Trst je še strah slovenske abecede

Izid nove pesniške zbirke Marija Čuka je bila priložnost, da o aktualnem življenju tržaških Slovencev z njim v Komnu spregovori Marija Pirjevec. Oba sta si bila kot dobra poznavalca zamejske realnosti enotna, da je izjemno težka, obeti po skorajšnjem izboljšanju pa niso optimistični.

“Je Trst, ki laže,/ ki postavlja straže pred besedo,/ pred slovensko abecedo,” je nekaj udarnih verzov, ki jih je Marij Čuk zapisal v pesmi Trst, ki je nedavno izšla v njegovi pesniški zbirki Ko na jeziku kopni sneg. “Čukova upesnjena podoba mesta je vse prej kot optimistična in svetla, drugačna skoraj ne more biti. To ni več nekdaj živahno svetovljansko mesto, saj je do vratu pogreznjeno v negibnost, statiko, okostenelost in laž. Žal je Trst še vedno mesto, ki ne zmore in noče sprejeti drugačnega ob sebi, tudi tistega, ki živi skupaj z njim že več kot 1000 let,” ga je na predstavitvi knjige v komenski enoti Kosovelove knjižnice predstavila Marija Pirjevec. Kot tržaška slovenistka, ki je slovensko književnost poučevala na tržaški univerzi v letih od 1972 do 2008, sedaj je predsednica Slavističnega društva za Trst, Gorico in Videm, razmere v zamejstvu dobro pozna. “Ena od tesnob, ki me je spremljala še od mladih let, je bil občutek, da nas Slovencev naši italijanski someščani v resnici ne poznajo in ne želijo spoznati. Čeprav so znaki normalizacije, zlasti v nekaterih intelektualnih krogih, pa pri drugih nestrpnost do nas, ki smo od njih drugačni, ta se kaže že v njim nerazumljivem jeziku, kar jih pogosto odbija, še vedno tli, tudi podzavestno,” je nedavno povzela svoje mešane občutke o današnjem življenju Slovencev v Trstu.

Odpuščen na Prešernov dan

Izjemen poznavalec tržaške zamejske realnosti je tudi Marij Čuk. Rojen leta 1952 v Trstu je študiral slavistiko in romanistiko v Ljubljani. “Med študijem so me Šalamun, Jesih in drugi pripeljali do prepričanja, da je treba tudi doma pomesti z domačijskim izrazom okostenele pesniške tradicije, kakršna se je oblikovala od 19. stoletja naprej, in da je potrebno zaprti zamejski prostor prevetriti. Skratka, prenehati z domoljubnimi in jokavimi temami nacionalne identitete, ki so tedaj prevladovale,” je obudil spomin na Ljubljano. Ob povratku domov se je zaposlil v Trstu kot časnikar Primorskega dnevnika, vendar je bil po 16. letih dela na Prešernov dan leta 1992 odpuščen. Njegovo slovo od časopisa je povzročila njegova satirična gledališka igra Lepo je v naši domovini biti, uprizorjena v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Igra, ki je parodija na zamejsko realnost, je bila pri občinstvu dobro sprejeta in je doživela veliko ponovitev. Po nekajletni profesuri na srednjih šolah v Trstu je svojo poklicno pot nadaljeval kot urednik in nato direktor slovenskega informativnega sporeda radiotelevizijske ustanove RAI v Trstu. Dve mandatni dobi je bil tudi član upravnega odbora Slovenskega stalnega gledališča Trstu.

Samoupogibljivi dvojezičneži

Čuk je do danes objavil sedem pesniških zbirk. V vseh ima poleg osebno izpovednih tem pomembno mesto tržaška slovenska skupnost. “Gre za izrazito kritičen pogled na lastno okolje, ki je ozko, izpraznjeno, okostenelo in nezmožno dejanske prenovitve in kakršnekoli konstruktivne spremembe. V tem pesmih se čuti Čukov smisel za ironijo in satiro, ki ne prizanaša nikomur, posebno ne svojim rojakom,” ga je označila Pirjevčeva in trditev podkrepila z verzi iz pesmi Obisk: “…tu živijo/ nerodni ljudje,/ kljujejo si glave,/ režejo postave,/ redko se smejijo,/ kot da se bojijo/ volka v sebi,/ živeti,/ svoje sanje peti.” Čuk je s prstom pokazal tudi na rojake, ki prakticirajo samoupogibanje pred večinskim narodom in so pred zlomom trdne jezikovne zavesti. “Za vas,/ prodane odpadnike,/ pride čas,/ ko vam narod/ vzame čast,” je o njih zapisal v pesmi Dvojezičnežem.

Šole učijo premalo slovenščine

Pri luščenju razlogov “umiranja na obroke” zamejskih Slovencev kot narodne in jezikovne manjšine sta izpostavila več ugotovitev. “To, da učenci in dijaki zamejskih slovenskih šol uporabljajo v pavzah italijanski tržaški dialekt kot jezik sporazumevanja, je bilo še pred desetletji nepredstavljivo,” je izpostavila Pirjevčeva. “Dejstvo, da italijansko govoreči starši množično vpisujejo otroke v naše šole, ker so bolj kakovostne, bi še razumel. Žal gre to na račun zaviranja začetnega jezikovnega razvoja slovenskih otrok, zato bi morali narediti enako kot na južnem Tirolskem - tam morajo po prvem razredu osnovne šole vsi na jezikovni test, v njihovem primeru seveda nemščine, če ga naredi, učenca spustijo naprej, sicer ne,” je bil odločen Čuk. Po njegovem bo sokrivda avtonomnih šolskih oblasti tudi pri tem, da bodo zlasti mlajši zamejski literati začeli vsak čas pisati v glavnem v italijanščini.

Ljubljana nas je odpisala

Oba imata slabe izkušnje tudi z matico. ”Kritično je že v Sežani. Sam sem okregal že marsikoga, tako v restavraciji kot na tržnici, ker takoj servilno preklopijo na italijanščino, ne glede na to, da mnogi Tržačani, ki zahajajo preko meje, znajo vsaj malo po slovensko in da so med njimi mnogi Slovenci,” je izpostavil Čuk.

Soglasna sta si tudi bila, da je za Ljubljano Trst kulturna periferija. “Do osamosvojitve Slovenije so bili stiki med nami plodni, vsakdanji in živahni. Ideja enotnega slovenskega kulturnega prostora je bila živa. Danes te ideje ni, mi smo tu in oni so tam,” je potarnala Pirjevčeva. “Da so nas prepustili naši odpisani usodi, kaže tudi to, da so prej osrednji slovenski časopisi imeli dopisništva v Trstu, sedaj jih ni več. Televiziji v Ljubljani smo dali celo možnost, da bi jim iz Trsta informacije o nas dostavljali zastonj, a ni bilo odziva, oziroma so se izgovarjali na tehnične probleme. Simptomatično je tudi to, da dnevnik Slovencev v Italiji vrtijo na prvem programu TV Slovenije ob 1.50 uri zjutraj, čeprav bi ga lahko prestavili na zgodnejši termin na drugi ali tretji program,” je dodal Čuk.

Cilj dejanska dvojezičnost

Glede prihodnosti slovenskega jezika v Italiji sta bila enotna, da si mora za njegov obstoj skupnost na jezikovno mešanem območju zastaviti za cilj uvajanje dejanske dvojezičnosti. “To pomeni, da nihče ne bi zgubil svoje identitete, Italijan bi tako v mešanih odnosih razumel slovenščino in govoril italijansko in obratno,” je razložil Čuk, katerega doslednost pri uveljavljanju slovenstva še vedno ni po godu vsem.

V času, ko se ne samo v ljudi, ampak tudi v poezijo naseljuje “čustvena nepismenost”, je s pesmimi nove zbirke Čuk pokazal svojo osebno in nacionalno pokončnost in poštenost. Z njimi je med sorojake ter ostale vnesel kar nekaj otoplitve in le nadejati se je, da bo sneg, zahvaljujoč tudi njemu, skopnel ne le na jeziku, temveč končno tudi v Trstu.

BOGDAN MACAROL

---