Udarcev ga ni strah, boji pa se zobozdravnika

Ne pravijo mu zaman Mr. Sympatikus. Dejan Zavec (39), najboljši slovenski boksar, ni le simpatičen, ampak tudi sila preprost in skromen človek. In zelo iskren sogovornik. “Glejte, jaz ne glumim. Ne igram. Sem tak, kakršnega me vidite,” pojasnjuje. Pa sploh ni videti kot boksar; no, če izvzamemo nos, ki je tipičen boksarski ...

Dejan Zavec: “Vesel sem, da sem odrasel v to, kar 
sem, da lahko predstavljam enega od mnogih 
pozitivcev boksarskega sveta.” Foto: Tomaž Primožic/Fpa
Dejan Zavec: “Vesel sem, da sem odrasel v to, kar sem, da lahko predstavljam enega od mnogih pozitivcev boksarskega sveta.” Foto: Tomaž Primožic/Fpa

Priložnost za klepet se je ponudila pred dnevi na pripravljalnem kampu Kickboxing zveze Slovenije v Izoli.Dejan Zavec, ki se je nekoč tudi sam ukvarjal s tem športom, je udeležencem kampa postregel z bogatim repertoarjem svojih znanj, fantje in dekleta pa so pozorno prisluhnili nasvetom slovenskega boksarskega šampiona, ki je aprila že drugič postal svetovni prvak v supervelterski kategoriji (do 69,85 kg) po verziji WBF.

> Že res, da pri 171 centimetrih višine in slabih 70 kilogramih ne morete izgledati kot težkokategornik Mike Tyson, a vendar ne delujete prav nič kaj “boksarski”. Ravno nasprotno! Človek dobi vtis, da se sploh ne marate pretepati ...

“Ja, pogosto slišim takšne pripombe (smeh). Ampak moram reči, da so mi všeč. Precej bolj, kot da bi poslušal tiste stereotipe o boksarjih agresivnežih. Prepričan sem namreč, da v športu - tudi če gre za borilni šport - ni treba biti agresiven. Boksarjem zato ni treba grdo gledati, da bi opozorili nase.”

> A vendar nekateri delujejo prav zastrašujoče. Sploh pred začetkom dvoboja, ko si nasprotnika zreta v oči. Kaj si v tistih trenutkih tekmeca sporočata?

“Ah, to je bolj kot ne marketinško stopnjevanje napetosti pred dvobojem. Iz ZDA se je tovrstno merjenje moči s pogledi preneslo tudi k nam ... A vendar je ta psihološka igra pomembna. S tem, ko stojiš tik ob tekmecu in mu zreš naravnost v oči, začutiš njegov utrip, dihanje, trzljaje v očeh ... Čeprav se tega ne zavedaš, tvoje telo pove več kot tisoč besed. Zato je ta neverbalna komunikacija za nas boksarje pomembna. Za gledalce pa seveda zanimiva.”

> Vas je v takšnih trenutkih kdaj strah?

“Ne bom rekel, da me je strah, sicer ne bi niti šel v ring, gre pa v takšnih trenutkih definitivno za povečan adrenalin. No, največ, kar se ti lahko zgodi, je, da tekmec skoči v tebe.”

> Po spletu kroži kar nekaj posnetkov, kako v takšnih napetih trenutkih boksar preseneti drugega s tem, da ga poljubi. Reakcije so seveda zelo različne. Se je vam kdaj to pripetilo?

“Ne, hvala bogu, ne. Ampak provokacije so pač sestavni del priprav na začetek dvoboja. Nekateri skušajo zmesti nasprotnika, drugi prikriti strah ... Kaj pa vem. Vsak pač v kriznih trenutkih odreagira po svoje. Sam menim, da so tovrstne provokacije odraz psihične nestabilnosti boksarja oziroma njegove nezrelosti. Zase lahko rečem, da sem vesel, da ne glumim, da ne igram. Vselej funkcioniram enako, tako javno kot zasebno. Torej se mi ni treba pretvarjati, ne doma ne v ringu. Neiskrenost pri meni nima prostora. Ne nazadnje se na dolgi rok niti ne obrestuje. Naša dejanja so kot bumerang; kakor ga vržeš, tako pride nazaj.”

> Česa pa se sicer v življenju bojite?

“Zobozdravnika!” (smeh)

> A tudi vi?!

“O ja, pa tudi injekcije mi niso preveč ljube ... No, ampak čar je prav v tem, da premagaš ta strah in si dopoveš, glej, vsi so preživeli, zakaj ne bi še jaz. Dejstvo je, da strah sproža adrenalin, jaz pa se rad poigravam z adrenalinom.”

> Na primer?

“Veliko je stvari, ki me napolnijo z adrenalinom. Pomembno je, da ga potem pozitivno porabim. In pomembno je, da se človek zaveda svojih omejitev. Trener Mika Tysona je rekel, da sta strah in adrenalin najboljša prijatelja vsakega športnika, oziroma vsakega človeka. In s tem se popolnoma strinjam.”

> Kateri udarci najbolj bojijo?

“Besede.”

> Kaj pa v ringu?

“Čeprav ni videti tako, so najmanj boleči udarci v glavo. Iz glave sicer hitro zakrvaviš, sploh, če poči arkada, a ker je adrenalin tako visok, bolečine sploh ne čutiš. No, naslednji dan si sicer ves podplut in mesto udarca je zelo občutljivo, a veliko bolj boleči so udarci v telo. Sploh v mišico ali kakšen organ, na primer ledvice. Si predstavljate, da pri pulzu 190 ne moreš 15 sekund priti do sape? To so bolečine, ki verižno sprožijo še milijon drugih reakcij, bolečin, kriz ... In to je tisto, kar boli. No, na srečo je bilo takšnih hudih bolečin v moji karieri zelo malo.”

> Boksate že od svojega 16. leta. Prejeli ste že ogromno udarcev. Vas ni nič strah za svoje zdravje?

“Poškodbe so sestavni del tega športa. Ne jamram rad o tem. To je tako, kot če bi šel smučat, pa bi padel in potem jamral, joj, sem padel, pa zakaj je bil sneg tako zanič ... Po tolikšnem številu udarcev je normalno, da so tudi posledice, da pač boli. Tudi avtomobil potrebuje po prevoženih 100.000 kilometrih en dober servis. Mi pa smo tudi samo en strojček, ki se hitro iztroši. V svoji karieri sem utrpel kar nekaj poškodb, sploh sklepnega sistema; komolci, ramena in kolena so najbolj obremenjeni deli telesa, saj prenašajo vso silo, vse napore. Pa še tisto, kar ni potrebno, tako na profesionalni kot na zasebni poti.”

> V karieri ste doslej nanizali 35 zmag in le tri poraze. Kar 19 zmag ste dosegli s knock-outom. Kje poberete to moč za tako silovit udarec, s katerim položite nasprotnika na tla?

“Velikokrat je videti, kot da je knock-out en sam udarec. No, v tistem trenutku je res, a do tja je potrebnih zelo veliko udarcev, tudi prejetih ... Pravzaprav je sam dvoboj nagrada, da si preživel vse treninge, kajti zadnji mesec pred dvobojem je precej naporen. Na teden boksam od štiri do šest ur ... A če imaš boks rad, če to rad počneš, potem ti nič ni težko. In potem vzameš v zakup tudi poškodbe.”

> Aprila ste v dramatičnem dvoboju po 12 rundah premagali Belgijca armenskega rodu Sašo Jengojana, oziroma “Zver z vzhoda”, kot mu pravijo, in osvojili naslov superveltrskega prvaka po verziji WBF. Kaj je bilo najbolj odločilno za zmago nad kar enajst centimetrov višjim in deset let mlajšim tekmecem, ki je bil povrh vsega na lestvici poklicnih boksarjev uvrščen kar 27 mest višje? Telesna, psihična, motorična pripravljenost?

“Zagotovo kombinacija vsega naštetega. Ter seveda motivacija. Danes si sploh ne moremo več predstavljati, da bi športnik na vrhunski ravni ne bil vsestranski. Če namreč želiš dosegati vrhunske rezultate, moraš biti stoodstotno pripravljen na vseh področjih. Ne moreš več staviti zgolj na srečo. Treningi boksa so sestavljeni iz številnih drugih športov, ki na koncu tvorijo celoto. Dejstvo pa je, da s fizično pripravljenostjo ojačaš tudi psihično kondicijo, stabilnost psihe pa je tista, ki na koncu odloča o zmagi. No, pa saj vsi vemo, da glava poganja celo telo, da manipulira z nami. In v športu ni nič drugače. Če dam za primerjavo: predstavljajte si, da morate napisati zelo dober članek, najboljšega doslej, pri tem pa vas nekdo preganja in vam streže po življenju. Vi bežite, meša se vam od strahu, pulz imate na maksimumu, ampak še vedno morate pisati najboljše, kar lahko ... In zavedate se, da ni prostora za napako ...”

> Se vi tako počutite v ringu?

“Tako nekako, ja. No, seveda vsi delamo napake, to je logično, a v boksu so dovoljene zelo majhne napake, sicer jo zelo hitro skupiš (smeh). In ko po dvoboju gledamo posnetke, si včasih rečem, o Jezus, pa kaj sem naredil ...”

> Najbrž ni boksarja, ki ne bi imel polomljenega nosu. Je to davek, ki ga je treba plačati?

“No, ni za se hvaliti s tem, da imaš tak nos, ampak tako pač je. Mislim sicer, da obstajajo tudi srečneži, ki imajo kljub boksu cele nosove, sicer pa nas je večina s takšnimi. Dejstvo je pač, da je pri udarcih glava najbolj izpostavljena.”

> Pa ni to nevarno?

“Ni zdravo, niti slučajno. Tega se dobro zavedam. Sem pa prepričan, da so ob maksimalni fizični pripravljenosti tudi posledice teh udarcev veliko veliko manjše.”

> Torej je pomembno, da se znate dobro braniti?

“Seveda, in če si še dobro kondicijsko pripravljen ... Največja norija, ki kroži po vsem svetu, je boks in Mohamed Ali. Poučeni ljudje vedo, da je Parkinsonova bolezen dedna bolezen, da ni posledica boksa. Če že, je boks pripomogel k hitrejšemu razvoju te bolezni. Ni pa je mogel sprožiti.”

> Ponovno vas sprašujem: se vi ne bojite za svoje zdravje?

“Maksimalno ga varujem. Seveda mi ni vseeno. Ne nazadnje imam dva otroka in rad bi bil še dolgo ob njiju in se igral z njima. Zato je moje zdravje pred mojimi rezultati. Zadnjih nekaj let imam le po dva dvoboja na leto. Maksimalno se pripravljam nanju, tudi za regeneracijo si vzamem dovolj časa. Škoda je, seveda, a na srečo minimalna, se še ne pozna.”

> Kaj pa žena reče, ko pridete domov ves podplut?

“Nič. (smeh) Veste, pri nas je to drugače ... Ko sva se spoznala, sem že boksal. Najin odnos je rasel skupaj z mojo kariero. In pri naši hiši se zavedamo, da so poškodbe del tega športa. Punčki vesta, s čim se ukvarjam, a boks v naši družini nima privilegiranega položaja, da bi se morali drugi z njim ukvarjati. Seveda je zadnji mesec pred dvobojem nekoliko drugače, sicer pa je boks tako vpet v naša življenja, da ni moteč.”

> Ob prihodu v ring vsakega boksarja spremlja glasba. Je izbor pomemben?

“Zame osebno je. Boks sicer velja za individualen šport, a še zdaleč ni tako. Pri pripravi na dvoboj sodeluje najmanj 30 ljudi. A ko prideš v ring, si sam in moraš se osredotočiti na dvoboj. In takrat mi glasba zelo pomaga. Pred dvobojem imam namreč veliko dela sam s sabo. Moram se stabilizirati do te meje, da če se odločim, da grem čez ta zid, potem grem čez ta zid. Ali pade zid ali padem jaz. In če padem jaz, se dvignem in grem naprej. Tako poskušam delovati. V tistem trenutku vem, da bom dal maksimum od sebe. In če to ne bo dovolj za zmago, bom pač izgubil.”

> Za vas pravijo, da razbijate negativne stereotipe o boksu, da ste ambasador fairplayja. Predsednik države Danilo Türk vas je pred leti za visoko etično športno držo odlikoval z zlatim redom za zasluge. Esad Babačič, avtor vaše biografije Trdobojec, je med drugim zapisal, da nihče ni niti poskusil, da bi vas udaril umazano, saj so vedeli, da Dejan “ni take vrste človek”. Kaj porečete na vse to?

“Vesel sem, da so ljudje sprejeli moje delovanje in razmišljanje. Ampak saj nisem edini, ki stremi k tej pozitivni drugačnosti v boksu. Veliko boksarjev je, ki delujejo na zelo podoben način kot jaz: Vladimir Kličko, Ray Jones, Oscar De La Hoya ... V vsakem športu imamo nekoga, ki izstopa, ki je drugačen, ki želi opozoriti nase. In če je takšen človek dostopen, naraven in spontan, nam je všeč. Vesel sem, da sem odrasel v to, kar sem, da lahko predstavljam enega od mnogih pozitivcev boksarskega sveta.”

> Ubrali ste povsem drugačno pot od Mika Tysona, ki je rad užival v bolečini drugih ...

“Seveda, tudi življenje vpliva na to, kakšen postaneš. A človek ima vedno izbiro. Veseli me, da sem uspel ta šport, ki je dolgo let veljal za zelo negativnega, predstaviti v pozitivni luči. Spominjam se, kako sem na začetku kariere komaj upal komu povedati, da treniram boks. Danes je to drugače. Ljudje rečejo: 'Ooooo, boksar!' In so navdušeni.”

> Zakaj imate tako radi boks?

“Predvsem zaradi njegovega plemenitega jedra. Boks je tradicionalna borilna veščina. Je mnogo več kot le udarjanje, kot zmotno mislijo mnogi. Poanta boksa je prelisičiti nasprotnika ravno takrat, ko to najmanj pričakuje, ko je najbolj na preži. Tudi sama strategija temelji na tem. Zavedam pa se, da so pri boksu najbolj atraktivni udarci.”

> Ko smo že pri udarcih ... Menda jih v lahki kategoriji pade bistveno več kot v težki in je zato tudi bolj atraktivna?

“Res je, frekvenca udarcev je v lahki kategoriji bistveno večja kot v težki. Pri nas udarimo od 150 do 300-krat na rundo, medtem ko težkokategorniki le po 50-krat. Tudi zato se lahko slednji ukvarjajo s tem športom do 45. leta in še dlje, medtem ko je pri nas zgornja starostna meja nižja. Včasih je veljalo, da si pri 37, 38 letih že končal kariero, z bolj kakovostno rehabilitacijo in regeneracijo pa se je ta meja zdaj dvignila že nad 40 let.”

> Stari ste 39 let, do kdaj nameravate še boksati?

“Želim si še dvoboj ali dva, potem pa mislim, da bo počasi dovolj. Zavedam se, da so možnosti za poškodbe pri teh letih še večje, pa tudi regeneracija je dolgotrajnejša. In nenazadnje - frekvenca udarjanja je manjša. Enostavno si prepočasen za nasprotnika.”

> Ampak aprila ste premagali deset let mlajšega tekmeca in postali že drugič svetovni prvak!

“Ja, temu pa res lahko rečeš sreča. (smeh) Sploh če prihajaš iz države, ki je na boksarskem zemljevidu tako rekoč ni. To je znanstvena fantastika!”

> Si predstavljate, da bi se namesto z boksom ukvarjali s kakšnim drugim športom, denimo z nogometom?

“Si predstavljam, seveda (smeh). Kaj lahko bi se obrnilo tudi drugače, če takrat, pred leti, ne bi odpadel trening nogometa in bi ne zavil v dvorano, kjer so ravno trenirali boks ... Sam sem imel tedaj povsem svojo predstavo o tem, kakšni so boksarji. Sanjalo se mi ni, da so tudi oni čuteči in čustveni ljudje. Nato je življenje samo peljalo svojo pot. To, da sem, kakršen sem, je dokaz, da borilni športi vendarle niso tako stereotipni, kot pravijo. Mene so dejansko vzgojili ljudje, ki živijo znotraj borilnih veščin, znotraj boksa.”

> Ste boksarji izven ringa med seboj prijatelji?

“Ja, večina smo. Tudi po dvoboju ostajamo v stikih. Ne bom rekel, da se slišimo prav vsak dan, a tudi v boksu imam zelo veliko prijateljev, zlasti iz Amerike, Nemčije, Rusije ... Iskreno povedano, si nikoli nisem mislil, da se bom družil z njimi, pa se. V ringu smo zelo neusmiljeni drug do drugega, poslovno neusmiljeni, če veste, kaj želim povedati (smeh).”

> Kaj pa ženske in boks?

“Če ne bi bilo povpraševanja, se to ne bi dogajalo. Živimo v času, ko ni več moških in ženskih del, moških in ženskih športov. Vsak se ukvarja s tistim, kar mu je všeč. Je pa res, da ženski boks težje gledam kot moškega.”

> Kako boste preživeli letošnje poletje?

“Huhh, prvič v karieri ga lahko z družino načrtujemo. In tega se nadvse veselim. Najprej bomo šli deset dni na morje, nato pa z avtodomom po Sloveniji. Vsak drugi ali tretji dan bom šel sicer malo teči, da ohranim kondicijo, sicer pa bo moje življenje - kar se športa tiče - do sredine avgusta popolnoma umirjeno.”

PETRA VIDRIH


Najbolj brano