Tova in Ovčka sta se srečno vrnili iz ujetništva v tujini

V četrtek pod noč je na vaškem trgu v Opatjem selu velik del vasi slovesno pričakal vrnitev svojih nenavadnih “rojakov” v domačo vas. Po dveh tednih ujetništva na tujem so med sabo pozdravili osličko Tovo in ovco Ovčko.

OPATJE SELO > Zgodba se je začela zapletati v četrtek, 7. maja, okoli 17. ure. Marušičevi v Opatjem selu so opazili, da doma ni njihovih hišnih prijateljev, skorajda družinskih članov, osličke Tove in ovce Ovčke. Gospodar Izidor Marušič je prečesal okolico, ker pa sta se z ženo Cirilo že prejnamenila v Bukovico, sta iskanje prepustila sinu Hariju in nevesti Suzani. Prekolesarila sta kar nekaj kilometrov, toda pogrešanih ljubljenčkov nista našla.

Sled je vodila h gostilni Miljo v Devetake

Glas o izginotju se je medtem očitno razširil po okolici in proti večeru je prišel spodbuden klic iz sosednje vasi Devetaki, dobra dva kilometra čez mejo v Italiji. “Oslička in ovčka sta na parkirišču gostilne Miljo,” se je glasilo sporočilo nekoga iz gostilne, ki je vedel, koga mora poklicati. Oton in Suzana sta se nemudoma odpeljala proti Devetakom. Pri gostilni sta opazila gasilce, ki pa so jima lahko povedali le slabo novico, da je živali nekdo nekaj minut prej odpeljal v neznano. Gasilci tam niso bili naključno. Na telefonski poziv iz gostilne so prišli prav na pomoč izgubljenima živalma. Ukrepati pa niso mogli, saj so menili, da so zanju poskrbeli gospodarji.

V pogovoru s prisotnimi v gostilni sta Marušičeva izvedela, da je eden od gostov nekoga poklical (kasneje se je izkazalo, da svojo ženo). Ženska se je dokaj kmalu pojavila pri gostilni s terenskim vozilom. Z možem sta obe živali strpala v prtljažnik vozila in ženska je odpeljala. Marušičeva sta uspela izvedeti, kdo sta storilca, njun naslov in telefonsko številko. Poklicala sta, odziva pa ni bilo.

Sta bili Tova in Ovčka ugrabljeni?

Izkazalo se je, da sta ugrabljeni Tova in Ovčka nekje v Števerjanu. Marušičevi so se naslednji dan odpravili na naslov, ki sta ga dobila. Sprejel ju je starejši od obeh domačih in jim zagotovil, da bodo nesporazum rešili. Toda njegov sin se s tem ni strinjal. Cirila in Izidor sta se odpravila na policijo v Gorico, kaj drugega jima ni preostalo. “Sprejeli so naju zelo razumevajoče, z nama se je pogovarjal tudi slovensko govoreči policist,” nam je včeraj pripovedoval Izidor. “Ko so ugotovili, za kaj gre, so se malce muzali, a so se zadeve lotili resno. Ker sta živali prišli v Italijo s slovenskega ozemlja, so naju napotili na našo policijo. Z dokumentom o prijavi našim oblastem sva se vrnila v Gorico, kjer so postopek nadaljevali Italijani,” nam je razložil Izidor.

“Forenzična” preiskava in grožnja s tožbo

Goriški policisti so se odpravili v Števerjan, tam obe živali fotografirali, primerjali posnetke s tistimi, ki sta jih pokazala Marušičeva, in nedvoumno ugotovili, čigava sta Tova in Ovčka. Ljudem, ki so živali zadrževali, so veleli, naj jih vrnejo pravim lastnikom. Toda to se ni zgodilo. V imenu Marušičevih je posredoval odvetnik in zagrozil s tožbo. V četrtek, po dveh tednih, je iz Števerjana naposled prišlo sporočilo, da Marušičevi lahko pridejo po svoji živalci. Tja so se odpravili s prikolico za prevoz živine, v drugem avtomobilu pa so jih spremljali prijatelji iz Opatjega sela. Na dvorišče so jim domači dovolili šele po dveh urah čakanja.

Toda Tove in Ovčke v improvizirani ogradi, postavljeni očitno zanju, ni bilo. Suzana se je oddaljila od dvorišča in poklicala: “Ovčka!” Ovčka ji je odgovorila z meketanjem. Sprehajala se je nedaleč stran, Tova pa je bila privezana.

Ob vrnitvi so ju čakali domala vsi vaščani

Nekaj po osmi uri zvečer je rešene ujetnike na vaškem placu v Opatjem selu pozdravil velik del vasi. “Dobrodošli spet doma”, je pisalo na panoju, s katerega so visela jabolka, ki jih imata Tova in Ovčka najraje.

“Težko je vse skupaj razmeti. Vse, kar nam je uspelo izvedeti, je bilo to, da ima tista ženska iz Števerjana živali nadvse rada. Moram pa reči, da so zanju očitno dobro skrbeli,” z olajšanjem ugotavlja Izidor.

Dobro razpoloženi Tovo in Ovčko smo včeraj srečali na njunem terenu, v oljčniku nedaleč od hiše Marušičevih. Kako sta se izmuznili iz ograjenega prostora, ki meji na italijansko ozemlje, Marušičevim ne gre v račun. “Vedno se držita skupaj, eden brez drugega se ne odpravita nikamor. Prav zabavno ju je opazovati, ko se igrata. Na bližnjem zemljišču imata svojo štalco', kamor ju privedemo zvečer. Ker je tam vinograd, bi lahko poškodovala trte, zato sta čez dan v oljčniku, do katerega sta kar prizanesljiva,” nam je pojasnila Cirila.

Ovčka je iz Komna, oslica pa iz Jelšan

In kako sta Tova in Ovčka prišli k hiši? “Lani sem praznoval 70 let in dobil sem ju za darilo,” pojasnjuje Izidor. “Obe sta bili še mladički in sta se neverjetno navezali ena na drugo. Ovčka je iz Komna, oslička pa iz Jelšan. Za poimenovanje obeh smo pripravili pravi natečaj, predlogov je bilo na desetine. Odločili smo se za Tovo, ker gre za samico istrskega osla, ki mu rečejo tovar, ljubka ovčka pa naj bo - enostavno Ovčka, smo si rekli. Vsem v družini sta prirasli k srcu, prav tako Opajcem. Še najbolj pa otrokom, najmlajši iz vrtca ju redno obiskujejo,” dodaja Izidor.

“Vnuček Oton nam je v četrtek zjutraj povedal, da je sanjal, kako sta se vrnili domov,” je ganjena Cirila. Že prej so se v družini pogovarjali, da ob letošnjem božiču s Tovo in Ovčko pripravijo žive jaslice.

Nekdanji župan občine Miren-Kostanjevica Zlatko Martin Marušič, ki je bil med glavnimi organizatorji sprejema na placu (ta se je nadaljeval s “fešto” pri Marušičevih doma), pa napoveduje: “Zgodba je vredna filma. Če drugega ne, jo bomo ovekovečili v predstavi naše gledališke skupine.”

Kakorkoli: Tova in Ovčka sta spisala novo poglavje v bogati ljudski dediščini Opatjega sela.

DAVORIN KORON

---