Tudi na božične pesmi se da plesati flamenko

“Jaz živim flamenko, čutim flamenko,” sebe opiše Inma Lobato Diaz, plesalka flamenka in plesna terapevtka. In to njeno energijo občutijo vsi, ki se z njo srečajo na parketu plesne učilnice. Tako kot se je skupina žensk, ki se je v Kopru s plesalko iz Andaluzije učila plesnih korakov flamenka. “Ne vemo, ali bolj uživamo, ko plešemo ali ko jo poslušamo,” so se strinjale v skupni dilemi.

Odpri galerijo

“Odklenite svoja srca,” je Inma Lobato Diaz spodbujala tiste, ki so se prvič srečale s tem plesom. Flamenko glasba marsikoga prevzame, a tisti čisto prvi plesni gibi so šok za teh gibov nevajena slovenska telesa. Tudi kakšna potna sraga steče, ko dekleta skušajo skoordinirati dlani, roke, stopala, noge, glavo in predvsem boke. “Culo, culo! Rit!” že po slovensko vpije Inma, ko se vrtijo ob zvokih razigrane Triana puente y aparte slovitega pevca flamenka Miguela Povede. In učenke plešejo. In to že prvo uro. Olé!

Inma Lobato Diaz je tokrat v Kopru že sedmo leto. “Inmo imamo radi, ker pri njej plešemo. Tudi začetnice že na prvi uri plešejo v stilu flamenka. Na začetku ne 'teži' s tehniko. Ta je pomembna, seveda, ni pa bistvena. Za flamenko je pomembno, da ga razumeš, čutiš, doživiš in v tem stilu nekaj izraziš. Flamenko se pleše predvsem zase in Inma nam zna vse to predstaviti in iz nas izvleči,” poudarja Nada Džafić, ki vodi plesno društvo Luna flamenca in v Kopru poučuje ta ples.

Inma uči pristni flamenko, takega, kot ga je mogoče videti v Andaluziji, kot ga Španci plešejo doma, na ulicah in na svojih feriah. “Takega, kot sem se ga učila in me opredeljuje in tako kot mislim, da je najboljše in edino pravilno. Lahko vam dam samo tisto, kar sem sama doživela,” poudarja Inma Lobato. “Flamenko je moje življenje. Drugega si ne znam predstavljati. Če ne plešem, kar zbolim. In tudi če se slabo počutim, če me kaj teži, ko pridem v učno dvorano, vse mine.”

Ples flamenko je uvrščen na seznam kulturne dediščine Unesca. “Pravijo, da je flamenko kulturna dediščina človeštva, a jaz trdim nasprotno: da je človeštvo dediščina flamenka. Ne samo v Andaluziji. Tudi to, kar delamo v Kopru, samo kaže, da je tako. Prva, ki to dokazuje, sem sama. Zame je ples primarna potreba, to je zame enako kot dihanje,” našteva.

V flamenku je cela paleta različnih plesov

Flamenko ni en sam, ampak s to besedo označujemo celo paleto različnih glasbenih slogov, tako imenovanih palos, in tudi plesov. Za prve flamenko korake je španska učiteljica izbrala tango flamenko in rumbo flamenko. Za tiste, ki že nekaj let plešejo, pa bulerie, ki predstavljajo vrhunec flamenko izražanja v Andaluziji, predvsem v trikotniku med Cadizom, Sevillo in Jerezom, ki ga štejejo za zibelko flamenka. In ker je božični čas, so bile na sporedu božične bulerie. Če večina Slovencev za božič predvsem veliko poje in popije, se v Andaluziji pridruži še veliko plesa. Po glasbi so to bulerie kot vse druge, s kitaro, ploskanjem ritma in petjem, šele ko poslušaš besedilo, ugotoviš, da pravzaprav pojejo o Mariji, Jožefu, Jezuščku in treh kraljih - v flamenko slogu pač.

“V Andaluziji se božič zelo intenzivno živi. No, včasih so se po vaseh sorodniki, sosedje, prijatelji še bolj povezovali, se zbirali na trgih, prinesli hrano in pijačo - in seveda peli in plesali na te božične romance, ki se prenašajo iz generacije v generacijo,” nam andaluzijski božič slika Inma Lobato Diaz. “Tako prek Inme tudi s spoznavanjem teh običajev ugotavljamo, zakaj Andaluzijcem flamenko toliko pomeni, zakaj ga želijo ohraniti in širiti po svetu,” doda Nada Džafić.

Flamenko je ogenj, voda, zrak in zemlja

Podobno so začutile tudi učenke v Kopru. “Tu sem prvič, prišla sem kar tako, za sprostitev. A Inma je tako srčna. Že samo poslušati jo je užitek,” pravi Nevija. “Pred petimi leti sem bila v Španiji in sem si rekla, ta ples se moram naučiti. Že samo ko gledam Inmo, mi je super,” doda Marija. “Je zelo posebna plesna učiteljica, ki skozi ples predstavlja tudi andaluzijsko kulturo in vse, kar je povezano s tem; denimo, kakšni so protokoli v flamenku, kako se kaže v družinskih praznovanjih in tudi ob žalostnih dogodkih, kako se že od ranega otroštva, praktično že v materinih trebuhih učijo plesati flamenko. Ko nam Inma to predstavlja, mi vse to pijemo skupaj z njo. Pravzaprav je zame ples še najmanj,” razmišlja Mateja. “Ne vem, ali bolj uživam v plesu, ali v glasbi ali v tistem, kar nam razlaga. Pomaga mi pri mojem poklicu logopedinje, včasih izkoristim tudi kakšen ritmični element in kaj v zvezi s koordinacijo,” pravi Mirjam, ki se je s flamenkom začela pobližje spoznavati pred šestimi leti. “Flamenko glasba je zame življenje, v njej čutim tako ljubezen, strah, jezo, nevoščljivost, ... prav vse občutke. Združuje štiri elemente življenja: ogenj, vodo, zrak in zemljo. To je zelo globoka kultura; ni pa za vsakega, moraš imeti neko afiniteto do tega.”

“Je rekla, da moram gledati punce v oči”

Inma Lobato Diaz se v rodnem Sanlucarju de Barrameda na jugu Španije ukvarja tudi s plesno terapijo. “Za ženske, ki imajo ranjene duše,” pravi. Režiser Jesus Pulpon je pred nekaj leti o njej posnel dokumentarni film Sin ruido (Brez hrupa) in v njem so tudi prizori iz Kopra, saj ji je leto dni sledil na vsakem koraku. Inma pravi, da ji ob prvem ogledu ni bilo lahko: “Tako razgaljeno sem se počutila. Leto dni je bil non stop z mano. Ves dan. Preselil se je v garsonjero pri meni. Uspelo mu je, da sem pozabila na kamero. A zelo dobro je opravil svoje delo, to sem jaz.” Večji del filma se dogaja v Bosanski Krupi, kjer se je Inma s pomočjo Nade Džafić ukvarjala z mladimi. To je bila zelo posebna izkušnja, priznava Španka. Več kot 70 otrok in najstnikov se srečuje s kastanjetami in plesnimi gibi španske folklore, a skozi film se prenaša še precej več. Spominjam se prizora, ko bosanski deček modruje režiserju v kamero: “Ona je rekla, da se moramo gledati v oči, veste. Tudi punce, je rekla, moramo gledati v oči. Zdaj še ne, a mislim, da mi bo to koristilo, ko bom velik.”

“Gotovo se bo vedno spominjal tega našega druženja. A ni to krasno?” sklene Inma.

KATJA GLEŠČIČ

---