi se zgodilo, če bi živel v naravi. To počnem le deset sekund na teden, a so moje noge v odlični kondiciji. Ni potrebe, da bi pretekel nekaj kilometrov vsak dan ali vsak drugi dan, kot to počne večina rekreativcev. Jem, ko sem lačen. Ko nisem lačen, ne jem. To na začetku ni lahko. Niste lačni, prijatelji pa vas povabijo na kosilo. Kaj boste storili? Jaz sem laže uvedel te spremembe, ker sem živel sam. Če nisem bil lačen, nisem jedel tudi po ves dan ali po nekaj dni skupaj. Na ta način izkazujem spoštovanje svojemu telesu.”

> Hrano torej izbirate tako kot vadbo: vprašate se, kaj bi jedli naši daljni predniki?

“Da.”

> In kaj je to?

“V glavnem sadje. Zrelo, aromatično, čudovito sadje. Ne jem, na primer, korenja, kajti če pogledam naokrog, ga ne vidim. Lahko bi ga jedel, ampak telo mi govori, da bi raje jedlo mango ali jabolko. Ker zelo cenim svoje telo, mu želim dati le najboljše. Vsak dan se potrudim po svojih najboljših močeh, in enako svetujem tudi drugim. Seveda pa mora vsak sam ugotoviti, kaj je najbolje zanj.”

> Kaj pa zelenjava?

“Trenutno je skoraj ne uživam. Ustvarjeni smo, da jemo sadje in le malo zelenja; to je naša naravna dieta. Večina ljudi pa poje veliko solate in druge zelenjave, ko začne jesti samo svežo hrano. Od malega nas učijo, da je zelenjava zelo zdrava. Vendar bi, če bi jedli samo zelenjavo, shirali. Ne vsebuje dovolj sladkorja, ki je naše gorivo. Zelenjava je dober vir mineralov, ki jih večini ljudi primanjkuje. Zato sem tudi sam včasih pojedel ogromno solate. Ko pa so se moje zaloge mineralov zapolnile, nisem več hlepel po solati. Danes jem le zelo hranilno sadje, če pa tega ni dovolj na razpolago, zmešam banane in zeleni prah iz soka ječmenove trave, da dobim dovolj hranil.”

> Zakaj uporabljate prehranske dodatke?

“Uporabljam samo ta posušeni sok, to pa zato, ker je zemlja, v kateri raste naša hrana, revna z minerali. Kmetje z gnojili vrnejo zemlji le nekatere minerale, kot sta fosfor in kalij, večine, ki jih naše telo potrebuje za normalno delovanje, pa ne. Ko testiram ljudi, ugotavljam, da jih ima veliko pomanjkanje določenega minerala, in prav to je lahko vzrok njihovih težav. Ni dovolj, da jemo samo hrano, ki je ustvarjena za nas. Tudi kvaliteta te hrane je pomembna. Zelenjavo lahko vzgojimo sami, sadje pa bolj težko, vsaj toliko, kot ga potrebujemo. Zato smo ga prisiljeni kupovati v trgovini, vendar je vprašanje, koliko hranil vsebuje. Za nas najbolj primerno je tropsko sadje, ki vsebuje tudi dovolj maščob in beljakovin, vendar nima vsak te sreče, da si lahko banane nabere sam z mačeto, kot jaz na Floridi.”

> Pravite, da zelenjava ne vsebuje dovolj sladkorja, da bi bila primerna za naše gorivo. Kaj pa krompir, pšenica ali riž? Je to primerno gorivo za naše telo, če nimamo na razpolago dovolj sadja?

“Večina ljudi energijo pridobiva iz sestavljenih ogljikovi hidratov. Vendar moramo to hrano skuhati, da jo lahko jemo. Že samo to dejstvo nam daje slutiti, da to v resnici ni naša optimalna hrana, pa čeprav jo vsi jedo. Od vse te hrane je verjetno še najmanj škodljiv sladek krompir, kuhan na sopari. Če hrano segrejemo, jo uničimo, tako kot bi se opekli, če bi dali roko na ogenj. To ni dobra stvar. Gorivo bomo na ta način dobili, uničili pa bomo hranila.”

> Na vaših predavanjih govorite tudi o beljakovinah in o najbolj pogostem vprašanju tistim, ki ne jedo mesa - kje dobijo beljakovine. Vi pa pravite, da se beljakovine uničijo ravno s kuhanjem, in da torej edine prave beljakovine lahko dobimo le v svežem sadju in zelenjavi ...

“Beljakovine mora telo najprej razgraditi na osnovne sestavne dele, torej aminokisline. Segrete beljakovine pa so tako predelane, da jih telo ne prepozna in jih ne more razgraditi. Nekaj uporabnega z njimi vendarle stori, kajti če ne bi, bi bili že vsi mrtvi, večinoma pa so te pregrete beljakovine neuporabne. To je, kot da bi v vašo hišo vstopil nekdo, ki ga ne poznate. Kaj boste storili? Vključili boste alarm, in prav to stori tudi vaše telo, ko se sreča s kuhano hrano. Pregrete beljakovine bo telo napadlo na enak način, kot napade viruse ali bakterije. Ker pa so te beljakovine podobne nekaterim naravnim snovem v telesu, se zgodi, da telo po pomoti napade tudi kaj drugega, recimo trebušno slinavko ali živce. Temu pravimo avtoimune bolezni. Zdravniki pa pravijo, da ne poznajo vzroka teh bolezni. Najboljše zdravilo v tem primeru je dieta s svežo rastlinsko hrano, ki vsebuje dovolj hranil. Kuhane hrane pa bi se morali ti bolniki izogibati.”

> Torej lahko dobimo dovolj beljakovin iz sadja, če je le sveže?

“Da. Celo bodibilderji lahko preživijo samo na sadju.”

> Kaj pa stročnice? Ali te ne pomagajo pri gradnji mišic?

“Po navadi jih ljudje jedo, ker mislijo, da jih morajo. Ampak če že potrebujete dodatne beljakovine, je bolje jesti konopljina semena, mandlje, oreške in podobno. Ne potrebujete pa soje, ki ni naša naravna hrana, saj surovega sojinega zrna ne moremo pojesti. Mandlji pa so dobrega okusa. Jem samo hrano, ki je sama po sebi dobrega okusa.”

> Ko ljudje želijo jesti bolj zdravo, se po navadi najprej odpovejo mesu. Čemu se s tem pravzaprav odrečejo?

“Meso je zelo dobra hrana za mesojede živali: leve, tigre in podobno. Njihov prebavni trakt je zelo drugačen od našega. Opice so najbolj podobne človeku. Veliko vrst jih je in zelo so si različne. Nekatere jedo veliko zelenja in le malo sadja. Te niso zelo aktivne in niti ne zelo pametne. Vsi mislimo, da so šimpanzi najbližji človeku, a ni tako. Med šimpanzom in človekom je še bonobo opica, ki je veliko sadja in le malo zelenja. Šimpanzi so lahko zlobni in agresivni; včasih jedo celo meso. Bonobo opice pa so prijazne in umirjene ter ne jedo mesa. Ljudje smo začeli jesti meso zaradi potrebe, ne zato, ker bi bilo to dobro za nas. Ko smo se preselili na bolj hladna področja, ni bilo več dovolj sadja, in potrebovali smo meso za preživetje. Vendar, dajte majhnemu otroku kos surovega mesa - ali pa kuhanega, a brez začimb - in kos sadja. Vedno se bo odločil za sadje. S pomočjo mesa lahko preživimo, a le na sadju bomo res dobro uspevali. Mlečni izdelki pa so še slabši od mesa.”

> Zakaj?

“Ker je to utekočinjeno meso. Veliko teh izdelkov potrebujemo - samo poglejte, koliko mleka, sira ali sladoleda pojemo. Če bi me kdo vprašal, čemu naj se najprej odreče, bi bile na prvem mestu cigarete, na drugem pa mlečni izdelki.”

> Kaj pa alkohol?

“Ali res moram govoriti o alkoholu? V ZDA imamo vladno agencijo za alkohol, tobak, orožje in razstreliva (ATF). Vse te stvari imajo nekaj skupnega - vse nas ubijajo.”

> S katerimi dilemami se najpogosteje srečujejo ljudje, ki se odločijo za sadno dieto?

“Po navadi mislijo, da bodo pojedli preveč sladkorja in se bodo zredili, ali pa, da bodo s sladkorjem hranili tudi bolezen, na primer rakave celice. Res je, tudi rakave celice za svojo rast potrebujejo sladkor, ampak zaradi tega ne moremo izstradati vseh drugih celic. Tudi če jemo veliko maščob, bo telo te maščobe predelalo v sladkor. Zato vam pri zdravljenju raka ne bo prav nič pomagalo, če boste namesto sadja jedli hrano z veliko maščobami. Sladkor redi, to je res, vendar le, če ga pojemo več, kot je potrebno. Nevarno je v avtomobilski rezervoar naliti preveč goriva, in enako velja za naš želodec.”

> Zakaj ljudje jedo več, kot je potrebno?

“Zato, ker sicer dobijo dovolj goriva, torej ogljikovih hidratov in sladkorjev, ne dobijo pa dovolj hranil, ker jedo osiromašeno hrano. Človek s počasnim metabolizmom se bo ob takem ravnanju zredil. Sam pa lahko pojem trikrat več, kot potrebujem, pa bom še vedno suh. A to še ne pomeni, da je zame dobro, če pojem preveč. Nekateri tudi opozarjajo, da je fruktoza v sadju slaba za nas. Res je, če jo izločimo iz sadja. Ko pa je del sadja, je čisto v redu.”

> Koliko ljudi ste že pozdravili?

“Veliko. Na stotine. In zelo dobro se počutim, da to lahko počnem.”

> Kaj jih najprej vprašate, ko pridejo k vam?

“Zanima me veliko stvari, vendar so moja vprašanja malce drugačna od tistih, ki jih postavljajo zdravniki uradne medicine. Že vnaprej slutim, da ljudem najverjetneje primanjkuje joda, vitamina B12 ali vitamina D, zato postavim nekaj vprašanj v zvezi s tem. To so tri najbolj problematična hranila. Vitamin D naj bi dobili s pomočjo sonca, B12 pa naj bi proizvedli sami, toda le malo ljudi je tega sposobnih. Da bi proizvedli dovolj tega vitamina, se moramo odpovedati česnu, čebuli, ingverju in pekočim začimbam. B12 proizvajajo bakterije, omenjene začimbe pa dražijo sluznico in onemogočajo ta proces.”

> Kaj pa jod?

“Tega ni več veliko v zemlji, še posebej z današnjim načinom pridelave hrane. Le Japonci ga imajo dovolj, ker jedo sveže morske alge. Golšo smo sicer odpravili, vendar imamo joda še vedno premalo, kar je vzrok za težave s ščitnico, priželjcem in cistami na prsih, otroci pa se rojevajo z nižjim inteligenčnim kvocientom. Če poskrbimo za dovolj hranil, lahko odpravimo veliko težav.”

> So ljudje motivirani, da kronične bolezni zdravijo na način, kot jim predlagate?

“Odvisno. Dve vrsti ljudi sta. Nekateri premorejo dovolj modrosti, da takoj razumejo, v čem je bistvo, če le dobijo dovolj informacij. Spet drugi pa se morajo najprej opeči, zboleti, da verjamejo mojim besedam. Včasih je žal prepozno. Pri kroničnih boleznih, kot je na primer rak, je tako: ko se začneš slabo počutiti in dobiš diagnozo, je po navadi že zelo pozno. Zato je treba prehrano in življenjski slog spremeniti že danes.”

> Je vaš način življenja dolgočasen, ker ne morete več na nobeno zabavo?

“Še vedno hodim na zabave! (smeh) Še vedno pijem, le da večinoma vodo. In ljudem je prav vseeno, kaj pijem, da imam le kozarec v roki. Še vedno se družim s prijatelji, čeprav večinoma ne več z istimi kot pred leti. Nisem se jim odrekel, oni so se odrekli meni, ker so moj način življenja videli kot grožnjo njihovemu. Vendar sem spoznal še boljše prijatelje in hodim na še boljše zabave. Prav nič dolgočasno ni. Ljudje, ki hrano in pijačo potrebujejo za stimulans, bi se morali zamisliti nad svojim življenjem. Ali ne bi bilo bolje, če bi jih osrečevale naravne in zdrave stvari? Ne razumite me napak, tudi jaz uživam v hrani. Le da ne živim zato, da jem. Jem zato, da živim.”

ALJA TASI

---